Piše: Gašper Blažič
Prvi predsednik republike Milan Kučan se je v govoru na slovesnosti ob 78. obletnici osvoboditve Vrhnike zavzel za postavitev spomenika osamosvojitve na Trgu republike v Ljubljani. Spomenik bi bil po njegovih besedah vodilo ter bi nas kot narod povezoval in opogumljal za uspešno spoprijemanje s prihodnjimi izzivi, je 5. maja poročala STA.
“Tak spomenik bi svoje mesto upravičeno imel na osrednjem trgu našega glavnega mesta, na Trgu republike, na katerem so se odvijala mnoga osamosvojitvena dejanja,” je tedaj pojasnil zadnji šef CK ZKS in dodal: “Na tem zgodovinsko simbolnem kraju zdaj stoji spomenik, posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod.” Ob tem je še pristavil, da muzej, kakršenkoli že, “ne more opravljati funkcije spomenika“. Šele kakšen teden kasneje pa so nekateri režimski mediji popravljali menda napačno interpretacijo Kučanovih besed, češ da bi spomenik osamosvojitve nadomestil sedaj stoječi spomenik revolucije.
Golobova “spoved” pri Kučanu
Da Kučan s svojo pobudo misli resno, se je pokazalo le nekaj dni po tistem, ko je na dan prišla njegova pobuda. Ob praznovanju dneva Ljubljane na Ljubljanskem gradu sta namreč Kučan in Golob pozirala kameram in fotografom ter uprizorila nekakšno dvominutno “spoved”, njen rezultat pa naj bi bil, da Golobova vlada prevzema Kučanovo pobudo in bo začela delati na tem, da se na Trgu republike postavi spomenik osamosvojitvi, ki bi moral tam pravzaprav že zdavnaj stati. A očitno bo spomenik revoluciji tam ostal še naprej, kar dejansko pomeni, da bo vlada ravnala v duhu Temeljne listine iz junija 1989. Spomnimo: šlo je za javno izjavo, ki jo je po Majniški deklaraciji (8. maja 1989) lansirala režimska SZDL, vendar s to razliko, da gre za razširjeno izjavo, ki predvideva prenovljen socializem in prenovljeno Jugoslavijo. Povedano drugače: Kučan je premierju Robertu Golobu prišel povedat, da tokrat ni prišel “streljat kozlov”, pač pa je vlada pri ukinjanju Muzeja slovenske osamosvojitve in s Čebinami nekoliko pretiravala in da bo treba najti novo rešitev, ki bo zadovoljila javnost, vzela veter iz (javnomnenjskih) jader opozicije, s tem pa zavarovala sedanjo vlado in “pridobitve revolucije” pred morebitnim civilnim odporom.
Vlada je tako morala zaradi vtisa, ki je nastal, potem ko je likvidirala komaj dobro ustanovljen Muzej slovenske osamosvojitve, reagirati z na videz simpatično pobudo, da slovenska prestolnica končno dobi ne samo spomenik osamosvojitve, ampak celo trg s tem imenom. Temu pa je v Mladini že oporekal Kučanov dvorni zgodovinar Božo Repe: “V posamičnih, tudi levoliberalnih skupinah razpravljajo o podpisovanju pobud, da bi spomenik revolucije prenesli v muzej, in celo, da bi nekdanji Trg revolucije, sedanji Trg Republike, preimenovali v Trg osamosvojitve. Pri preimenovanju bi torej definicijo temeljnih vrednost in državljanskih pravic, ki jih predpostavlja republika od francoske revolucije naprej, zamenjali z nacionalno osamosvojitvijo, ki bi bila po novem nad republiko; narod torej nad državo in državljanstvom.”
Kako je “ajatola” razjezil Levico
In dejansko je treba priznati, da je Kučanova ideja genialna z vidika koristi politične opcije, ki jo zastopa. Z njo naj bi “ajatola” dejansko ubil dve muhi na en mah, kar naj bi se pokazalo šele jeseni. In kaj naj bi Kučanova pobuda prinesla? Za zdaj je jasno, da so do pobude precej ravnodušni v SD, češ, zakaj bi se ukvarjali z osamosvojitvijo, če je dovolj drugih problemov. Precej več jeze pa je pobuda vzbudila v vrstah najbolj “čebinske” koalicijske stranke, to je Levice, ki nasprotuje “odstranjevanju spomenikov zgodovinskega pomena in njihovi menjavi”. Kot so poudarili, so bili o razmisleku nekdanjega predsednika republike seznanjeni iz medijev in mu v tem trenutku ne namenjajo posebne pozornosti. “Lahko pa povemo, da poskusi tovrstnega spreminjanja skupne zgodovine in poseganja v kolektivni spomin niso primerni ne politično ne strokovno. Gre tudi za spolzek teren, saj tovrstnim pozivom hitro sledijo novi pozivi po preimenovanju ulic in osnovnih šol, odpravi nekaterih praznikov in tako naprej,” so zapisali v Levici po poročanju N1. Ob tem so dodali, da seveda obstaja tudi prostor za nove spomenike, ki pa naj bodo predmet javne razprave in iskanja kolektivnega družbenega konsenza. Seveda pa ni odveč omeniti, da so v vrstah Levice doslej vedno precej zaničljivo govorili o osamosvojitvi, češ da je šlo v resnici samo za zmago kapitalizma.
