Piše: Ddr. Verena Perko, arheologinja, muzeologinja, pesnica in publicistka
Pesnik France Prešeren v uvodu h Krstu pri Savici: »Še dan današnji vidiš razvalino, ki Ajdovski se gradec imenuje, v nji gledaš Črtomírovo lastnino.«
Naša dediščina je bogata in raznovrstna. Obsega vse od najskromnejših prazgodovinskih ostankov do sodobnih arhitekturnih stvaritev. Vključuje široko paleto ljudskega in umetniškega ustvarjanja, spomenike in pomnike, prostore spomina, obeležja zmag, a tudi sramotnih dejanj, kot so uničevanja in poboji. Da, tudi težka dediščina vojnih in povojnih obračunov je pomemben del preteklosti vsake skupnosti. Dediščinske ustanove hranijo in skrbijo za različne oblike snovnih in nesnovnih ostankov preteklosti v arhivih, knjižnicah, muzejih in galerijah ter zavodih za varstvo kulturne dediščine. Preučujejo in ohranjajo mnogotere dediščinske pojavne oblike: od paleolitskih bivališč, orodij in prvega glasbila iz časa neandertalca, prazgodovinskih gradišč in gomilnih grobišč z bogato dediščino staroselskih ljudstev, razsežne ostanke Rimskega imperija z zgodnjim krščanstvom do zgodnjesrednjeveških dokazov iz časa preseljevanj ter obsežnega zgodovinskega loka nastajanja slovenske kulture s Trubarjem in Prešernom ter neštetimi oblikami umetniškega in ljudskega snovanja iz časa nastanka samostojne države vse do danes. Govorimo o ostankih preteklosti, ki pa, čeprav imajo potencial dediščine, ne postanejo vsi dediščina kar avtomatično. To se zgodi, šele ko jih prepoznamo kot vrednoto in jim formalno dodelimo status dediščine, ki ji po zakonu pripada določeno varstvo.[1] Vse drugo so t. i. male, zasebne dediščine, ki pa so še kako pomembne za ohranjanje kolektivnega spomina in uravnovešanje razglašene, hegemonske dediščine nacionalnega pomena. Ključne so torej vrednote, ki jih neka družba priznava in goji, z njimi pa so posredno ali neposredno povezani ostanki preteklosti.
Za Kraljevino Jugoslavijo slovenstvo in katolištvo nista bili prioriteti
Vprašanje odločilnega pomena se torej glasi, katerim vrednotam daje slovenska družba veljavo in katere so zapostavljene ali celo odrinjene. Da bi to spoznali, se bo treba vrniti vsaj v polpreteklo dobo jugoslovanstva. Malo je znano, da je bila v korist povezovanja skupne države Kraljevine Jugoslavije razvita ideja o jugoslovanski rasi. Vse specifične narodne tradicije in značilnosti, ki so idejo podpirale, so postale prednostne in obratno, vse kar ni bilo ideji v prid, je bilo potisnjeno v ozadje.[2] Iz tega izhaja, da že pred drugo svetovno vojno katolištvo in slovenstvo, isto velja tudi za Hrvate in njihovo samobitnost ter druge narodnostne in verske skupine, za državno politiko nista bili prioriteti, veliko prednost pa so dobile srbske teme, npr. srednjeveška umetnost na Balkanu.[3] Druga svetovna vojna je prinesla grozovit razkol, ki se še do dandanašnjega ni zacelil. Trojni značaj vojne je v Sloveniji prinesel poraz strani, ki je v veliki meri predstavljala katoliško in protikomunistično usmerjeno prebivalstvo. Njihova usoda je znana, pregnanstvo ali izginotje s poboji, preživelim pa je bilo zagotovljeno mesto v senci nove stvarnosti. Z malo pretiravanja lahko rečemo, da je šlo večidel za narodno zavedne in med njimi mnoge socialno demokratično usmerjene ljudi, ki so bili politično nesprejemljivi in ki jim je bila Titova Jugoslavija nepojmljiva. Kot tudi tiste, ki so bili med vojno na napačni strani in so postali izdajalci ter kolaboranti. Podobno napačne pa so bile tudi njihove vrednote – vera, dom in domovina.
