Piše: Metod Berlec
O aktualnem dogajanju v Sloveniji, Evropi in svetu smo se pogovarjali s prevajalcem, pisateljem, publicistom, scenaristom, urednikom in političnim filozofom Andrejem Lokarjem.
DEMOKRACIJA: Gospod Lokar, najprej vprašanje, kako ocenjujete stanje sodobne slovenske kulture v luči kulturno-političnega dogajanja tako pod prejšnjo kot tudi pod sedanjo vlado …
Lokar: V luči kulturnopolitičnega dogajanja pod vsakršno vlado je slovensko kulturo opredeljuje in obvladuje to, kar sam imenujem kulturno-umetniški sistem. Gre za družbeni podsistem, ki se nadalje deli na številne mikrosisteme, njegovo vezivo pa je državno subvencioniranje, ki kulturno-umetniškemu sistemu omogoča delovanje in izvaja nad njim nadzor. Zaradi vsega omenjenega je slovenski kulturno-umetniški sistem disfunkcionalna sociološka entiteta, ki onemogoča razmah enega od najključnejših dejavnikov družbene pluralizacije: posredovalnih teles, ki naj bi opravljala mediacijo med posameznikom in državo. Pri nas se ta institucionalizacija civilne družbe v aktivistične namene pozneje povezuje še z dodatno disfunkcionalnostjo nedopolnjene tranzicije: kontinuitetniško paradržavo.
DEMOKRACIJA: Leta 2022 ste honorarno delali za Javno agencijo za knjigo. Ste soavtor nove Strategije Javne agencije za knjigo. To delovanje, čeprav kratkotrajno, vam je omogočilo, da ste dobil vsaj bežen vpogled v nekatere segmente subvencioniranja slovenske kulture, to pa vas je navedlo na misel, da ravno v tem oblikovanju take množice »državnih umetnikov« tiči bistvo problema. V kakšnem smislu?
Lokar: Nič slabega ni v tem, če država do neke mere skrbi za svojo kulturo. Toda naša majhnost in mednarodna neprepoznavnost sta slovenske kulturnike privedla do prepričanja, da jim le državno subvencioniranje lahko omogoči eksistenčno preživetje. To bi bilo uskladljivo z neobhodno svobodo kulturniškega delovanja le v primeru, da bi bila država ideološko popolnoma nevtralna. Toda ideološko popolnoma nevtralna država ne obstaja, saj je že pojem države ideološkega izvora. Vse to je v Sloveniji prignano do paroksizma, saj segmenti države, ki jih obvladuje ena od političnih opcij, velikodušno subvencionirajo kulturnike, kar seveda privede položaj do destabilizacijskega družbenega paradoksa, da kulturniki medijsko podpirajo državo, ko ji vlada njim naklonjena opcija, delujejo pa protidržavno, ko državi vlada njej nasprotna opcija. Sam rešitev vidim v »regulirani privatizaciji« nekaterih segmentov kulture, pri čemer bi država prek olajšav spodbujala zasebno vlaganje v kulturo in s tem razbila omenjeni politični monopol. Vse to je v skladu s temeljnimi načeli konservativne socialne desnice, katere geslo je: tržno gospodarstvo – da, samoregulirani svobodni trg – ne.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
