Piše: dr. Matevž Tomšič
V zadnjem času se množijo poročila, analize in ocene, ki na letni ravni obravnavajo stanje na različnih področjih v posameznih državah, ki ga nato kvantitativno ovrednotijo, da bi te države lahko primerjali med seboj v obliki nekakšnih rang lestvic, ki kažejo na to, kdo je na vrhu in kdo na dnu, kdo je napredoval in kdo nazadoval. To je videti podobno kot v športu, ko denimo v tenisu razvrščajo posamezne igralke in igralce, v nogometu pa posamezne reprezentance.
Vendar pa so v športu praviloma postavljeni relativno jasni kriteriji, ki so merljivi. Tako je samoumevno, da zmage na najpomembnejših tekmovanjih prinašajo največ točk (zmaga na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah tako prinese bistveno več točk kot na kakšnem regionalnem ali lokalnem tekmovanju). Zato se ne more zgoditi, da bi tekmovalec ali reprezentanca, ki niza poraze, napredoval ali napredovala na jakostni lestvici. Ali pa da bi takšen, ki konstantno zmaguje, nazadoval.
Na mnogih drugih področjih pa so kriteriji bistveno bolj ohlapni. To velja za ocenjevanje mnogih ključnih vidikov življenja v sodobni družbi. Sem sodi stanje na področjih demokracije, pravne države, človekovih pravic, medijske svobode. Tu gre za pojave, ki jih je zelo težko kvantificirati in s tem napraviti objektivno primerljive med seboj. Zato ocene v veliki meri temeljijo na subjektivnih percepcijah ocenjevalcev. Zato ni pomembno samo, kaj se ocenjuje, ampak kdo so tisti, ki ocenjujejo. Prav lahko se namreč zgodi, da imajo slednji določene konkretne motive (poleg ali celo namesto ugotavljanja resničnega stanja) ali pa da so njihove presoje popačene zaradi političnih, ideoloških ali kakšnih drugih momentov.
V začetku meseca je bil svetovni dan svobode medijev. Kar nekaj organizacij se ukvarja s preučevanjem stanja na tem področju, o tem pa objavljajo analize na letni ravni. Ena od teh je organizacija Novinarji brez meja, ki je pred kratkim predstavila indeks »svobode medijev«. In izkazalo se je, da je v zadnjem letu Slovenija (potem ko je prišlo do spremembe na oblasti) napredovala za nekaj mest, kar pomeni, da se je stanje na tem področju izboljšalo (še vedno je sicer na ne prav visokem 50. mestu).
Z veliko mero gotovosti lahko rečemo, da takšna ocena ne odraža dejanske slike stanja. Še več, opaziti je mogoče precejšnjo mero pristranosti. Pri avtorjih je očitna nenaklonjenost do prejšnje Janševe vlade in benevolentnost do aktualne Golobove vlade. Tako je predstavnik te organizacije izjavil, da »nova vlada ni več sovražno nastrojena proti novinarjem in se zavzema za svobodo medijev«. To zveni tako, kot da bi te besede zapisali kakšni vladni piarovci ali z vlado povezani nevladniki. Vlada je namreč naklonjena samo tistim novinarjem in medijem, ki o njej poročajo naklonjeno. Do tistih, ki ji nasprotujejo, je pa še kako sovražno nastrojena. Spomnimo se groženj o ukinjanju »moralno-politično nekorektnih« medijev ali stalnih in neposrednih pritiskov na vodstvo nacionalne radiotelevizije, ki oblastnikom ni po volji.
Poleg tega poročilo ignorira nekatere problematične značilnosti slovenskega medijskega prostora. Kot vrsto let opozarja Združenje novinarjev in publicistov, je ena njegovih glavnih težav v izraziti neuravnoteženosti, k čemur med drugim pripomorejo medijski monopoli, povezani z vladajočo politiko. Obstoj medijskih monopolov pa ne pomeni samo onemogočanja pluralizma, ampak tudi grožnjo medijski svobodi. Tega vidika se omenjeno poročilo sploh ne dotakne. To priča o tem, da njegovi avtorji samo medijsko svobodo razumejo na precej površen in pomanjkljiv način. Ali pa je tudi zanje medijski prostor »svoboden« le takrat, ko je v »pravih rokah«, se pravi, da ga obvladujejo tisti, ki so pravega politično-nazorskega prepričanja.
