Piše: prim. Janez Remškar, dr. med.
Živimo v času, ki je večini mlajše generacije prizanesel z vojnami. Večini, ne pa vsem. Za Saša Hribarja je v vojni, “ki je ni bilo”, padlo 26 Slovencev. Na drugi strani je v vojni, “ki je ni bilo”, padlo 31 vojakov, mladeničev s prostora nekdanje Jugoslavije, rojenih med letoma 1970 in 1972. A vojne ni bilo! Butasto. Ne vem, kako se počutijo svojci umrlih, ki so izgubili sina, očeta. Tako govorjenje je lahko le provokacija, nekulturno, nesprejemljivo, brez empatije do svojcev. Tudi za komedijanta je tako govorjenje skrajno sprevrženo, prekoračitev vseh meja spodobnosti, pietete do umrlih v vojni. Ob tem se ni oglasil noben novinar RTV Slovenija, glasnik in zagovornik spoštljivega komuniciranja. Še bolj zaskrbljujoče je, da se ni oglasila ministrica za kulturo. Sicer pa, koliko “kulturnega” je v sedanji ministrici za kulturo? To je treba sporočiti odgovornim v EU ob tem, ko obuja spomine na “veličastna” dejanja na Čebinah in ukinja dan spomina na žrtve povojnih pobojev. Nizko smo padli kot družba.
Kmalu se bomo spraševali, kot se sedaj sprašujejo v Srbiji. Sicer ne bom začuden, če se bodo v šolah kmalu učili, da smo bili nacionalisti, ker smo se osamosvojili. Šolarjem in dijakom bodo še naprej molčali o povojnih pobojih. Morda jih bodo spet učili, da je bilo vse, kar se je dogajalo v času revolucije, potrebno, da smo vzpostavili “delavsko” oblast. Oblast delavcev na čelu z delavcem z dvorcem na Dedinju, Brionih, Brdu, Bledu, lovom ob cigarah in konjaku, kar si je zaželel, z veliko jahto Galeb itd. O vzgoji otrok bo še naprej odločala država, šole in ne starši. To se nam že dogaja. Patološko je to, da starši niso odgovorni za nič. Staršem to ustreza, ker se rešijo bremena vzgoje za odgovornost. Kaj bo z njihovimi odraslimi otroki kasneje v življenju, jih ne zanima. Za njihove stranpoti bo odgovorna slaba družba, šola. Otroke prepuščamo državi, enako, kot nam je to diktirala povojna oblast s tovarišico Vido Tomšič na čelu.
Slovenke in Slovenci. Del naše politične elite in tudi prebivalstva je zašel. Vračamo se k točki, kjer so samo »moja« stališča pravilna in obstaja le ena, “moja” resnica. Sposobnosti slišati, kaj šele razumeti oziroma spoštovati drugega, ni. Drugače mislečega je treba uničiti, tako kot se je to delalo med vojno in po njej! In ne samo tedaj, tudi kasneje in še sedaj.
Še nekaj o vojni, ki je “ni bilo”. Gospoda “duhoviteža” bi rad spomnil na nekaj dejstev. Pri nas niso bili vsi za samostojnost Slovenije. Ni jih bilo veliko, bili pa so glasni, celo v parlamentu in predsedstvu. Ali morda ve, kako bi se vse skupaj končalo, če se Slovenci ne bi pripravili na obrambo odločitev, sprejetih v skupščini RS? Najbrž se kot novinar spomni tudi nasprotovanja vrha svetovne politike naši samostojnosti z izjemo Vatikana, Nemčije in Avstrije. Mogoče to za nekoga ni bila vojna, a žal ne za tiste, ki so pri tem izgubili življenja. Imeli smo vojno, na srečo kratko, tudi zaradi presenečenja v večnacionalni JLA. Spomnite se protestov mater vojakov v Beogradu.
Sicer pa se ne čudim sedanjemu ravnanju nekaterih novinarjev na RTV Slovenija, ki je bila v preteklosti posvečena jugoslovanstvu, komunistom in bila napol vojaška ustanova, kot je izjavil njen tedanji dolgoletni direktor tov. Janez Vipotnik. Prepričan sem, da je med novinarji, vzgojenimi na FDV, tudi v sedanji sestavi RTV Slovenija še veliko takih, včasih smo temu rekli, “z oprano glavo”. RTV Slovenija ni bila samo pravilno politično usmerjena ustanova, bila je več, bila je vojaška ustanova. In kaj je danes? Danes se politično očiščuje vseh, ki ločujejo narodnoosvobodilni boj od komunistične revolucije. Revolucije, katere nasledniki so nas zdravnike v Sanitetski oficirski šoli v Beogradu še leta 1974 učili, da je Allende v Čilu leto pred tem izgubil oblast, ker ni pobil vseh svojih političnih nasprotnikov. Ali vas to na kaj spominja? Morda? Ni pa nujno, kajti v Sloveniji imamo veliko starejših ljudi s kratkim spominom, ki nas na vsakem koraku prepričujejo, naj gledamo le naprej. Vračamo se k enoumju.
Res je, da se grozodejstev, ki jih je povzročila revolucija v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej, ne da popraviti. Res pa je tudi, da je treba sedaj, ko so na razpolago do leta 1990 nedosegljivi viri, na podlagi dokumentov osvetliti tedanje razmere in nehati z doslej uveljavljeno edino resnico zmagovalcev.
Spoštovani. Kdaj se bomo soočili s svojo tragično preteklostjo? Kdaj bomo nehali z nestrpnostjo do drugače mislečih, verujočih? Kdaj bomo nehali proslavljati revolucijo in priznavali pravico do groba le enim? Kdaj bomo sposobni našim mladim povedati resnico o dogodkih med drugo svetovno vojno in si izreči obžalovanje? To nujno potrebujemo, kajti vse, kar doživljam dnevno, je ena sama nestrpnost! Prišli smo do tega, da opažam celo pri nekaterih zdravnikih odsotnost empatije in le sposobnost stroge “tehnološke” obravnave pacienta, zaskrbljenega, prestrašenega človeka. Kot starejši zdravnik sem razočaran. Vsi, starši, novinarji, politiki se moramo kot družba Slovenk in Slovencev zamisliti nad seboj in se ustaviti.
Ampak, pozor! Gospod komedijant je znova v svetu RTV Slovenija, ki je spet na “pravi poti”.
