Piše: Gašper Blažič
Petindvajsetega junija 1991 je bil dan D za slovenski narod in Republiko Slovenijo. Na ta dan, ki je bil pred tem tajno določen, je slovenska skupščina sprejela temeljne osamosvojitvene dokumente, na podlagi katerih so začeli slovenski republiški organi prevzemati dotedanje funkcije federacije.
Zakaj je bil ta datum sprva tajen? Poanta je bila v tem, da je bilo treba efektivni prevzem oblasti izvesti v realno zelo kratkem času in brez oboroženih konfliktov, saj je bilo mogoče pričakovati, da bodo na to dejanje zvezni organi (zlasti JLA in zvezna milica) vnaprej pripravljeni, kar je pomenilo veliko tveganje tudi za moralni kapital osamosvojitve pred očmi svetovne javnosti. Šestmesečni rok za uresničitev izida plebiscita se je sicer iztekel dan kasneje, 26. junija 1991, zato je bilo treba plenarno sejo skupščine, na kateri so sprejemali temeljne dokumente, po načrtu sklicati že v dneh pred tem datumom. Tako je skupščina na ta dan sprejela tri temeljne dokumente: Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS, ustavni zakon za njeno izvedbo in Deklaracijo o neodvisnosti, in to na podlagi že pred tem sprejetih amandmajev k stari republiški ustavi.
Vendar je uvodoma treba opozoriti, da Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS ne smemo zamenjati s Temeljno listino Slovenije, ki jo je leta 1989 republiška SZDL poslala v javnost kot nekakšno »alternativo« Majniški deklaraciji, a s to razliko, da je Temeljna listina Slovenije predvidevala nadaljnji obstoj »prenovljene« Jugoslavije in socializma. Prav tako Deklaracije o neodvisnosti ne smemo zamenjati z Deklaracijo o suverenosti, ki je bila sprejeta 2. julija 1990 in je pomenila podlago za trganje pravnih vezi s SFRJ.
Temeljna ustavna listina
Omenjeni dokument predstavlja temelj za osamosvojitev Slovenije. Poleg preambule vsebuje pet členov. V preambuli se sklicuje na izid plebiscita pa tudi na to, da je bila RS formalno država v okviru SFRJ, vendar je tam izvrševala le del svoje suverenosti. Omenja tudi dejstvo, da SFRJ ni delovala kot pravno urejena država, saj so se v njej hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice ter pravice republik in avtonomnih pokrajin, prav tako tedanja federativna ureditev Jugoslavije ni omogočala rešitve politične in gospodarske krize, saj med jugoslovanskimi republikami ni prišlo do sporazuma, ki bi omogočil osamosvojitev republik ob sočasnem preoblikovanju jugoslovanske zvezne države v zvezo suverenih držav. Po drugi strani pa je temeljna ustavna listina pustila še naprej odprto pot za dogovor z drugimi jugoslovanskimi republikami, vendar z izhodišča, da je Slovenija samostojna in neodvisna država.
Najpomembnejši je seveda prvi člen, ki pravi, da je Republika Slovenija samostojna in neodvisna država, zanjo dokončno neha veljati Ustava SFRJ, prav tako prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti se uredi z ustavnim zakonom, je še zapisano. V nadaljnjem besedilu je omenjeno, da so vsem državljanom zagotovljene človekove pravice, ki izhajajo iz ustave in mednarodnih pogodb, prav tako že zagotovljene pravice pripadnikom madžarske in italijanske narodne skupnosti. Listina omenja še potrditev dotedanje državne meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, medtem ko se meja s Hrvaško potrdi na podlagi dotedanje administrativne meje v okviru SFRJ. »Za izvedbo tega ustavnega akta se sprejme ustavni zakon na skupni seji vseh zborov Skupščine Republike Slovenije z dvetretjinsko večino delegatov vseh zborov. Ta ustavni akt začne veljati z razglasitvijo na skupni seji vseh zborov Skupščine Republike Slovenije,« je bilo še določeno.
Ustavni zakon
Poslanci so tako isti večer sprejeli tudi ustavni zakon o izvedbi temeljne ustavne listine. To besedilo je nekoliko daljše, saj ima 22 členov, poleg tega ima 22. člen številne dodatke. Ustavni zakon je tako urejal status predstavnikov RS v zveznih organih, od člana predsedstva SFRJ do delegatov v zvezni skupščini. Prav tako je ustavni zakon urejal status mednarodnih pogodb, ki jih je podpisala SFRJ, pa tudi status zveznih predpisov, ki jih je RS nostrificirala, kolikor niso nasprotovali slovenskemu pravnemu redu. Dotedanji upravni organi SFRJ so postali državni organi RS, denimo republiška carinska uprava. Ustavni zakon je urejal tudi prenehanje zastopstva diplomatskih in konzularnih predstavništev. Ustavni zakon tako tehnično razčlenjuje prenos pristojnosti organov SFRJ na ozemlju RS na dotedanje republiške organe pa tudi status vojaških oseb in JLA, kjer omenja tudi prehodno obdobje za umik JLA v roku dveh let, in premoženjske zadeve, kar zajema tudi jamstvo za hranilne vloge.
