Piše: G. B.
V novi številki revíje Demokracíja ugotavljamo, da je razvpiti ljubljanski župan Zoran Janković po novem nadšef Golobove vlade. Pišemo o spominu na državnika dr. Jožeta Pučnika, ki je bil glavni motor slovenske osamosvojitve, o slovenski podjetnikih, ki se bojijo, da jih bo ubila lastna vlada, in o odločitvah ustavnega sodišča glede RTV Slovenija in družinskega zakonika, kar bo dolgoročno vplivalo na stanje v Sloveniji. Objavljamo veliki intervju s cerkvenim zgodovinarjem dr. Metodom Benedikom, ki je odličen poznavalec papežev.
Ljubljanski župan Zoran Janković je dočakal svojih popolnih pet minut. To, kar mu ni uspelo leta 2012, da bi namreč kot takratni mandatar sestavil ekipo in vodil vlado, mu je uspelo zdaj. Če takrat ni znal šteti do 46 in je s svojo Pozitivno Slovenijo v parlamentu propadel, mu zdaj to uspeva. Prek Roberta Goloba, takratnega podpredsednika Jankovićeve stranke in zdajšnjega predsednika stranke Gibanje Svoboda. Ne samo Janković, veselijo se tudi tisti iz ozadja – vzporednega mehanizma, saj Golob pleše po njihovih taktih. Golob s takšnim populističnim početjem, kot smo mu priča, ustvarja anarhijo. Imeti anarhijo v državi pa je vedno interes nekoga iz ozadja. Vprašanje, ki nas lahko skrbi, je torej: Kdo vodi državo? Golob je zagotovo ne. Na novinarski konferenci prejšnji ponedeljek se je izkazalo, da je strogo nadzorovan in kot takšen tudi obvladovan. Nobeno dodatno vprašanje zunaj njegovega konteksta oz. konteksta tistih interesnih skupin, ki ga obvladujejo, ni dobrodošlo. Golob, ki je pred tem trdno stal za svojim ministrom za zdravje Danijelom Bešičem Loredanom, tudi podpredsednikom vlade (iz kvote Gibanja Svoboda), je po novem letu spremenil taktiko. Očitno je klonil pod pritiski vseh svojih odprtih političnih in tudi zasebnih front, kot je to označil znani novinar Bojan Požar, in se odločil, da bo »le še politična (premierska) lutka«. Če je prej morda še kazalo, da bi se utegnil upreti Milanu Kučanu in drugim ključnim igralcem iz vzporednega mehanizma, se je po novem letu to obrnilo.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
V novi številki Demokracije še preberite:
Spomin na državnika, ki je bil pogonski motor osamosvojitve
V sredo, 11. januarja, je minilo 20 let od smrti dr. Jožeta Pučnika, ki ga lahko upravičeno označimo za očeta slovenske državnosti in slovenske pomladi. Čeprav ga že dve desetletji ni več med nami in je najvidnejšo vlogo odigral pred tremi desetletji, je zagotovo tudi državnik za prihodnost. Jože Pučnik je v sebi združeval številne lastnosti. Doma je bil s podeželja (Črešnjevec blizu Slovenske Bistrice), s kmetije. Obiskoval je mariborsko gimnazijo in se tam prvič znašel v konfliktu s komunističnim režimom. Kasneje je v Ljubljani študiral filozofijo in primerjalno književnost, zaradi objav v Reviji 57 so ga aretirali in zaprli. Ista kalvarija se je ponovila zaradi objav v reviji Perspektive, kjer je bil kritičen do tedanje kmetijske politike. Komunistični oblastniki so poznali njegov izvor – navsezadnje je bil doma s kmetije – in tudi inteligenco, zato so njegove kritike kmetijstva vzeli izjemno resno ter ga hoteli osebnostno zlomiti. Skupaj je v komunističnih zaporih preživel sedem let, po izpustitvi pa je emigriral v Nemčijo. Ker mu slovenske oblasti niso hotele izdati potrdila o diplomi, je v Nemčiji najprej delal kot pristaniški delavec v Hamburgu in ob delu študiral ter na koncu celo doktoriral. Deloval in poučeval je v Lünebergu, še pred dokončno preselitvijo nazaj v Slovenijo (1989) pa je začel objavljati v Novi reviji, kjer je sodeloval tudi pri nastanku slovenskega nacionalnega programa, objavljenega v 57. številki Nove revije. Prav ta nacionalni program je postal idejna podlaga za kasnejše akcije, kot so bile denimo predlog nove ustave (1988), Majniška deklaracija 1989 in program Demosa, ki je nastal konec leta 1989.
