Piše: Keith Miles
V času, ko je trinajst nekdanjih angleških kolonij v Severni Ameriki razmišljalo, da bi postale federacija in ne konfederacija, je potekala obsežna razprava o ustrezni ustavi. To razpravo najbolje predstavljajo Federalistični dokumenti (The Federalist Papers), 85 člankov in esejev, ki so jih Hamilton, Madison in Jay napisali v podporo ratifikaciji predlagane ustave. Za vsakogar, ki razmišlja o ustavah ali predlaga spremembe, bi bilo pametno, če bi te dokumente prebral. Ustavna konvencija, ki je predlagala zvezno republiko, je sledila mirovni pogodbi med zveznimi državami ZDA in Združenim kraljestvom iz leta 1783 ter členom konfederacije iz leta 1784.
Glavni cilj je bil ohraniti enotnost nekdanjih kolonij, ki so imele tudi pod britansko krono precej svobode in so imele lastne zakonodajne organe s široko volilno pravico. Že takrat so bile v prednosti pred celinskimi evropskimi državami, njihova volilna pravica pa je bila celo širša kot v Združenem kraljestvu. Zato je vsaka država ljubosumno skušala ohraniti svoje zakone in ni želela prepustiti preveč pristojnosti novemu zveznemu republikanskemu sistemu.
Eno od vprašanj, s katerim so se spopadali, je bilo, kako zagotoviti, da v ločenih državah manjšine ne bodo zatirane s strani večine. V nekaterih zveznih državah so bile na primer verske večine, ki bi lahko z zakonodajo zatirale manjšine, ki bi bile dejansko nemočne. Čeprav ločen od ustave, je v tem pogledu pomagala Listina svoboščin, ki je sicer privzela velik del britanske Listine svoboščin in je tako varovala številne starodavne pravice državljanov. Poleg tega je šesti amandma ameriške ustave dajal prednost zveznemu zakonu pred zakoni zveznih držav. Presenetljivo je, da ameriška ustava učinkovito deluje od leta 1789 samo s spremembami, druge države pa so ugotovile, da je treba občasno sprejeti nove ustave. Najboljši primer je Francija, ki ima zdaj že peto republiko in razpravlja o šesti republiki.
Demokratično varstvo manjšin s pravicami dopolnjuje koncept »pravne države«.
Ta izraz je morda najbolj znan po profesorju prava na oxfordski univerzi, profesorju Diceyju. Ne gre le za to, da moramo v demokratični družbi spoštovati zakon ali da je zakon kot znameniti kipec Gospe pravice uravnotežen in slep, vendar z mečem za izvrševanje in spoštovanje, temveč mora obstajati tudi učinkovit in uspešen sistem pravosodja.
Diceyjeva opredelitev je imela naslednje tri pomene:
– Nihče ni kaznovan ali ne more biti zakonito prisiljen trpeti na telesu ali premoženju, razen za jasno kršitev zakona, ugotovljeno na običajen pravni način.
– Nihče ni nad zakonom kraljevine.
– Ustava je prežeta s pravno državo.
Zadnji pomen se nanaša na britansko ustavo, ki ni zapisana v enem samem uradnem dokumentu.
Žal izraz »pravna država« v sodobnem času pogosto uporabljajo politiki, in sicer običajno v podporo določenemu političnemu sistemu, zato prihaja do pretirane in ideološke zlorabe.
Morda bi bilo bolje, da bi komentatorji in politiki nehali zlorabljati besedno zvezo »pravna država« kot okrajšavo za številne stvari, ampak bi se sklicevali na atribute kipa Gospe pravice, rimske boginje pravičnosti »Iustitie«, in sicer:
tehtnico, ki predstavlja nepristranost in obveznost sojenja na podlagi dokazov,
meč, ki predstavlja spoštovanje, izvrševanje in ukrepanje ter
prevezo za oči, ki predstavlja nepristranost in objektivnost prava.
Jasno je, da so totalitarni in avtoritarni režimi številna od teh načel prezrli ali se jim izognili, zlasti v komunističnih pravnih sistemih, tako da so na odločitve vplivali drugi dejavniki, kot so politika, socialistični cilji, premoženje, položaj ali povezave.
Poleg zgornjih načel v pravosodju obstaja tudi element usmiljenja, ki ga ponazarja citat pod kipom pravosodja, vendar nad vhodom na osrednje kazensko sodišče v Londonu (iz Psalma72, 4. vrstica).
»Zaščitite otroke revnih in kaznujte krivca«
Zanimivo je, da so v notranjosti stavbe še drugi citati, med drugim:
»Zakon modrih je vir življenja« in
»Blaginja ljudi je najvišja«.
Pravni sistemi niso vedno popolni, vendar si morajo prizadevati za najvišje standarde, ki jih ponazarjajo načela v ozadju kipa.
Wendell Phillips, borec za odpravo suženjstva, je dejal: »Večna budnost je cena svobode; oblast se vedno krade od mnogih k peščici.« (Alternativno: »Oblast se vedno krade mnogim v korist peščice.«)
Večna budnost je nujna tudi za ohranjanje svobodnega, poštenega in nepristranskega pravnega sistema.