Piše: Alenka Puhar
Maja se je razplamtel spor med gospo Špelo Furlan in TV Slovenija, ki ga je zanetilo nekaj stavkov v oddaji Intervju 2. aprila letos. Tam sva z Vido Petrovčič baje tako prizadeli Furlanovo in njene sorodnike, da je zahtevala popravek.
Ko ji je to spodletelo, se je odločila za javno pismo in ga objavila v Mladini, Dnevniku in Delu (mogoče pa še kje), ker gre očitno za pomembno zadevo. Z oceno se po svoje strinjam, zato bi jo rada dodatno osvetlila. Res je, da je bila na kratko orisana v pogovoru z dr. Jožetom Možino (v Demokraciji 1. junija), res je tudi, da je Furlanova dosegla objavo popravka na TVS (po Intervjuju s Francijem Kindelhoferjem 28. maja), ampak … Nekaj bistvenih elementov spora ostaja pod pokrovom.
Ovajanje kot nepotrebni dodatek
V televizijskem pogovoru med Vido Petrovčič in mano je prav na kratko šlo tudi za knjigo, kjer je pod naslovom Skozi gosto noč objavljena korespondenca med dr. Borisom Furlanom in njegovo hčerko Stašo Furlan Seaton; dopisujeta si kaznjenec in njegova v Ameriko izseljena hčerka. Gre za deda in teto Špele Furlan. »Zgodba je pretresljiva in veliko pove o takratni brutalni politični mentaliteti,« je zapisala njuna sorodnica in nadaljevala: »Prav zato ne potrebuje nobenih dodatkov, še posebno ne takšnih, kakršne sta si v pogovoru privoščili sogovornici. Brez vsakega zadržka sta na sramotilni steber postavili sina Borisa Furlana in mojega očeta Aljošo Furlana. Vida Petrovčič se v oddaji zgraža nad dejstvom, da je bil prisiljen skupaj s svojim bratom ovajati svojega očeta. Alenka Puhar pa ji pritrjuje. Pri tem nobena od njiju ne pozna dejstev. Aljoša Furlan se je kot enaindvajsetletni fant namreč septembra 1947 vrnil v Slovenijo, mesec dni po izreku smrtne obsodbe Borisu Furlanu … Tudi fizično je torej nemogoče, da bi bil ovaduh svojega očeta. Naj dodam, da so dokumenti o Aljoši Furlanu dostopni in bi jih avtorica knjige Alenka Puhar lahko pridobila, če bi se pozanimala. Ob tem se človek vpraša zakaj. Čemu ta tako suvereno izrečena neresnica? Čemu blato na nedolžnega človeka?«
Temu potem sledi, zanimivo, pohvala: »V resnici sem objave knjige vesela, ker so v pismih med drugim objavljeni drobci o življenju moje družine, ki bi sicer šli v pozabo.« Seveda pa je zraven še veliko očitkov o klevetah, neresnicah, nevednosti, zdrsih, podtikanju, izmišljevanju, z udarnim zaključkom, da si »gledalci TV Slovenija zagotovo zaslužimo pluralnosti v resnici, ne v laži«.
Od knjige do oddaje
Avtorica protesta kar naprej meša eno debelo knjigo in eno slabo uro dolgo oddajo. In čeprav knjigo pohvali, ni čisto jasno, ali jo je prebrala. Vsa teža njenih očitkov je namreč oprta na leto 1947, ko njenega očeta do jeseni ni bilo v Jugoslaviji. Ampak medve z Vido Petrovčič nisva omenili nobene letnice, v sami knjigi pa je razločno natisnjena letnica 1951. In nadaljevanje, do smrti.
V spremni besedi h knjigi – Vodič skozi noč – sem nekaj strani posvetila usodni novosti, ki jo je uvedla komunistična partija: politični policiji in želji po totalni kontroli vseh in vsakogar. Udba je začela množično pridobivati ljudi za medsebojno ovajanje, tudi med sorodniki in prijatelji, ljubimci in kolegi. To je bila ena najhujših značilnosti življenja v socialistični prevzgojni politiki. »Pri tem je začel poleti 1951 sodelovati tudi mlajši sin Aljoša, ki so ga postavili pred dejstvo, da sta z bratom odgovorna za očetovo primerno vedenje …« Navedla sem svoj stavek s strani 482.