Osamosvojitev kot del kontinuitete socializma?
A kot kaže se Levici in SD za zdaj ni treba bati, da bi Ljubljana ostala brez osrednjega spomenika revolucije (ali celo brez kipa Borisa Kidriča, ki se mu je pred časom poklonila delegacija SD). V vrstah tranzicijske levice že nekaj časa prevladuje precej pragmatičen, če že ne zaničljiv odnos do osamosvojitve, vendar pa so se do tega epohalnega dogodka poenotili s tezo, da smo se v resnici osamosvojili leta 1945, dogodki leta 1991 pa so le stopnička v razvoju slovenske samostojnosti.
Slovensko osamosvojitev naj bi bili po njihovo izbojevali Edvard Kardelj, Boris Kidrič in druga tovarišija, saj naj bi bila pravno pot za osamosvojitev (pravica do samoodločbe) tlakovala Kardeljeva ustava iz leta 1974 tako na zvezni (jugoslovanski) kot republiški (slovenski) ravni. To naj bi pomenilo, da je šlo pri dogodkih v času slovenske pomladi za nekakšno kontinuiteto, ki naj bi jo simbolizirale ustavne spremembe konec septembra 1989, ki jih je izglasovala takratna Skupščina SR Slovenije.
Seveda je na tem mestu premalo prostora, da bi lahko obširno spodbijali to tezo o kontinuiteti, vendar naj spomnimo, da so delegati republiške skupščine še leta 1988 večinsko podprli namere jugoslovanskih centralistov, da Kardeljevo zvezno ustavo spremenijo v smer večje centralizacije. Mimogrede: tudi sedaj se obetajo velike ustavne spremembe, ki naj bi jih podpirala tudi NSi, a o njeni vlogi nekoliko kasneje. Tu je treba seveda izpostaviti mnenje, da samostojna Slovenija za Kučana ni bila intimna opcija – no, dejansko drži, da je Kučan izrecno govoril o “odcepitvi”, kar ni povsem isto. To seveda ne pomeni, da se je Kučan nad osamosvojitvijo kot pravno izpeljanim projektom ločitve Slovenije od federacije navduševal, zanj je bil to bolj izhod v sili. Sodeč po pričevanju Ivana Borštnerja (v knjigi JBTZ – 7 let pozneje) je JLA v letih 1986–1988 bistveno bolj nervozno reagirala na obiske njenih čet s strani tedanjega predsednika republiškega predsedstva Franceta Popita kot pa predsednika CK ZKS Milana Kučana.
No, odcepitev bi dejansko pomenila bistveno večjo diskontinuiteto (čeprav je bil z vidika mednarodne politike to zelo neugoden izraz, saj je zaradi procesov evropske integracije vsak poskus separatizma veljal za nekaj skrajno negativnega). Zato velja ob tej priložnosti omeniti mnenje, ki ga je prejšnji teden na posvetu VSO “Med Poljčami in Čebinami” izrazil ustavni sodnik Klemen Jaklič: “Za mene je to debata o svobodni, demokratični družbi. Mi nismo prva demokracija na svetu. Države pred nami so šle to pot. To pomeni ustavna sodišča, vrhovna sodišča po svetu so izdelala razne kriterije, vsebine, ki so nujne za obstoj demokratične družbe. In ena teh vsebin je ta – prelom oziroma nasprotje totalitarnemu režimu. Z osamosvojitvijo smo prišli do tega, vsaj na deklarativni ravni, vrata so se odprla.”
