Piše: mag. Igor Omerza, ekonomist, osamosvojitelj, raziskovalec udbovskih arhivov, pisatelj
Vladna ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve je hud udarec v obraz tistim, ki so se za osamosvojitev bojevali tako idejno (Lambert Ehrlich, Ciril Žebot, France Dolinar, Mirko Javornik, Ruda Jurčec, Janez Toplišek – ta se je skušal bojevati tudi z orožjem, Franc Jeza, Branko Pistivšek, Franc Miklavčič itd.) kot operativno-politično-vojaško-diplomatsko-medijsko (zakonca Hribar, France Bučar, Lojze Peterle, Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Janez Janša, Jože Pučnik, Niko Grafenauer, Jelko Kacin itd.). Pri tem seveda ne smemo pozabiti na vse tiste, ki so v vojni za Slovenijo tvegali ali celo izgubili svoje življenje.
Ob tem ukinjanju je vlada uporabila še pritlehno taktiko, kako se znebiti strokovno neoporečnega direktorja Muzeja novejše zgodovine (MNZ) Jožeta Dežmana. Če so se že hoteli znebiti »osamosvojitvenega« muzeja, bi ga preprosto priključili MNZ, a potem se ne bi hkrati znebili še Jožeta. In tako smo dobili novo kulturno institucijo z nenavadnim imenom Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. »Osamosvojitev« je čudežno izginila!
Je pa ta ukinitev nerazdružno povezana z vladno vojaško počastitvijo preminulega Janeza Zemljariča. To nam kaže, da gre za načrtno vladno politiko očrnitve osamosvojitve, saj Zemljarič ni bil samo mednarodni državni terorist v obdobju, ko je vodil Udbo (od leta 1974 do 1980; najprej v funkciji šefa Udbe in nato notranjega ministra), ampak je s tajno politično policijo slovenskega komunističnega vrha preganjal doma in v tujini vsako zavzemanje za samostojno slovensko državo. Ob tem bi navedel dva primera.
Franc Jeza, krščanski socialist, pripadnik OF, je po vojni zaradi nestrinjanja z morilsko stalinistično oblastjo zbežal v Trst in se tam »fanatično« zavzemal za samostojno Slovenijo. Udba ga je v času udbovanja Zemljariča zalezovala na vsakem koraku, kajti naši tajni policaji so se po Trstu in okolici sprehajali kot po Ljubljani. Udba ga je skušala leta 1963, tega torej ne moremo naprtiti Zemljariču, celo ugrabiti, a se jim je akcija, kot tajni policaji sami zapišejo v letnem poročilu, »zaradi bolezenske preganjanice Jeze Franca, ki se je zbal priti na določeno mesto«, ponesrečila.
Drugi primer. Sodnik v Ljubljani, partizan in krščanski socialist Franc Miklavčič, podpornik Edvarda Kocbeka, je objavil decembra 1975 v Pahorjevem tržaškem Zalivu prispevek, v katerem je branil Kocbeka in njegovo tržaško pričevanje o povojnem poboju domobrancev. Prispevek je objavil pod psevdonimom, naivno misleč, da se bo tako skril pred Zemljaričevo Udbo. To je bil račun brez krčmarja in Udba ga je aretirala ter našla tudi njegove zasebne dnevnike, v katerih je podrobno opisoval samostojno slovensko državo. Zaradi tega je dobil še dodatno porcijo zapora! Še gestapo ni mogel na nacističnih sodiščih uporabiti zasebnih zapiskov kot dokaznega gradiva!
Takšna vladna politika ukinjanja »osamosvojitvenega« muzeja in čaščenja protiosamosvojitelja Zemljariča načenja same temelje države in sramoti čudovito ter čudežno obdobje, ko smo Slovenci in Slovenke izborili narodno državo in z mednarodnim priznanjem iz naroda postali nacija. Danes smo politično in ekonomsko varno spravljeni pod perutničko demokratične Evrope in vojaško pod mogočno zvezo NATO, toda kdo ve, kaj bo čez 50 ali 100 let. Države nastajajo in propadajo in res nima prav nobenega smisla, da bi slovenska vlada majala temelje države, ki jo začasno upravlja, in tako poslabševala možnosti za njeno preživetje in razvoj na tem negotovem planetu.
Boleč je tudi molk Nataše Pirc Musar, vrhovne vojaške poveljnice, ki se ob hudi zlorabi vojakov za počastitev velikega protiosamosvojitelja Janeza Zemljariča ni oglasila. Kakorkoli že, za vlado bi bilo pametno, da v teh nelahkih časih ne razdvaja, ampak naj skuša združevati, saj bi bilo tako njej laže vladati. No, to, kar so »vladniki« storili v teh nekaj mesecih vladanja, kaže, da so žal že nepovratno stopili na popolnoma nepotrebno in nesmiselno in škodljivo pot slovenskega državljanskega razkola.
