Piše: Kulturnimarksizem.si
Nicolás Márquez je esejist in politični analitik. Diplomiral je na Pravni fakulteti Nacionalne univerze Mar del Plata in Fakulteti za komunikacijske vede Univerze FASTA ter na Centru za hemisferične obrambne študije (Univerza za nacionalno obrambo v Washingtonu). Objavil je 12 knjig, med drugim “El libro negro de la nueva izquierda” (napisal jo je skupaj z Agustínom Lajem) in “La máquina de matar – Biografía definitiva del Che Guevara”. Pogovarjamo se o njegovi zadnji knjigi “Komunistična diktatura Salvadorja Allendeja”.
Zakaj knjiga o Salvadorju Allendeju?
Napisal sem več biografij različnih likov, o katerih je levica ustvarila mite in laži ter jih spremenila v posvetne svetnike z izpuščanjem stvari, skrivanjem, prikrivanjem in potvarjanjem. Emblematičen primer je moja biografija Che Guevare, vedno pa me je zelo zanimal čilski primer in zelo me je presenetilo, kako je nekdo, ki je bil tako obžalovanja vreden, ki je bil sramota za Čile, čaščen in opravičevan. Nove generacije ne vedo, kdo je bil in zato na koncu volijo komunistično stranko, kot se je zgodilo na zadnjih predsedniških volitvah. Ponarejanje preteklosti ima posledice v sedanjosti in ko sem spoznal, da je v Čilu prišlo do polarizacije, do zelo močnega razkola, kjer je desnica z Republikansko stranko postala bolj desna, leva sredina pa je s pojavom Borića in njegove Frente Amplio končala, sem se zavedel, da se je treba boriti proti hegemonistični propagandi. Letos je 50. obletnica samomora diktatorja Allendeja in zdelo se mi je pomembno, da naredim knjigo in jo čim bolj razširim za nove generacije, da bi se lahko vsaj malo vključili v to kulturno bitko, ki vključuje tudi bitko za preteklost.
Podobe Salvadorja Allendeja z avtomatsko puško v roki v hiši Casa de la Moneda so bile uporabljene, da bi ga spremenili v nekakšnega junaka, mit, kot je Che.