Orle, konferenca o genocidu in Titov kip
Kakorkoli že, Golobova vlada je očitno tokrat brez večjega ugovora sprejela Kučanovo “kompromisno” pobudo, hkrati pa poskrbela za še en “popravek” dejanj iz časa prejšnje vlade, namreč vrnitev Titovega kipa iz Pivke nazaj na Brdo pri Kranju, češ da gre za popravljanje nestrokovnih odločitev prejšnje oblasti, kar pa je v odprtem pismu premierju Golobu že zanikal razrešeni direktor (nekdanjega) Muzeja novejše zgodovine Jože Dežman. A isti dan so mediji objavili novico o tem, kako bo Ljubljana (in v slovenskem imenu ministrici Tanja Fajon in Dominika Švarc Pipan) gostila mednarodno konferenco, ki naj bi pospešila mednarodna prizadevanja za kaznovanje storilcev genocidnih dejanj.
V zvezi s tem smo na naši spletni strani objavili tudi dokaj obširen članek, v katerem smo opozorili prav na dejstvo, da totalitarnega sistema, ki je leta 1945 izvedel genocid proti lastnemu narodu, slovenski parlament nikoli ni obsodil, prav tako nihče od storilcev teh dejanj ni odgovarjal pred sodiščem, čeprav so se s problematiko pobojev v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ukvarjale parlamentarne preiskovalne komisije (t. i. Pučnikova in Polajnarjeva komisija), na katerih so zaslišali tudi komunističnega funkcionarja Mitjo Ribičiča. Ob tem velja spomniti tudi na zamisel Jožeta Pučnika, ki se je zavzel predvsem za simbolno obsodbo komunističnih zločincev; slednje bi lahko zaradi starosti tudi takoj pomilostili (pa čeprav je praksa pri obsodbah nacističnih zločincev dobrih 70 let po koncu druge svetovne vojne precej strožja!).
Omenjena mednarodna konferenca, ki naj bi potekala konec maja – ravno v tem času so leta 1945 komunistični oblastniki izvajali poboje –, bi bila lahko dobra priložnost, da bi slovenska civilna družba predstavila slovensko “temno stran meseca”. Zagovorniki revolucionarne preteklosti pa so znova po pravniško navrgli, da bi bilo to “precejati komarje”, češ da dejanja iz leta 1945 ne ustrezajo definiciji genocida.
Ni nemogoče: NSi namesto Levice v vladi
Kaj je bil torej Kučanov namen? Morda “ukrasti” osamosvojitev opoziciji in jo prehiteti po desni? Zelo verjetno. Vsekakor je imel “ajatola” v mislih najprej nevtralizacijo nevarnih protestniških skupin, ki jih mainstream mediji vse bolj besno napadajo, pa tudi, da Levici vzame iz rok žezlo pri obrambi revolucionarnih izročil, ki naj bi jih sedaj nekoliko bolj prikrito branila celotna vlada (obisk na Orlah, kjer se je Švarc Pipanova vsem na očeh objemala z Zoranom Jankovićem, je dejansko karikatura pravne države). Seveda pa je bilo treba omiliti posledice zaradi likvidiranega Muzeja slovenske osamosvojitve, češ da muzeja (po Kučanovi interpretaciji) morda res ne potrebujemo, lahko pa ga “nadomesti” spomenik.
Vendar pa se je doslej vedno izkazalo, da so bile vse ideološko sporne poteze vlade le kritje za njeno operativno nesposobnost upravljanja z državo – ali natančneje: tranzicijske vlade so se doslej izkazale sposobne le pri razdeljevanju denarja svojim neposrednim klientom, medtem ko se glede reform ves čas pogovarjamo le o časovnicah, vlada pa medtem ni obiskala niti ene regije. A bržkone je bil Kučanov poseg nekakšen signal Levici, da se lahko poslovi od koalicije, saj ji povzroča več škode kot koristi, kot “konstruktivna” opozicija pa bo lahko z njo še naprej povezana.
Namesto Levice bi lahko, kot se šepeta že dolgo časa, v koalicijske vrste vskočila NSi, saj se precejšen del poslanske skupine (seveda ne vsi) nagiba k temu, kar bi lahko sprožilo tudi razkol v stranki. Vendar bi bila ponudba preveč mamljiva, saj tranzicijski botri v resnici vedo, da bi s tem še bolj osamili opozicijsko SDS. Tudi iz tega razloga je Kučanova “osamosvojitvena” pobuda veliko bolj nevarna za Slovenijo, kot se zdi na prvi pogled. In če bi do takšne “sredinske” koalicije res prišlo, bi bila največja vladajoča stranka vsaj za nekaj časa rešena pred morebitnimi akcijami “razočaranih članov”.
