Piše: dr. Matevž Tomšič
Z Gibanjem Svoboda, ki nam ta čas vlada in po katerega taktu moramo vse (hote ali nehote) plesati, je nekaj podobnega, kot je bilo z rajnko Nemško demokratično republiko.
Spomnimo se, to je bila država, ki se ji je po domače reklo Vzhodna Nemčija. Nastala je po drugi svetovni vojni iz nekdanje sovjetske okupacijske cone in je ugasnila po kolapsu njenega komunističnega režima (kot posledica nemške združitve). Kljub zvenečemu imenu je bila realnost življenja v njej vse prej kot svetla, saj ni bilo o demokraciji ne duha ne sluha. Režim je bil eden najbolj rigidnih, dogmatičnih in zatiralskih v vsem vzhodnem bloku, njegova tajna politična policija Stasi pa je prek gosto razpredene mreže sodelavcev in ovaduhov nadzorovala tako rekoč vse pore družbe. Ljudje niso bil varni niti v krogu svojih najbližjih. In kdor se je uprl režimu, je bil iz družbe izločen.
Tudi pri največji slovenski vladni stranki njeno ime, katerega sestavni del je beseda svoboda, ne odraža dejanskega stanja duha, saj je v njej svobodoljubja bore malo. Je samo spretno izbrano marketinško geslo, prek katerega je njenim tvorcem uspelo pritegniti množico volivcev, naveličanih in frustriranih zaradi dolgotrajnih omejevalnih ukrepov, ki so jim bili podvrženi v času epidemije covida-19. Kako (malo) so vodilni ljudje te stranke dejansko privrženi svobodi, kaže njihov odnos javnega izražanja stališč tistih, ki so kritični do njihovega delovanja. Zanje je svoboda nekaj, kar pripada samo njim samim in njihovim podpornikom.
Svoj odnos do svobode izražanja je premier Golob demonstriral že pred volitvami, ko je napovedal ukinjanje določenih medijev. Ofenziva zoper »malopridne« medije se je začela takoj po nastopu nove sestave parlamenta, saj je ta ustanovil preiskovalno komisijo zapletenega imena, ki naj bi preiskovala sporno financiranje v času predvolilne kampanje, vendar pa je njen dejanski – v bistvu edini – namen obračunavanje s sicer maloštevilčnimi medijskimi hišami, ki so politično blizu desnici in ki sistematično kritizirajo levo politiko.
Vendar pritiskov niso deležni samo »politično neprimerni« mediji, ampak tudi konkretni posamezniki, ki v javnosti razlagajo to, kar določenim oblastnikom ne ugaja. Tako je pred kratkim policija zaslišala znanega psihoanalitika in publicista Romana Vodeba, ki ga je ovadila predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič, ker naj bi jo bil v oddaji Faktor obravnaval »izključno kot spolni objekt«, kar je po njenem nič manj kot »sovražni govor« (poleg tega je televizijo, ki predvaja omenjeno oddajo, prijavila na AKOS).
Vodeb je avtor, ki s svojimi kontroverznimi stališči, predvsem v odnosu do žensk, pogosto povzroči razburjenje v javnosti. Tudi besede, s katerimi je označil obnašanje omenjene političarke, so bile precej ostre, vendar niso nič kaj dosti odstopale od vsakdanjega javnega diskurza. Nekatere oznake bi utegnil kdo šteti za žaljive. Vendar smo lahko slišali že bistveno hujše žaljivke. Poglejmo samo, s čim vse obkladajo politike na desnici, še posebej Janeza Janšo. V primerjavi s tem izpade Vodebova karakterizacija Klakočar Zupančičeve še dokaj nedolžno, posebno če upoštevamo njeno ekscesno obnašanje, ki pogosto ni na ravni, kakršno zahteva njen položaj.
Vendar naši novokomponirani oblastniki kritike na svoj račun ne prenesejo. Ne prenesejo tega, da so stalno na očeh javnosti in da jih zaradi funkcij, ki jih opravljajo, sodimo z drugačnimi, tj. strožjimi vatli kot običajne državljane. Zato je meja dopustnega izražanja o njihovem »liku in delu« bistveno višja. Tako je pač v demokraciji, katere bistva nekateri od njih očitno ne razumejo.