Komunisti so še po vojni razstreljevali cerkve
Prvi odlok o varovanju kulturne dediščine, ki ga je izdal SNOS v januarju 1945, je bil usmerjen v drugačne vrednote od naštetih in postal je podlaga vsem kasnejšim zakonom o kulturni dediščini, tudi zdaj veljavnemu.[4] Ob vsemu spoštovanju do pomembnega, državotvornega dejanja, ki je še v času vojne zavarovalo slovensko kulturno dediščino in s tem brez dvoma tudi obstoj slovenskega naroda, pa se je treba vprašati, katero dediščino je zakon zavaroval in čigavo je zapostavil ali celo prezrl. V ta namen si oglejmo vrednote povojne Jugoslavije. Osrednje vrednote zmagovite strani so bile osredotočene okoli pridobitev komunistične ljudske revolucije, v razredni boj in pravice delavskega razreda, napredek in internacionalizem. Marksizem je namreč zapostavljal male narode in dajal prednost velikim, kar je še vedno očitno iz odnosa Rusije do Ukrajine in se je odražalo tudi s položaja Srbije v nekdanji Jugoslaviji. Naštetemu je bil ustrezen tudi implicitni pogled na dediščino, kako bi sicer lahko že v povojnem času, v času miru, navkljub sprejetemu odloku o varovanju kulturne dediščine razstreljevali cerkve, rušili kapelice, v oplenjene gradove naselili delavske družine ali vojsko in pustili propasti arhitekturno prvovrstne meščanske vile s parki itd. Po vojni so po nepotrebnem propadle tudi mnoge prastare domačije, kmečka in podeželska poslopja, uničena so bila brezštevilna vaška jedra. Seveda je bila to pogosta cena za industrijski razvoj in se je dogajalo tudi drugje po svetu, večkrat pa je razvoj služil le kot opravičilo za uničenje. Spomnimo se npr. porušenja pomembne baročne cerkve sredi Poljan nad Škofjo Loko, ki je »morala« pasti samo zato, ker je »ovirala« razvoj prometa.[5] Ali bi se to zgodilo tudi stavbni dediščini, ki ni bila »last« in odraz razrednih sovražnikov, Katoliške cerkve, aristokracije, buržoazije in kulakov? Odgovor ni znan, ker tovrstna vprašanja še vedno niso stvar odprte, javne diskusije.
V luči splošno sprejetih, branjenih in »privzgajanih« povojnih vrednot se moramo ozreti še na en svojevrsten slovenski fenomen, na vprašanje shirane slovenske samobitnosti in rabe imena Slovenec. Kot je znano, sodobna zgodovinska stroka zastopa tezo, da smemo ime Slovenec, Slovenka rabiti šele od Trubarjevega časa, pred tem pa lahko govorimo samo o Slovanih.
Postopno vznikanje slovenske kulture
Osredotočimo se torej na dogodke iz časa zgodnje antike in preseljevanja ljudstev ter v luči novih odkritij poglejmo, kako je vznikala slovenska kultura.
V šolskih učbenikih in javnosti prevladuje pogled na čas poselitve Slovanov, kot bi bil ostro ločen od antike, pa vendar nobena doba ne »zraste« sama iz sebe in tako tudi ne doba preseljevanja ljudstev v zgodnjem srednjem veku. Poselitve Slovanov lahko razumemo le v okviru obsežnih dogajanj v času razpadanja Zahodnega rimskega cesarstva in nastajanja močnega Bizanca, ki je preživel Zahod še za dobrih tisoč let. Novonastalo središče Konstantinopel je že ob ustanovitvi leta 324 prevzelo vlogo novega Rima, postalo branik in osrednji prostor krščanske, izvorno pa starogrške, antične omike z mnogimi primesmi vzhodnih civilizacij (Herrin, 2009).
