Piše: dr. Andreja Valič Zver
Joseph Adamo Mussomeli je bil pred desetletjem cenjen in spoštovan ameriški veleposlanik v Sloveniji. Zanimivo, leta 2010 ga je na to mesto imenovala demokratska Obamova vlada. Z velikim spoštovanjem mu je nedvomno treba priznati, da se nihče od ameriških veleposlanikov niti prej niti kasneje ni tako strastno in sočutno poglobil v usodno slovensko politično razklanost.
Če zanemarimo dejstvo, da je veleposlanik Mussomeli s svojimi upravičenimi posegi in analizami razburjal zlasti levi pol slovenske politične arene, bodo objektivne zgodovinske analize osvetlile predvsem njegovo neutrudno prizadevanje za spravo med slovenskim narodom. Ob prihodu na novo diplomatsko delovno mesto v Ljubljano je zaznal slovensko razcepljenost in travme, povezane predvsem z dogajanji v času med drugo svetovno vojno in po njej. Tako je v debatah z glavnimi akterji slovenskega spravnega procesa ugotavljal, da »Slovenci v neuradnih pogovorih vedno omenjajo razkol, bolečine, nepokopane mrtve, umorjene brez sojenja« in da so »slovenske družine zaznamovane s podedovanimi usodnimi odločitvami prejšnjih generacij«.
Ko je v veleposlaniku Mussomeliju – katoličanu po rodu s Sicilije z doktorskim nazivom iz prava ter bogatimi delovnimi izkušnjami iz Egipta, Afganistana, Maroka, Filipinov, Kambodže in drugih držav – dozorela za marsikoga nenavadna in pogumna odločitev, je naročil izdelavo spominske plošče. Posvečena je žrtvam vseh treh totalitarizmov, ki jih je pretrpel slovenski narod v 20. stoletju: fašizma, nacionalnega socializma in komunizma. Spominska plošča je bila pred ameriškim veleposlaništvom slovesno odkrita aprila leta 2014.
Zakaj razmišljam in pišem o veleposlaniku Mussomeliju v teh pregretih in z vremenskimi ujmami zaznamovanih »pasjih« dneh? Nanj in njegov neizbrisen prispevek k reševanju gordijskega vozla slovenske razdvojenosti me je spomnilo neurje, ki je znova – kot že mnogokrat
doslej – med drugimi zajelo Cerkno in okolico. Tudi sotesko Pasice, kjer je bila med drugo svetovno vojno zgrajena partizanska bolnica. Narava se je razbesnela nad stanovanjskimi hišami, polji, vrtovi, avti, pa tudi nad barakami, kjer so med vojno zdravili partizanske ranjence. Škoda je povsod velika. A prvi odzivi vladajočega establišmenta so bili šokantni, saj je aktualna ministrica za kulturo pohitela z izjavami, da »partizanska bolnica ima absolutno prednost«, da za njeno – vnovično – obnovo ne bo škoda nobenega evra. Seveda se zadeve morajo sanirati. Ta spomenik ne potrebuje glorifikacije ne zanikanja. Samo normalen pristop. Toda ministrica je s svojim odzivom dokazala, da je ne zanimajo razbeljene sobe slovenskih bolnišnic brez klime in odpovedani evropski denarji za izboljšavo zdravstvene infrastrukture. Svojim gospodarjem se mora še naprej udinjati z zaklinjanjem na revolucionarne vrednote, na Čebine in partizanske veselice, pa čeprav bi se lahko poučila tudi o tem, kdo je v resnici dal postaviti partizansko bolnico v ozko sotesko in kako je bilo z obtožnico proti zdravnici Franji pred vojaškim sodiščem leta 1944.
Odzivi ljudstva na socialnih omrežjih so bili huronski, saj so mnogi slovenski kraji še vedno brez elektrike, z uničenimi strehami, cestami, poljščinami. Vlada bolj kot ne še naprej »molče trobenta«, da ni kos krizni situaciji na nobenem področju, kaj šele na tistih, ki zahtevajo odločno in takojšnje ukrepanje. Z eno izjemo: bolnica Franja bo na seznamu naše levičarske ministrice absolutna prioriteta.
Pa naj se vrnem k njegovi ekscelenci, veleposlaniku Mussomeliju. Na njegovo pobudo sem skupaj z njegovo žal že pokojno ženo Sharon in s spremstvom z ameriškega veleposlaništva ter Študijskega centra za narodno spravo junija 2013 obiskala Partizansko bolnico Franjo. Veleposlanik je namreč verjel, da je sprava na Slovenskem vprašanje preživetja slovenskega naroda. Verjel je, da brez polne in objektivne obravnave dogodkov iz medvojnega in povojnega časa slovenska družba ne bo napredovala dobro in hitro. Verjel je, da bo vsak del slovenske politike in ekonomije prikrajšan zaradi neuresničene sprave. Konec koncev je verjel, da je treba preteklost obravnavati objektivno. Da je potrebno strastno sočutje, saj ima zgodovina človeški obraz – bodisi v človeškem trpljenju, bodisi v človekovih samoprevarah. Zato je vedno treba iskati dobro tudi v tistih, ki nam niso naklonjeni. In zato Partizanska bolnica Franja ostaja zgled požrtvovalnosti in človečnosti v vojnih časih. In prav zato je aktualna ministrica s svojimi nepotrebnimi izjavami znova prilila olja na ogenj slovenskega razkola.
