Piše: STA
Na konferenci Slovenskega združenja za energetiko o energetski učinkovitosti in trajni oskrbi z energijo so bili v ospredju dvomi o izvedljivosti napovedanega prehoda na električno mobilnost do leta 2035, prepričanje o nujnosti gradnje drugega bloka krške nuklearne elektrarne (Jek 2) in opozorila o neustreznosti slovenskega električnega omrežja.
Organizatorji so udeležence strokovne konference v Portorožu danes povprašali, ali se jim zdi realna napoved EU o popolni opustitvi fosilnih goriv v cestnem prometu do leta 2035. 23 jih je odgovorilo, da je popolnoma nerealna, 44 da je delno realna, s tem da bo EU omilila politiko prehoda, za bolj optimistične odgovore so se odločili samo štirje.
Da napoved ni realna, je prepričana tudi direktorica Agencije za energijo RS Duška Godina. Kot je pojasnila, ni glavni razlog v tem, da je trenutno v Sloveniji manj kot odstotek avtomobilov na električni pogon, ampak v omrežju. Zatrdila je sicer, da je država to vprašanje že ustrezno naslovila z nedavno sprejetim zakonom o infrastrukturi za alternativna goriva in spodbujanju prehoda na alternativna goriva v prometu.
Omrežje ni pripravljeno niti na nove sončne elektrarne, zaradi česar morajo četrtino vlog zavrniti, je opozorila. V Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN), ki je sicer v fazi prenove, so potrebne naložbe ocenjene na štiri milijarde evrov, kar bo pomembno vplivalo na omrežnino, ki se bo v prihodnjih letih po njenih besedah morala dvigniti.
Direktor Elesa Aleksander Mervar je dejal, da ne ve, “kje je evropska komisija vse te napovedi pobrala.” Opozoril je, da se polnilne parke za električno energijo trenutno postavlja stihijsko. Upa, da bodo to področje uredili: “Če ne bomo v prvem koraku uspeli postaviti polnilnic tam, kjer se ljudje zadržujejo v času, ko je v teku proizvodnja iz sončnih elektrarn, bomo padli.”
Eles bo najprej začel graditi ultra hitre polnilnice za avtomobile v bližini avtocestnega križa, kjer ima že določene lokacije. Največje tveganje, da to ne bo uspelo, po direktorjevih besedah predstavljajo upravni postopki, ki za daljnovod trajajo od pet do 15 let.
Mervar pričakuje, da bo v prihodnosti električna energija ponoči dražja kot podnevi. Za hrambo energije iz sončnih elektrarn po njegovih besedah baterije niso ustrezne, vodikove tehnologije pa še ne dovolj razvite in predrage.
Glavni direktor družbe Plinovodi Marjan Eberlinc ni hotel govoriti o realnosti zelenega prehoda, ker se po njegovih besedah strokovna vprašanja prehitro preusmeri na politično raven, “in bi verjetno marsikoga razočaral”. Menil je tudi, da so pri realizaciji prehoda akterji sistema precej osamljeni, sicer pa na evropski ravni “ni niti volje za ustrezno strategijo”.
Nihče na konferenci ni podvomil o tem, da bomo v prihodnosti potrebovali jedrsko energijo. Martin Novšak iz podjetja Gen energija je navedel ocene, po katerih bi Slovenija za pokritje širšega priključnega območja potrebovala vsaj dodatnih 1100 megavatov, razmišljajo pa celo o 2400 megavatih. Niso se še odločili, ali bi gradili eno večjo ali dve manjši jedrski elektrarni. “Smiselno je graditi ekonomijo na večjih objektih,” je dejal v zvezi s tem. Opozoril je tudi na pomen kadrov. Za novo elektrarno bi potrebovali 1000 inženirjev.
Mervar je naštel nekaj prednosti Krškega kot lokacije novega bloka elektrarne. Prepričan je, da alternative novemu jedrskemu bloku ni. Ni prepričan, da bo Termoelektrarna Šoštanj obratovala še dolgo, saj lignita močno primanjkuje, zato se postavlja vprašanje, kako premostiti obdobje do izgradnje Jeka 2. “Tega odgovora v Sloveniji nimamo,” je opozoril.
Povedal je tudi, da zaradi “renesanse jedrske energije” cene gradnje rastejo, v svetovnem merilu pa primanjkuje tudi strokovnjakov, ki bi jo lahko vodili.
Uvodna tema so bile sicer energetske skupnosti, ki po Mervarjevih besedah lahko v prvem koraku pospešijo postavljanje sončnih elektrarn. V prihodnosti bi se lahko ukvarjale tudi z ogrevanjem in hlajenjem, odprto pa ostaja vprašanje hrambe energije.
Jože Torkar iz podjetja Resalta je ocenil, da ima Slovenija eno boljših zakonodaj o energetskih skupnostih, a so postopki umeščanja v prostor počasni, za začetek leta napovedanih subvencij še ni, podporna shema pa ne odraža realnih investicijskih stroškov.
Nekaj podobnega energetskim skupnostim imajo na ministrstvu za obrambo, ki energetsko obnavlja številne stare stavbe in izvaja projekt vzpostavitve energetsko samovzdržnih vozlišč Reshub. Po besedah polkovnika Roberta Šipca so vsi ti projekti odprti tudi navzven, širši družbi.
