Piše: dr. Matevž Tomšič
Zadržanje izvajanja zakona o javni radioteleviziji, ki ga je v svoji nedavni odločbi zapovedalo ustavno sodišče, je nedvomno velik udarec za vladajočo garnituro. Česa takega se zagotovo niso nadejali, sploh ker se je v nekaterih prejšnjih razsodbah ustavnega sodišča pokazalo, da je to v ideološkem smislu nagnjeno na levo. Tako so bili Golob in njegovi prepričani, da imajo v njem trdnega zaveznika, ki bo pripravljen »požegnati« vsako njihov odločitev ne glede njeno morebitno protiustavnost.
A so se ušteli. Očitno je bila vsebina novega zakona tako sporna in nameni njegovih avtorjev tako prozorni, da tega nekateri sodniki, ki so nazorsko bolj levo usmerjeni, tega niso mogli ignorirati. Pohvalno je, da se na najvišjih in najpomembnejših pozicijah v državi še vedno najdejo ljudje, ki dajo nekaj na svoj poklicni ugled in ki so sposobni profesionalno etiko postaviti pred ideologijo in politične simpatije.
Ne pozabimo, prevzem nacionalne radiotelevizije je ljudem iz vladajoče koalicije ena glavnih prioritet. In s tem se jim je od vsega začetka neznansko mudilo. Sicer bi lahko v miru počakali kakšno leto, da bi določenim članom organov upravljanja potekel mandat. Nekateri so tako ali tako že sedaj »zamenjali stran« (tudi takšni, ki so veljali za zaupnike prejšnje vlade). Na ta način bi po ustaljeni poti prišli do večine, ki bi jim omogočila ustoličiti takšno vodstvo te ustanove, ki bi bilo po njihovi meri. Ne nazadnje so tudi prejšnje leve vlade tako ravnale. S tem so se razmerja v programskem in nadzornem svetu spreminjala, zato nobena politična opcija ni imela trajnega nadzora nad njima.
Dosedanja ureditev je torej omogočala menjave znotraj organov upravljanja in s tem tudi na vodilnih položajih na Radioteleviziji Slovenija. Res pa je, da razmerja moči niso bila uravnotežena. Večino časa so namreč programski in nadzorni svet vodili ljudje, ki so bili blizu levi opciji. Podobno velja za direktorje in urednike v tej medijski hiši. Prej ali slej bi tudi sedanja vladajoča garnitura prevzela vajeti v svoje roke. Zato se lahko vprašamo, čemu takšno hitenje. V primeru, da ustavno sodišče na koncu razveljavi novi zakon, ne bo prišlo do prevzema nacionalke nič prej, kot če bi se to zgodilo po ustaljeni poti. Poleg tega bo vladna koalicija deležna še velike blamaže. S tega vidika njen pristop k urejanju razmer v tej ustanovi nikakor ni bil posrečen.
Vendar takšnemu početju botruje težnja po popolnem in trajnem nadzoru medijskega poročanja. Čeprav je bila Golobu in njegovi stranki večina osrednjih medijev že pred volitvami izrazito naklonjena (kar je bil eden glavnih razlogov za prepričljivo volilno zmago) in so mu dokaj naklonjeni še zdaj, mu to očitno ni dovolj. Delno je to povezano z ideološkim radikalizmom, ki ne trpi odklonov, ugovorov in kritike. Če so bili v Drnovškovi LDS relativno tolerantni do tistih, ki se niso z njo strinjali, pa to za njihove naslednike nikakor ne velja. Razlogi pa so tudi čisto »funkcionalne« narave. Slabosti v delovanju sedanje vlade so zelo očitne. Jasno je, da nekega pozitivnega programa nima, da so t. i. reforme, katerih naj bi se lotila, samo prazne besede. Nekateri vodilni predstavniki koalicije (v prvi vrsti predsednica parlamenta) serijsko producirajo ekscese, ki dokazujejo, da so nedorasli svojim položajem. Da ne govorimo o sumih spornih balkanskih poslov podjetja, ki ga je dolga leta vodil aktualni premier. Obstaja bojazen, da bo spoznanje, da vladajoča garnitura ni to, za kar se je predstavljala pred volitvami, relativno kmalu postalo močno razširjeno med ljudmi (tako kot se je zgodilo v času Pahorjeve ali Cerarjeve vlade). Tako je z vidika obstoja na oblasti nujno potreben čim tesnejši nadzor nad mediji. Brez prevzema nacionalke pa ta seveda niti po naključju ne bo mogoč.