Ne vem, ali je Špela Furlan prišla do te strani v knjigi ali ne. In če je, ali je hote prezrla, za kaj gre. Ali pa se mogoče samo dela, da ne razume razlike med 1947 in 1951. V razkrivanju človeških usod je marsikaj nejasno, dvoumno, mogoče so različne interpretacije, ocene, razlage, vrednotne sodbe. Letnice so pa le letnice.
Bolj ali manj je torej jasno, da si je Špela Furlan dostop do javnosti s svojim užaljenim pismom pridobila s prevaro. Tudi zahtevo po popravku na TV si je prigoljufala. Njeni očitki o klevetah in lažeh in neresnicah enostavno ne držijo, njeno rohnenje proti Vidi Petrovčič in meni je brez prave podlage.
Zbiranje kritičnih obtožb proti »Možinovi TV«
A pustimo razmišljanje o tem, zakaj Špela Furlan ni opazila, kaj o Aljoši Furlanu piše v knjigi. Vprašajmo se za kaj. Cui bono? Odgovor je zajet v naslovu. Naslov – to je kratka oznaka besedila, ki stoji na začetku – se glasi »Možinova TVS kot ‘sadež spoznanja’«. Tudi naslov v drugem pomenskem odtenku – naziv prejemnika sporočila – je bil prvotno TV Slovenija, njeno uredništvo in pravna služba. Od njih je zahtevala popravek in ga slednjič, v četrtem poskusu le dosegla.
Iz tega je razvidno, da je bil primarni interes Špele Furlan obogatiti kritiko TV Slovenija in nekaterih vodilnih urednikov in novinarjev. Po imenih navaja Vido Petrovčič, Jožeta Možino, Jadranko Rebernik. A Vida Petrovčič je samo navedla podatek iz knjige, Možina in Rebernikova pa s tem sploh nimata nič. Knjiga Skozi gosto noč in kaj stoji v njej, na kakšni podlagi in zakaj, to je Furlanovi v resnici bolj postranska stvar, ki jo zlahka spregleda ali zabriše ali celo potvori. Važno je, da postreže z obremenilnim gradivom proti ljudem, ki so zadnje leto ali dve dobili bolj prominentno mesto v televizijskem programu (tisti, ki jih je »samo ene par« in »vemo, kdo so«). Ko bi ostala pri izvorni stvari, bi se morala pritožiti čez založbo Beletrina, ki objavlja tako nezaslišana pisma in tako nespoštljivo, celo lažnivo spremno besedo. Ampak ali bi pritožba čez Urbana Vovka, češ da si je privoščil uredniški zdrs, prinesla kaj političnih točk? Bi jo sploh kdo opazil?! Javno pismo o lažnivosti in neprofesionalnosti javne televizije – no, to pač spada v dosti višjo ali težjo kategorijo! V pregretem ozračju, ko se zdi, da smo tako rekoč usodno odvisni od odločitve ustavnega sodišča, saj gre za »osvoboditev zasužnjene« televizijske hiše, je pač odlično, če se najde še kaj obremenilnega materiala. Natančnost gor ali dol.
Obramba prvega tovariša
Seveda pa je tu še Milan Kučan. Iz dejstva, da je bila Špela Furlan opredeljena kot svetovalka Milana Kučana, je bilo v javnem pismu izpeljano, da »gre torej verjetno prej za Milana Kučana kot zame. Poskušata sogovornici njegovemu krogu podtakniti željo prikrivati resnico o preteklosti? In pri tem uporabita čiste izmišljotine«? Moram priznati, da se mi Milan Kučan res ne zdi pretirano zagret za razkrivanje resnice o preteklosti. Temu ne bi rekla podtikanje. Ampak kaj sploh počne tu in v tem kontekstu?! Rekla bi, da je njegova (nekdanja) svetovalka za odnose z javnostjo (kot je temu treba reči) še enkrat poskrbela za agitpropovsko rokohitrsko predstavo: prikazati Kučana kot žrtev teh mračnih ljudi, skorajda fašistov, ki so prevzeli televizijsko hišo in jim ni nič sveto, niti lik prvega tovariša ne … Ah, skoraj mi misli uhajajo k znamenitemu pozivu: »Gospodar, odpokliči svoje pse!« – (»Pa hitro, da ne ugriznejo Kučana,« kajne …).
(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 8. junija 2023.)