Intervju: dr. Metod Benedik o papežu Benediktu XVI. in njegovi zapuščini
Nedavna smrt in pogreb upokojenega papeža Benedikta XVI. sta prebudila marsikatera ugibanja o prihodnosti vesoljne Cerkve. O tem smo se pogovarjali s cerkvenim zgodovinarjem dr. Metodom Benedikom, dolgoletnim profesorjem na teološki fakulteti, kapucinom in avtorjem monografije o papežih. »Papež Benedikt XVI. se je rodil leta 1927, med obema vojnama torej. V času vzpona nacizma je bil mlad fant, ki se je moral soočiti z nacistično realnostjo, zato je bil prisilno vprežen v Hitlerjugend, tako kot smo pri nas imeli Titove pionirje. Kasneje je vedno dal vedeti, da zavrača totalitarne režime. S tem je pokazal podoben odnos kot njegov predhodnik sv. Janez Pavel II., saj se je prav tako zavzemal za spoštovanje človekovega dostojanstva. V tem nadaljuje miselnost svojega predhodnika. Janez Pavel II. je močno poudarjal, da je človek ustvarjen po božji podobi, zato je treba človeku priznati dostojanstvo in ga varovati. To so izhodiščni vidiki, ki jih imata pred seboj tako Janez Pavel II. kot Benedikt XVI.,« je v intervjuju za Demokracijo povedal naš sogovornik.
Podjetniki: Nas bo ubila lastna vlada?
Klub slovenskih podjetnikov (SBC) se zadnje čase zelo pogosto oglaša z ostrimi kritikami na račun slovenske vlade. »Nekoč nam je uspeh preprečevala bivša država, danes pa nas je strah, da nas bo ubila lastna vlada,« meni Joc Pečečnik. V uredništvu revije Demokracija pa pravimo: »Dobro jutro, podjetniki!« Se spomnite, bilo je novembra leta 2015? Takratni minister za javno upravo Boris Koprivnikar je izjavil, da je »javni sektor gonilo razvoja vsake države«. Čeprav je vsakemu vsaj malo ekonomsko izobraženemu človeku jasno, da voz blaginje vsake države vlečejo naprej mala in srednja podjetja, se pravi podjetniki in obrtniki, ki nadpovprečno tudi zaposlujejo, skoraj ni bilo junaka iz podjetniških vrst, ki bi protestiral ali povzdignil glas proti takim manipulacijam in neresnicam. Je pa zato javni sektor dobil veter v jadra; ni si več samo domišljal, da so javni uslužbenci tisti, ki jih potrebujejo zasebniki, ampak se je ustvarilo prepričanje, da je javni sektor samozadosten, da lahko živi in preživi brez zasebnega sektorja ter da ustvarja dodano vrednost. »Vendar pa je razmišljanje, da javni sektor ne ustvarja dodane vrednosti, zame nesprejemljivo, saj to, kar dela javni sektor, potrebuje tudi gospodarstvo,« je takrat modroval Koprivnikar.
Bodo ustavni sodniki v primeru RTVS državljanom zagotovili ustavno varnost?
Kakor je bilo pričakovati, vlada in državni zbor uradno menita, naj ustavno sodišče (US) predlog za začasno zadržanje izvrševanja novele o RTVS zavrne. Če bo US to storilo, se bo pojavil sum v njegovo kritičnost, ocenjujejo nekateri. Potem ko je novela zakona o RTV Slovenija začela veljati, sta bili na US vloženi dve pobudi za presojo njene ustavnosti. Pod prvo pobudo so se podpisali predsednik programskega sveta RTVS Peter Gregorčič, v. d. generalnega direktorja tega javnega zavoda Andrej Grah Whatmough, dozdajšnja namestnica predsednika nadzornega sveta RTVS Tamara Besednjak Valič in v. d. direktorja TVS Uroš Urbanija. Drugo pobudo za presojo ustavnosti je podal Vili Kovačič s skupino državljanov. Ustavno sodišče je pobudi obravnavalo na svoji prvi letošnji seji pred dvema tednoma. V državni zbor (DZ) je poslalo dopis, v katerem je določilo osemdnevni rok za podajo mnenja o predlogu pobudnikov za zadržanje izvršitve zakona o RTVS, in 30-dnevni rok za mnenje o drugih navedbah pobudnikov. Poslovnik DZ določa, da mnenje pripravita tako vlada kot parlamentarna zakonodajnopravna služba, o njem pa odloči matično delovno telo – v tem primeru je to odbor za kulturo. To so storili minuli petek: z devetini glasovi za in s šestimi proti so sklenili, da je predlog za začasno zadržanje izvrševanja novele o RTVS neutemeljen, zato US predlagajo, naj ga zavrne, enako predlaga vlada. Obravnavo te zadeve bo US nadaljevalo na eni od prihodnjih sej.
