Piše: dr. Matevž Tomšič
Odnos slovenske politike, javnosti in civilne družbe do ruske agresije na Ukrajino in posledično vojne, ki že več kot leto dni divja v tej državi, je bistveno manj enoznačen, kot je to videti na prvi pogled.
V formalnem smislu je Slovenija trdno na strani napadene države. Podprla je vse ukrepe, ki jih je Evropska unija sprejela za pomoč Ukrajini, prav tako tudi vse svežnje sankcij zoper agresorko Rusijo. Nekaj je pomagala Ukrajini celo v orožju in drugem materialu. Uradno je torej na liniji Evropske unije, ki se ji je uspelo glede obsodbe ruskega ekspanzionizma vendarle poenotiti in nastopa kot trdna ukrajinska zaveznica.
Glede na to bi lahko rekli, da aktualna oblast nedvoumno stoji na proukrajinskih pozicijah. A če stvari pogledamo od blizu, je situacija drugačna. Slovenska politika je glede tega bolj razdeljena, kot je to videti od zunaj.
Politiko trdne podpore Ukrajini je začrtala prejšnja vlada. Ta je sodila med tiste v Evropi, ki so se najodločneje postavile na ukrajinsko stran. Spomnimo se, tedanji premier Janša je bil prvi tuji državnik, ki je – skupaj s svojim poljskim in češkim kolegom – obiskal Kijev, ki so ga takrat še ogrožale ruske oborožene sile. In on je bil tisti, ki je Ukrajincem obljubil vojaško in drugo pomoč. Medtem pa je tedanja opozicija, zbrana v koaliciji KUL, takšno pozicijo kritizirala. Predsednica Socialnih demokratov in sedanja zunanja ministrica Tanja Fajon je na začetku govorila samo o »krizi v Ukrajini« (kot da bi šlo za padec vlade, ne pa za napad na državo). Predsednik danes že ugasle stranke LMŠ in sedanji obrambni minister Marjan Šarec je tedaj (skupaj s Fajonovo) Janši očital, da bi moral namesto v Kijev iti v Moskvo in ruskega prezidenta Putina prepričati, naj ustavi vojno. O bizarnosti tega predloga ni vredno zgubljati besed.
No, vlada Roberta Goloba se je glede odnosa do vojne v Ukrajini odločila za nadaljevanje politike svoje predhodnice. Vsaj na deklarativni ravni. Dejansko vladni predstavniki ne nasprotujejo nobenemu evropskemu ukrepu na tem področju. A ta zavezanost vendarle ni tako odločna, kot jo skušajo prikazati. Tako nobeden od evropskih poslancev iz vrst vladne koalicije ni podprl resolucije, s katero je evropski parlament Rusijo označil za državo, ki sponzorira terorizem in uporablja teroristična sredstva. In ko je Slovenska demokratska stranka v slovenskem parlamentu predlagala sprejetje podobne resolucije, so jo vladne stranke enotno zavrnile. To so storile z »argumenti«, ki so segali od črkobralstva (češ da ni pravne podlage za takšno resolucijo, da bi morali to poimenovati deklaracija) do sprenevedanja, češ da je bilo obsodb Rusije že dovolj, da se s tem zapirajo vrata mirovnim pogajanjem in da ne smemo kolektivno obsojati celotnega ruskega naroda.
S takšnimi stališči se je vlada močno približala slovenskim putinistom, zamaskiranim v mirovnike. Gre za tiste, ki so pred kratkim napisali odprto pismo svetovnim silam z zahtevo po ustavitvi vojne v Ukrajini. Pri tem se pod krinko prizadevanj za mir in zaskrbljenosti za usodo ljudi v Ukrajini skriva agenda, ki gre dejansko na roko ruskim interesom. Zrelativizirali so namreč odgovornost za vojno in pozvali k pogajanjem, na katerih bi morali obe strani popuščati; to ne pomeni nič drugega kot to, naj bi se Ukrajina odpovedala delu svojega ozemlja.
Očitno igra slovenska levica na več strani. Njen uradni del podpira skupna evropska stališča, hkrati pa prek določenih vplivnih osebnosti pošilja sporočila Moskvi, kako da vendarle razume njene pozicije. Podobno se je obnašala tudi v času osamosvajanja, ko je sicer deklarativno podprla nastanek samostojne slovenske države, hkrati pa je njen del še vedno koketiral z jugoslovanskimi oblastmi. Pod aktualno vlado je postala Slovenija nedvomno manj zanesljiva zaveznica tistih, ki želijo narediti konec ruski agresivni politiki.
