Piše: Peter Truden
Podpredsednica Evropske komisije Vera Jourová vztrajno tlači demokratični razvoj Slovenije. Prepričana je, ali pa se samo dela, da je z volilno zmago Svobode pri nas prišlo do končne osvoboditve izpod jarma Janševega fašizma.
Tudi njen zadnji obisk Slovenije je bil namenjen temu cilju, če vemo, s kom vse se je srečala in s kom ne. Vsekakor se s predsednikom Ustavnega sodišča nista pogovarjala le o vremenu, kar je pred kamerami potrdila tudi predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Šlo je za podpredsednice Evropske komisije nevreden pritisk na naše Ustavno sodišče, naj čim prej omogoči sprejetje zakona, ki bo izničil demokratično sestavo programskega sveta RTV. Zanimivo, njena usta so drugače vedno polna demokracije in človekovih pravic, ki pa za Slovenijo očitno ne veljajo. Do pomembnega evropskega položaja je priplezala s pomočjo bivšega premierja Andreja Babiša in njegove stranke ANO (slovensko DA), katere podpredsednica je bila do odhoda v Bruselj, o čemer pišejo Poljaki, ki jim je Jourová izrazito sovražna. Babišova stranka se je po zadnjih volitvah preselila v opozicijo, njemu pa se je na Češkem ponesrečil naskok na predsedniški položaj.
Andrej Babiš, češka različica Roberta Goloba
Stranka ANO je v marsičem podobna Golobovi Svobodi. Ljudje so jo volili, ker so bili razočarani nad vladajočo ODS in njeno levičarsko tekmico ČSSD. Da bi ostal na oblasti, se je Babiš pozneje celo povezal s komunisti, ki so na Češkem nekaznovano ohranili ime in marksistične ideale. Babiš je imel težave s korupcijo že kot finančni minister in pozneje kot premier. Na internetu o njem najdemo še vrsto drugih zanimivih podatkov. Začel je kot uslužbenec podjetja Petrimex, o katerem beremo, da je bila to elitna zunanjetrgovinska izpostava partije, ki je lojalnim zaposlenim omogočala izjemne zaslužke. S Petrimexom je leta 1985 prišel tudi v Maroko, od koder izvira vse njegovo bajno premoženje. Ker je bil koristen in si je nabral veliko poslovnih in drugih poznanstev, mu je tedanje državno vodstvo omogočilo hiter vzpon na karierni lestvici.
Po žametni revoluciji in razpadu Češkoslovaške je v Maroku ustanovil holding Agrofert, s.r.o., ki se še vedno ukvarja z vem mogočim, v začetku pa predvsem s poljedelstvom, živili, kemično industrijo in mediji. Ni jasno, če se v teh dejavnostih ne skriva tudi kaj prepovedanega. V Marrakechu naj bi imel Babiš celo hotel, na francoski rivieri pa luksuzno restavracijo in pa gradič z imenom Chȃteau Bigaud, kar beremo v Pandora Papers. Da bi se je zavaroval na obe strani je na Češkem kupil največja časopisa, izrazito levo Mlado Fronto DNES, naslednico komunističnega Práva in desno orientirane Lidove noviny.
Izhaja iz komunistične družine in ima dvojno državljanstvo
Babiš je po rodu Slovak in izhaja iz komunistične družine. Ima dvojno državljanstvo, češko in slovaško. Na Karlovi univerzi je študiral ekonomijo skupaj s svojim rojakom Petrom Kovarčíkom. Skupaj sta poslovala tudi v Maroku. Kovarčík je bil pomemben lobist, vendar je v življenju storil hudo napako, ko mu je nekoč ušlo in je novinarjem zaupal, da sta skupaj z Babišem v kovčkih nosila denar v švicarske banke. Kmalu po tem mu je v banji tako nesrečno spodrsnilo, da je umrl.
Zanimivo je, da je Babiš še kot premier med redkimi izvenevropskimi državami obiskal prav Maroko. Namen obiska je bilo sklepanje raznih bolj ali manj zasebnih poslov, ki se je vršilo po uradnem delu programa ob prisotnosti različnih poslovnežev dvomljive baže, med katerimi ni manjkal niti prosluli češki trgovec z orožjem Michal Strnad, ki je orožarsko firmo CZECHOSLOVAK GROUP prejel od svojega očeta Jaroslava. Kot trdijo nekateri viri, se je do nedavna v afriškem Maliju borila češka četa skupaj s Francozi proti teroristom, ki pa so bili oboroženi z enakim orožjem.
Sodeloval tudi s tajno komunistično policijo
Denar ne smrdi, so pravili že stari Rimljani, ko jim je cesar hotel obdavčiti tudi njihova stranišča. Afera z Štorkljinim gnezdom (češko: Čapí hnízdo; gre za velik turistični objekt v Olbramovicah nedaleč od Prage) pa bi Babiša skoraj stala političnega konca. Za kaj je šlo? Češka policija in Evropski urad za boj proti goljufijam sta ga dve leti preiskovala, ker je njegovo anonimno podjetje prejelo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj neupravičeno subvencijo v višini dveh milijonov evrov. Nekaj časa se je obtožbam spretno izmikal, ko pa to ni šlo več v nedogled, je prišel na genialno misel, da je v lastništvo vpletel tudi svojega istoimenskega sina in ga nato s pomočjo psihiatrinje, ki je bila na njegovem plačilnem seznamu, razglasil za duševno bolnega. Če smo prav informirani ta neokusna zadeva še vedno ni razrešena. Čehi Babišu očitno vsega tega niso čisto oprostili, sicer bi na predsedniškem mestu zamenjal Miloša Zemana on in ne general Peter Pavel. Bremenijo ga tudi obtožbe, da je sodeloval v tajni komunistični policiji pod konspirativnim imenom Bureš, o čemer pričajo arhivski dokumenti. Tega so ga na češkem sicer oprostili, postopek pa še vedno teče pred slovaškim sodiščem. Kljub številnim protestom in dokazanim malverzacijam (biogoriva, utaja davkov, zadeva Pandora Papers in podobno), ga veliko Čehov še vedno voli, upokojenci tudi zato, ker jim je nekoliko zvišal pokojnine.
Vzporednic z dogajanjem v Sloveniji je torej več kot dovolj. Tudi tam je politika tesno prepletena z različnimi viri smrdljivega denarja in tudi tam že davno ni več tako kot bi moralo biti. Iz tega zornega kota se obisk gospe Jourové ne zdi več tako nenavaden. V Slovenijo jo prav gotovo ni povabil Janša.
