Piše: Dr. Metod Berlec
Letošnji dan državnosti se je minuli vikend delno znašel v senci poskusa vojaškega udara v Rusiji. Praznovali smo pod vlado, ki jo je pomagal ustoličiti boter iz ozadja, ki mu slovenska osamosvojitev »nikoli ni bila najintimnejša opcija«.
A kljub temu je treba poudariti, da smo bili priča nenavadni državni proslavi, na kateri so pozornost bolj kot osamosvojitvi Republike Slovenije namenili podnebnim spremembam. Govor predsednice republike Nataše Pirc Musar je nekoliko spominjal na govore nekdanjega predsednika republike Danila Türka, ki je pozival k »prelomu s to navlako tranzicijskega obdobja« in z »osamosvojiteljskim zaslugarstvom«. Pri tem se je na primeru razvpitega ljubljanskega župana Zorana Jankovića pokazalo, da je te »tranzicijske navlake« še kako veliko. Slednji je bil, kot pišemo v tokratni reviji Demokracija, prejšnji teden na ljubljanskem okrožnem sodišču oproščen. Kot po tekočem traku torej padajo sodni postopki proti Jankoviću, ki mu je v začetku maja na partizanski proslavi (na Orlah) v objem skočila celo pravosodna ministrica Dominka Švarc Pipan, prejšnjo soboto pa ga je uslužno na VIP tribuni v Stožicah (pred nogometno tekmo med Slovenijo in Dansko) pozdravljal predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Miodrag Đorđević. Se pravi, da se tako izvršna (spomnimo se tudi javnega opravičevanja ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana) kot sodna oblast klanjata človeku, ki je osumljen številnih kaznivih dejanj in rabot ter mu z roko v roki omogočajo, da je še naprej nedotakljiv, ker je, kot je sam pred leti dejal, »nasprotnik Janeza Janše«. No, po drugi strani pa je zanimivo, da je bil pravnomočno obsojen človek sumljivega slovesa, ki skrbi za varnost predsednika vlade Roberta Goloba.
A vrnimo se k največji državi na svetu. Kot je konec lanskega leta v predgovoru knjige Forum São Paulo in kulturna vojna opozoril predsednik SDS Janez Janša, Ruska federacija danes pravzaprav v popolnosti ustreza opisu iz Resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1096, ki je pravočasno opozorila, kaj se bo zgodilo v tistih postkomunističnih državah, ki jim ne bo uspelo razgraditi dediščine nekdanjih komunističnih režimov: »V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organiziran kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do žametne restavracije totalitarnega režima ali celo do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije.« Vse to je še potrdila ruska vojaška agresija na Ukrajino, ko je razkrila slabosti ruske vojske (in tudi družbe), ki jo spodjedata korupcija, kriminal in klientelizem. Ob tem velja povzeti sklepe nekdanjega ruskega poslovneža (tajkuna) in opozicijskega aktivista, ki živi v Londonu, Mihaila Hodorkovskega. Po njegovem je bil poskus vojaškega udara vodje PMC Wagner Jevgenija Prigožina eden najresnejših političnih dogodkov v Rusiji v zadnjih 20 letih. Že drugič, odkar je Putin prevzel oblast, se je Rusija soočila z revolucionarno situacijo. Prva je bil množični protest proti izidom volitev v letih 2011/2012. Podobno kot takrat tudi tokrat demokratična opozicija ni znala izkoristiti situacije, ker se je pripravljala na drugačne scenarije. »Demokratično gibanje se mora naučiti lekcije: sprememba režima ne bo prišla iz volilne skrinjice. /…/ Prigožinov upor je Zahodu pokazal verjeten scenarij za spremembo režima v Rusiji in političnih sil, ki bi lahko prevzele Kremelj.« Po Hodorkovskem je bil upor pozitiven in je nakazal konec Putinove vladavine. »Toda Prigožin je prav tak, če ne še večji razbojnik kot Putin. Če si Zahod želi novega razbojnika, ki bi bil odgovoren za jedrsko Rusijo, mora staviti na rusko demokratično protivojno opozicijo in jo podpreti.«
Eden najbolj znanih Putinovih nasprotnikov je tako pozval Zahod, naj podpre združenja, na primer Ruski akcijski odbor, ki vključuje številne vidne ruske opozicijske osebnosti, da bodo lahko tekmovali z militariziranimi ruskimi nacionalisti. »Zahod se mora odločiti, komu se bo pridružil za prihodnost Rusije. Po Prigožinovem uporu je povezovanje s Putinom in njegovo ekipo nesmiselno. Najpomembnejši rezultat teh dogodkov je bil, da je Putin resno oslabel, izgubil legitimnost in postaja šepavi raček.« Pokazalo se je, da Putin ne nadzoruje države ali vojakov, prebivalstvo ne verjame njegovim mitom o vojni. Za končanje upora se je moral po pomoč zateči k Lukašenku in Kadirovu, ljudje v zavzetih mestih pa so pozdravili Wagnerjeve borce. Prigožinov pohod se ni končal z njegovim prevzemom oblasti, vendar je Putinu odvzel precejšen del moči in pripeljal do začetka konca njegove vladavine. Očitno se je Prigožin odločil za upor, vedoč, da lahko izgubi svojo zasebno vojsko in posledično svoj politični vpliv ter življenje, in to zato, ker pozna stanje Putinovega vojnega stroja in stopnjo morale njegovih vojakov. To védenje ga je pripeljalo do razmisleka, da ima njegov upor resne možnosti za uspeh. To je glavna ugotovitev njegovega pohoda na Moskvo. »Zdaj država in svet vesta, da se je mogoče upreti Putinu, ne da bi bil odstavljen, ker je Putin šibak …«
Skratka, v Rusiji se začenja čas negotovosti in medvladja kot leta 1917 po februarski revoluciji, ki je pomenila konec carske Rusije, ali kot avgusta 1991 po poskusu neuspelega državnega udara, ki pa je posledično vodil v razpad Sovjetske zveze konec istega leta.