Deklaracija o neodvisnosti
Tretji pomemben dokument pa je Deklaracija o(b) neodvisnosti. V njej je tudi pojasnjeno, zakaj je bila sprejeta odločitev o osamosvojitvi; pri tem omenja neuspešna pogajanja o razdružitvi Jugoslavije. Slovenija je namreč po plebiscitu ponudila možnost sporazumne rešitve, kar pa ni bilo sprejeto, zato je sprejela akte o osamosvojitvi. »Vzpostavitev samostojne in neodvisne države Republike Slovenije na podlagi pravice do samoodločbe ni uperjena zoper nikogar v Jugoslaviji ali zunaj nje. Enako pravico priznava Slovenija tudi drugim republikam ter narodom in narodnostim dosedanje Jugoslavije,« je med drugim zapisano v deklaraciji. Deklaracija povzema nekatere določbe iz ustavnega zakona o izvedbi temeljne ustavne listine in širše razčlenjuje razloge, zakaj sploh osamosvojitev Slovenije in na kakšni podlagi bo Slovenija izvajala osamosvojitvena dejanja. Iz same deklaracije je razvidno, da ne gre za enostransko odcepitev v duhu separatizma in secesije. V deklaraciji, ki ima pet točk, so zapisane obveze in zaveze, ki jih bo Republika Slovenija izpolnjevala kot samostojni pravni
subjekt. Vsi trije dokumenti skupaj predstavljajo temeljno opredelitev osamosvojitve Republike Slovenije na podlagi izida plebiscita dne 23. decembra 1990.
Pomen osamosvojitvenih dokumentov in reakcija nanje
Vsi trije dokumenti so pravno gledano uresničitev plebiscitne volje, izražene 23. decembra 1990 in razglašene tri dni kasneje. Kot je določal zakon o plebiscitu, je morala Slovenija to voljo uveljaviti najkasneje šest mesecev po razglasitvi izidov plebiscita, to pa je 26. junija 1991. Kot je znano, je bilo to dan po sprejetju prej omenjenih dokumentov, na ta dan je bila Slovenija s posebno proslavo na Trgu republike v Ljubljani razglašena kot samostojna in neodvisna država, čeprav so na Primorskem istega dne že prodirali tanki proti mejnim prehodom. Ob tem velja spomniti, da so sprejeti dokumenti v skupščini pomenili zakonsko podlago za takojšen prevzem efektivne oblasti vseh federalnih funkcij (carine, letališki stolpi …). Po prvotnih načrtih bi se morala ta seja zgoditi že nekaj dni prej, vendar so jo morali prestaviti, ker je član predsedstva RS Ciril Zlobec ta strogo zaupni datum »po nesreči« omenil italijanskemu konzulu v Ljubljani. Res pa je, da so bili prav ti dnevi pred 25. junijem 1991 zelo naporni, saj je bilo veliko dolgih razprav o dopolnilih k republiški ustavi (ki je bila izvirno sprejeta leta 1974), s čimer smo tako rekoč v zadnjem hipu dobili nove simbole.
(FOTO: EPA/MATIJA KOKOVIC )
A tisto, kar je najbolj vzbujalo skrb, je bilo, da bi JLA že predčasno začela z vojaško operacijo. Jugoslovanska vlada pod vodstvom Anteja Markovića se je sešla takoj po seji slovenske skupščine in na svoji nočni seji sprejela odlok o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehodu državne meje ter gibanju v mejnem pasu, kar je pomenilo z vojaško pomočjo zavarovano dostavo zveznih policistov in carinikov na mejne prehode z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Drugače povedano: JLA je dobila navodilo (brez predsedstva SFRJ, ki je edino lahko sprejemalo odločitve o vojaških akcijah, a je bilo v tistem času brez predsednika, saj je po preteku
enoletnega mandata predsednika predsedstva SFRJ Borisava Jovića blokiralo prihod novega predsednika Stipeta Mesića), da mejne prehode preprosto zavzame. Reški korpus je z akcijami začel 26. junija, preostali pa dan kasneje.