V času razpada Zahodnega rimskega cesarstva konec 5. in v 6. stoletju je bilo krščanstvo na naših tleh že splošno razširjeno (Bratož, 2014). Že v drugi polovici 3. stoletja je bila v rimskem mestu Petovioni močna krščanska skupnost s škofijo. Prvi znani škof je bil sv. Viktorin, razlagalec Svetega pisma in prvi latinski pisec v naših krajih. Najbolje ga poznamo skozi dela sv. Hieronima, ki je bil doma nekje v okolici Ilirske Bistrice in je postal najslovitejši prevajalec Biblije, latinske Vulgate. Krščanstvo izpričujejo tudi številni ostanki cerkvenih zgradb, krstilnic in molilnic v antični Emoni, Poetovioni, Celei in Kranju, če omenimo le najpomembnejše. Zgovorni so tudi ostanki te dobe, posodje in oljenke z upodobitvami križa, nakit in drugi predmeti, odkriti v naseljih ter na grobiščih (Knific, Sagadin 1991; Benedik 2016). Po propadu Zahodnega rimskega cesarstva in mest staroselsko prebivalstvo ne izgine. Zateče se v zakotja in na težko dostopne kraje v hribih, kot so npr. Rifnik nad Šentjurjem, Vranje nad Sevnico ali Ajdna nad Potoki in številni drugi. Da gre v resnici za krščansko prebivalstvo, dokazujejo ostanki cerkva, krstilnic in prebivališč cerkvenih dostojanstvenikov in posameznih pokopov znotraj cerkvenih stavb. Odprto pa ostaja vprašanje, kateri jezik ali celo jezike so tedaj govorili na naših tleh. Le malo je verjetno, da se je latinščina kot pogovorni jezik razširila tudi na podeželje in izpodrinila staroselske, prazgodovinske govorice. Latinščina je služila predvsem kot upravni jezik, vlogo države pa je prevzela Cerkev s svojimi izobraževalnimi in trgovskimi središči v Sredozemlju.
Naseljevanje novih ljudstev z Vzhoda, med katerimi so prevladovala številna avaroslovanska plemena, je pustilo v primerjavi z antiko manj sledov. Pogosto je prepoznano po rušenjih in prenehanju delovanja posameznih škofijskih središč, ki so preživela razpad rimske države. V Prekmurju so bila ob graditvi avtoceste odkrita le skromna, v zemljo vkopana slovanska prebivališča iz konca 6. in 7. stoletja (Perko, Sagadin 2016 in tam navedena literatura). Najštevilnejša pa so pričevanja iz grobišč, največje je bilo odkrito v Kranju. Najdbe iz staroslovanskih grobov v Kranju, na Bledu, Ptuju in v Slovenj Gradcu kažejo sprva močne panonske, velikomoravske vezi z germanskimi in bizantinskimi vplivi. V 8. stoletju se v arheoloških in antropoloških ostankih že nakazuje mešanje staroselskega prebivalstva z avaroslovanskimi prišleki. Tako je Milan Sagadin na kranjskem gradivu iz 8. stoletja še lahko razpoznaval staroselske značilnosti in jih ločeval od slovanskih. Prepoznal pa je tudi značilnosti lokalnih delavnic, ki kažejo, da je konec 8. in v 9. stoletju proces medsebojnega mešanja končan, značilnosti se poenotijo (Knific, Sagadin, 1991). Proces zlivanja prebivalstva, ki ga je moč posredno spremljati skozi materialno kulturo in deloma tudi prek analiz kostnih ostankov,[6] je brez dvoma tekel tudi na jezikovni ravni, kar se najočitneje pokaže pri Brižinskih spomenikih. Zapisi, ki so nastali med 972 in 1039 v Ziljski dolini, so zapisani v slovenskem jeziku. Gotovo se ne nanašajo na neko umetno ustvarjeno jezikovno tvorbo; raba narečja izdaja občevalni jezik tamkajšnjega prebivalstva. Gre za zapis govorice, ki jo razume večina in iz česar lahko posredno sklepamo na zlitje staroselskega ter novopriseljenega življa ter prav tako tudi njihovih jezikov. Tako se približamo arheološkim zapažanjem, ki kažejo na najkasnejši spoj staroselskih in slovanskih kultur v 9. stoletju in kar lahko razumemo tudi kot dobo porajanja slovenskega jezika in samozavedanja slovenskih skupnosti.