Po odločitvi Ustavnega sodišča RS; V koaliciji Za otroke gre! bodo potrpežljivo nadaljevali boj za pravice otrok in staršev
Otrok potrebuje mamo in očeta, česar ne more spremeniti noben zakon in ustavno sodišče, vztraja Metka Zevnik, Aleš Primc pa pravi, da je ustavno sodišče, kakršnega imamo sedaj, sramota za državo. Oba zastopnika koalicije Za otroke gre napovedujeta nadaljnji boj za pravice otrok in družin, saj kadar gre za otroke, ni predaje. Aleš Primc in Metka Zevnik iz koalicije Za otroke gre! sta 11. novembra 2023 na Ustavno sodišče RS vložila zahtevo za presojo ustavnosti sklepa državnega zbora o nedopustnosti referenduma o spremembah družinskega zakonika, ki je izenačil pravice istospolnih in heterospolnih oseb tudi glede možnosti posvojitve otrok. Omenjena zahteva za presojo ustavnosti je bila pripravljena z argumenti na 27 straneh, da je družinski referendum za zaščito otrok in družin skladen z Ustavo Republike Slovenije. Poleg tega so bili v njej tudi tehtni argumenti za izločitev treh ustavnih sodnikov, in sicer dr. Katje Šugman Stubbs, dr. Roka Čeferina in dr. Neže Kogovšek Šalamon. Toda kot je poročala STA, Ustavno sodišče RS je kljub vsemu podalo ugotovitev, da sklep o nedopustnosti razpisa referenduma glede sprememb družinskega zakonika ni neskladen z Ustavo RS. Ob tem je sodišče še zapisalo, da je z dvema preteklima odločbama ugotovilo, da je zakon neskladen z ustavo, DZ pa naj bi bil z zakonskimi spremembami sledil temu, kar je ugotovilo ustavno sodišče. Po njihovem stališču naj bi šlo v primeru za izjemo, ko referenduma ni mogoče dopustiti. Spomnimo; državni zbor je z lanskimi spremembami družinskega zakonika izenačil pravice istospolnih in heteroseksualnih parov na področju sklenitve zakonske zveze in posvojitve otrok.
Dr. Dimitrij Rupel: Šestdeset plus šestdeset
Vseh teh dogodkov se ne bi spominjal in me ne bi skrbeli, ko ne bi danes, šestdeset let po šestdesetih letih in ne le pri nas šlo za vračanje in ponavljanje anarhistične, marksistične, zaradi mene tudi vzhodnjaške miselnosti. V Sloveniji se je ta miselnost ugnezdila celo po vladnih uradih in ministrstvih, kjer izjavljajo, da bi morali biti manj kapitalistični, da bi morali rehabilitirati neuvrščenost; da bi morali omejiti skrb za bolnike na javno zdravstvo, univerzitetni študij na javno šolstvo; medtem ko bi morali politični propagandi (in celo pravosodju) omogočiti delovanje, kot je bilo pred tridesetimi leti. Da slovenski voditelji zavračajo rusko vojno v Ukrajini, je najbrž treba pripisati nekako neizogibnemu upoštevanju politike EU in Nata, kjer za zdaj še vztrajamo.
Vabljeni k branju kolumn, ki so jih prispevali sodelavci Demokracije in številni znani publicisti. Tokrat so jih prispevali Metod Berlec, Janez Remškar, Andrej Aplenc, Janez Juhant, Keith Miles, Drago Bajt, Zlata Krašovec, Matevž Tomšič, Bogdan Sajovic in Gašper Blažič
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
