Piše: Jože Biščak
V priporočilih vladnega Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora, ki ga vodi radikalna levičarska aktivistka Nika Kovač, je polno besed o »demokraciji« in svobodi«, kar je zloraba, saj bi lahko dokument imenovali: Priporočila Vladi RS za cenzuriranje medijskih vsebin in izražanja stališč.
»Sedem gosto tipkanih strani za ‘preprečevanje sovražnega govora’, beri: cenzuro,« se je na javno objavo priporočil, ki so prvi predlogi strateškega sveta za vladno ekipo Roberta Goloba, na družbenem omrežju Twitter odzval Bojan Požar, novinar, urednik, TV-voditelj in lastnik portala Požareport. Podobno o priporočilih razmišljajo tudi drugi, ki imajo še kanček zdrave pameti in si svobodnega izražanja mnenj ne bodo pustili odvzeti.
Odprava ustavne pravice
Priporočila so razdeljena na štiri sklope: javno financiranje medijev, zaostritev medijske zakonodaje, medijsko opismenjevanje in zaščita novinarjev. Za visokoletečimi besedami in lažno skrbjo, da bi javnost »obvarovali« pred lažnimi vsebinami, dezinformacijami, sovražnostjo in nestrpnostjo, se skriva avtokratska želja avtorjev priporočil, da bi vlada bodisi zaostrila, bodisi bi sprejela tako zakonodajo, kjer bi bilo dovoljeno izreči ali zapisati le tisto, kar bi strateški svet označil za sprejemljivo. Priporočila so očitno le prvi korak k vnovično uvedbi zloglasnega 133. člena Kazenskega zakonika SFRJ, ki govori o »verbalnem deliktu«.
Čeprav ima Slovenija v svojem kazenskem zakoniku že 297. člen, ki govori o razpihovanju sovraštva in nestrpnosti (roko na srce, tudi ta člen je nepotreben, če slovenska ustava v svojem 39. členu govori o svobodi govora kot absolutni pravici), Niki Kovač in njenim somišljenikom to ni dovolj. Nikakor nočejo razumeti, da je svoboda govora kot aspirin. Ta salicilatna učinkovina, ki blaži bolečino, znižuje telesno temperaturo in zavira vnetje, ima stranske učinke, toda zaradi njih se nihče ne odpove zdravilu, ki ima več pozitivnih kot negativnih učinkov. Podobno je s svobodo govora, ki je sestavljena iz različnih vrst govora (žaljivega, ljubeznivega, sovražnega, prijaznega in tako naprej). Če eno vrsto govora izločimo in preganjamo, to ni več svoboda govora. Svoboda govora torej je ali pa ni.
(Celoten članek si preberite v tiskani reviji Demokracija.)