Ciril in Metod sta zaslužna za ohranitev slovanskih jezikov v osrčju Evrope
Pomudimo se na kratko ob dogodkih 9. stoletja, ki so bili tako odločilnega pomena za obstanek slovanskega prebivalstva in ohranitev slovanskih jezikov v osrčju Evrope. Zaradi pokristjanjevanja, ki so ga nemški duhovniki iz Salzburške nadškofije širili med slovanskim prebivalstvom v Panoniji v nemškem jeziku, in političnih razprtij je velikomoravski knez Rastislav leta 862 zaprosil bizantinskega cesarja Mihaela III., naj mu pošlje misijonarje.[7] Leto kasneje sta v spremstvu učencev prišla na Moravsko solunska brata Konstantin in Metod.[8] Že med potjo sta razvila slovanskim jezikom prilagojeno pisavo glagolico in ustvarila skupni, slovanskemu prebivalstvu razumljiv obredni jezik, ki ga danes imenujemo starocerkvenoslovanščina. V Nitri sta ustanovila šolo in prevajala bogoslužne knjige. Leta 867 sta iz Moravske odšla na Kocljev knežji dvor v Blatenski Kostel, kjer je bilo tedaj središče Spodnje Panonije in kamor je spadal tudi Ptuj z okolico. Še isto leto sta Konstantin in Metod odpotovala skozi naše kraje do Benetk in naprej proti Rimu, da bi pri papežu dosegla potrditev slovanskega bogoslužja. Papež Hadrijan II. ju je radostno sprejel in v znak potrditve položil njune svete knjige na oltar bazilike Santa Maria Maggiore. S papeževim pismom De industria tua je postala starocerkvenoslovanščina ob hebrejščini, grščini in latinščini tudi uradno krščanski obredni jezik. Po smrti Konstantina se je Metod vrnil na Moravsko. Postal je sirmijski nadškof,[9] po preganjanju in enoletni ječi na Bavarskem je leta 885 umrl v Nitri. Po Metodovi smrti so se njegovi učenci razselili in razširili so starocerkvenoslovanski jezik ter pisavo glagolico na Balkan. Iz pisave se je kasneje razvila cirilica, ki jo danes uporabljajo vse do Mongolije, starocerkvenoslovanščina pa je še vedno v rabi pri pravoslavnem obredju.
Med skoraj triletnim bivanjem svetih bratov na Kocljevem dvoru na Blatnem jezeru je pod Kocljevo Spodnjo Panonijo sodilo tudi ptujsko območje. Mesto je ta čas le še bleda senca nekdanje rimskodobne Petovione, pa vendarle je na grajskem griču že nastajal zametek dvora, ki bo čez nekaj stoletij zrastel v sedež mogočnih gospodov Ptujskih. Iz zgodovinskih virov je znano, da se je po frankovskem obračunu s Kocljem na Ptuj zatekla njegova žena z manjšim spremstvom (Korošec, 1997, str. 24 in tam navedeni viri). Arheologinja Paola Korošec je v ptujskem grobu 335 in majhni, od preostalega grobišča povsem ločeni skupini grobov prepoznala ostanke pokojnikov, ki so bili v tesni vezi s Kocljevim dvorom. Edinstveni zlati prstan, narejen za moško roko in kasneje zožen za droben ženski prst, je izdelek bizantinskih delavnic (sl. 4). Uhani, prav tako iz zlata, pa so bili narejeni v velikomoravskih delavnicah. Prstan nima istodobnih primerjav, je pa narejen v maniri kasnejših škofovskih in cesarskih prstanov na Balkanu. Paola Korošec je prstan iz groba 335 prepoznala kot znamenje škofovske časti in ga povezala s sv. Metodom, ki je preživel nekaj zelo dejavnih let na Kocljevem dvoru. Grob z zlatimi pridatki pa je pripisala Kocljevi ženi, ki je bila izgnana z dvora in se je z majhnim dvornim spremstvom zatekla na Ptuj. Najdbo prstana v grobu Koroščeva pojasnjuje z neposrednimi, osebnimi stiki, ki so po virih obstajali med knezom Kocljem in nadškofom Metodom v njunem skupnem boju proti frankovski nadoblasti in germansko-latinskemu bogoslužju. Avtorica skuša tudi pojasniti vzroke, da se je škofovski prstan znašel v grobu kneginje. Zaveda se negotovosti svoje interpretacije, da ni mogoče ugotoviti, kdaj je prstan prišel v Kocljevo last, domneva pa, da se je to zgodilo v trenutku preganjanja Metoda. Najverjetneje, ko je moral nadškof v Regensburg, morda pa je knezu izročil prstan kot simbol svojega nadškofijskega dostojanstva tudi pred nevarnim potovanjem v Carigrad (Korošec, 1997, str. 24 in tam navedeni viri).
