Piše: Edvard Kadič
Komunikacija je kot pojem pogosto uporabljena v političnih bitkah in vojnah kot grešni kozel. Izraz »grešni kozel« sicer izvira iz Svetega pisma. Pomeni osebo ali stvar, ki je nečesa obdolžena po krivici. V bistvu pa gre za zelo učinkovit mehanizem, kako obvladati situacijo, če nimaš pravih odgovorov. Pozornost preprosto preusmeriš z iskanja rešitev na nekaj ali nekoga, ki je po tvoje kriv za nastalo situacijo. Tudi če ni. In sklicevanje na komunikacijo je še kako priročno. Saj verjetno poznate tisto: Če bi mi rekel drugače, bi to že zdavnaj uredila. Bi res? Nikar ne mislite, da vi pa že ne morete postati grešni kozel, češ, saj ne počnete nič širše družbeno pomembnega. Pred tem ni varen prav nihče. Res pa je očitek, da je za to ali ono pri aktualni vladi kriva slaba komunikacija, večkrat upravičen. Padec podpore vladi, kot so jo pred kratkim namerili v javnomnenjski anketi, zato ne preseneča.
Govorjenje o reformah in njihovih časovnicah je bilo zadnje mesece tako pogosto, da nam je prav vsem začelo odzvanjati v ušesih. Enkrat bo reforma celovita, drugič malo manj, na tiskovni konferenci pa potem samo še o časovnicah, pa še o njih nič konkretnega. Se spomnite znamenitih, predvsem pa všečnih obljub o tridesetih dneh do specialista? Mislim, da se komunikacijskim strategom pri stranki SD danes večkrat kolca od sramote. Pa obljube Luke Mesca, Levice in potem tudi te vlade o graditvi stanovanj. Najprej trideset tisoč, nato je številka padla na dva tisoč, na tiskovni konferenci jo je Mescu popravil kar sam premier na tri tisoč. Zanimivo, ni kaj. Tudi sicer nas premier rad preseneča s samozavestjo glede komunikacije in z obljubami, da bo že on vse sam skomuniciral. Ljudje so ga »kupili« kot kredibilnega v predvolilnem času in to je val, na katerem še vedno deska. Vendar mu danes podpora pri ljudeh pada prav na tem področju. Izkazuje se, da ni prav vešč niti pri vodenju države. Zmeda v obljubah, napovedih in izvedbi je vedno večja, materiala za pravo komunikacijo pa ni prav veliko. Če pa nimaš kaj komunicirati, ti še tako izjemne komunikacijske sposobnosti ne koristijo veliko. Kaj ti bo leporečenje, obljubljanje in na sploh dobro nastopanje, če pa ne znaš izpeljati, kar si obljubil. Se še spomnite, s kakšno lahkoto je v predvolilnem času obljubljal, kako bo vse spremenil? In to v nekaj mesecih? Pa dodatek gasilcem, »happy end« za 600 evrov sodnikom? Enako lahkotno je obljubljal, da bo »očistil« RTV Slovenija, reformiral davčno zakonodajo in uredil zdravstvo. S kakšno lahkoto je prevzel skrb za komuniciranje zdravstvene reforme od Bešiča Loredana in pred dnevi tudi davčne reforme od ministra Klemena Boštjančiča, je skoraj neverjetno.
Žal danes, leto dni po zmagi na volitvah, od vseh teh obljub ni prav veliko. Pravzaprav je prej obratno oz. slabše. Cene živil v trgovinah dobesedno divjajo, računi v gostinskih lokalih so v letu dni zrasli za najmanj 20 do 30 odstotkov. Zakaj si je v vlado pripeljal ljudi, ki ne uživajo nobene javne podpore (Šarec, Bratuškova ipd.) in popolne operativne analfabete, kot so npr. Stojmenova Duh, Mesec, Maljevac ipd., bo do nadaljnjega ostalo neznanka. Da o izbranki Svobode za predsednico državnega zbora Urški Klakočar Zupančič niti ne izgubljamo besed. Obisk v Ruandi in Ugandi je res odmeven. Žal ne zaradi diplomatskih uspehov, temveč zaradi videza »parlamentarnega turizma« in negativnih reakcij domače javnosti, ki jih takšen videz povzroča. Tisti trenutek, ko je govorjenje o gorili postalo osrednja tema obiska v Afriki, bi morali goreti vsi alarmi. To je obrobna tema, ki običajno niti ne zaide v javnost.
Žal ob vsem tem lahko ugotovimo, da tej vladajoči strukturi vse skupaj ne gre ravno od rok. Program »antijanša« se je izpel in ljudje čakajo, da bo tudi kaj konkretnega na mizi. Da bodo živeli bolje vsi, ne samo izbranci blizu vladi. Nejevolja med ljudmi zaradi neučinkovitosti vlade raste. Ob tem tudi zavedanje, da bo Slovenijo takšna neučinkovitost še drago stala. Če smo še pred letom dni ugotavljali, da med cenami v Italiji, na Madžarskem in v Sloveniji ni bistvene razlike, je danes razlika vedno očitnejša. Teater s popisi cen t. i. košarice živil je res absurden. Vlada trdi, da se košarica ceni, ljudje ob meji pa vedno pogosteje oz. za vedno manjše nakupe živil hodijo čez mejo v tujino. Odhodi podjetij (npr. Magna) nas bodo prizadeli na daljši rok, kjer se bo cena neučinkovitosti te vlade merila v letih in letih zaostanka za razvito Evropo. To seveda pomeni milijone in milijone evrov za izgubljena delovna mesta, ob tem pa še za reorganizacije, študije, koordinacije in druge »novacije«, s katerimi pokriješ, da pojma nimaš, kaj naj počneš kot minister.
Komunikacija vlade je seveda lahko problem in občasno tudi je. Predvsem v zmedi sporočil, ki jih vlada daje v javnost. Vseeno pa je veliko večji problem v tem, da ni kaj veliko komunicirati. Da gre za prosti tek in zanašanje na to, da bo, kar bo. Plača za izbrance vsekakor bo, za pokojnine bomo pa še videli.