Znanstvena skupnost je zavrnila neposredno povezavo gradiva z zgodovinskimi osebami, a boljše interpretacije še do danes ni ponudila. Sicer drži, da tako široka interpretacija ni znanstvena naloga, je pa brezdvomno naloga dediščinskih ustanov. Danes prstan leži skrbno varovan v muzejskem trezorju Ptujskega pokrajinskega muzeja in le redki vedo za zgodbo o Kocljevem prijateljevanju s sv. Metodom, o Kocljevi ženi in njenem pregnanstvu na Ptuju.
[1] Nepremično dediščino, ki jo stroka in okolje prepoznajo za pomembno, razglasijo za spomenike državnega ali lokalnega pomena, muzealije in arhivalije pa postanejo spomeniki z vpisom v inventarno knjigo oz. dokumentacijsko zbirko. Razglašamo samo nepremično in nesnovno dediščino. Ti dve kategorijo dobita status dediščine z vpisom v register.
[2] Temi je posvečeno veličastno delo Aleksandra Ignjatovića Jugoslovenstvo u arhitekturi: 1904–1941 (Ignjatović, 2007).
[3] Tema je neločljivo povezana z nastankom srbske države in s pravoslavjem.
[4] Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg) (Vir: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4144, dostop: 1. 10. 2022)
[5] Poučen je na spletu objavljeni prispevek o Osnovni šoli v Poljanah, ki zelo nekritično navaja podatek, da je bila cerkev porušena zaradi slabega stanja kot posledice medvojnega bombardiranja. Že dolgo je znano, da poškodbe niso bile tako hude, da bi bilo potrebno rušenje. Cerkev je navsezadnje bila prvovrsten spomenik baročne arhitekture. Vzroki so bili predvsem ideološke narave. Vir: http://sola-poljane.splet.arnes.si/?page_id=13003 (dostop: 18. 10. 2022)
[6] Novost so tudi raziskave s pomočjo arheogenetike, glej: Benjamin Štular et al., Migration of Alpine Slavs and machine learning: Space-time pattern mining of an archaeological data set, (sl. Selitve alpskih Slovanov in strojno učenje: podatkovno rudarjenje prostorsko-časovnega vzorca iz nabora arheoloških podatkov), september 2022 (Vir: https://hal.archives-ouvertes.fr/hal-03790155/document, dostop 2. 10. 2022).
[7] Delovanje sv. Cirila in Metoda v Spodnji Panoniji je izhajalo in želje knezov Pribina in Koclja po samostojnosti njune kneževine, osnova za samostojno državo pa je bila samostojna cerkvena oblast. Pokristjanjevanje v Karantaniji ni potekalo nasilno (Benedik, 2016,129–134).
[8] Konstantin, ki ga viri imenujejo tudi filozof, je sprejel redovno ime Ciril šele tik pred svojo smrtjo v Rimu, 14. februarja 869.
[9] Sirmij je bil pomembna vojaška postojanka s cesarskimi palačami in sedežem nadškofije, danes Sremska Mitrovica.
