Piše: Dr. Andreja Valič Zver
Pred nekaj leti je evropska javnost začudeno ugotovila, da je Evropska komisija v svoje koledarje na dan 25. decembra namesto »Christmas« zapisala »Holidays«. Dvignil se je precejšen vihar ogorčenja. Evropski birokrati so okorno hiteli pojasnjevati, da je evropska rimskokrščanska dediščina že rahlo »passé« in da je v Evropo pljusknila nova multikulturna agenda. Ta kultura »willkommen« pa da božiča ne praznuje, v tistem času ima samo praznike, prazne in brezdelne dneve torej. Bog ne daj, da jih užalimo z omenjanjem božiča, saj bi bile s tem kršene kdovekakšne namišljene »človekove pravice«.
V zadnjih letih je opaziti okrepljeno agendo, ki namesto našega tradicionalnega evropskega božiča vsiljuje drugačno zgodbo. Namesto »veselega in blagoslovljenega božiča« nam voščijo samo »vesele praznike« ali »vesele počitnice«. Ko sem lani v adventnem času na hotelski šipi v Bruslju opazila napis »Merry Whatever«, me je zmrazilo. Namesto božiča naj se torej praznuje »karkoli«, kar je seveda svojevrsten absurd. A po drugi strani nadvse ustreza moderni paradigmi »kulture izpraznjenosti« in »kulture ničevosti«, ki poskuša nadomestiti tradicionalne in uveljavljene vrednote in vzorce obnašanja. V letošnjem adventnem času smo tovrstno okrepljeno poniglavo sprenevedanje lahko opazovali tudi na primerih slovenskih veletrgovcev. Trgovska veriga Spar si je na vprašanja svojih kupcev, zakaj ne vošči ob božiču, privoščila aroganten odgovor v slogu, da oni pa »se versko ne opredeljujejo«. Človek se seveda vpraša, ali praznične dobrote, pod katerimi se šibijo police Sparovih trgovin, spadajo pod oznako »versko opredeljeni« ali pod oznako »jedli bomo potico kar tako«. Pa še nekaj: avstrijski, nemški in hrvaški Spar prav dobro vedo, da so njihovi kupci morda »versko neopredeljeni«, a spoštujejo božično tradicijo in kulturne vrednote, globoko vkoreninjene v naš arhetip. Zato spoštljivo voščijo blagoslovljen božič!
Verjetno ste že slišali za star pregovor, ki pravi: Če ti zapustiš praznike, bodo prazniki zapustili tebe. Že naši predniki so torej razumeli, da so prazniki pomembni mejniki našega zemeljskega bivanja, ki na tak ali drugačen način ozaveščajo vsakdanjik. Razbijajo monotonost delovnih tednov in prinašajo pričakovanje nečesa presežnega. Kristjani smo presežnost prihoda živega Boga na zemljo okrasili z nešteto čudovitimi običaji. Mednje sodijo jaslice, obisk polnočnice, petje božičnih pesmi, božična večerja, blagoslov prostorov in drugih dobrin, pa še in še bi lahko naštevali. V času intenzivne sekularizacije mnogi med nami praznujejo božič kot kulturno vez, ki prepleta preteklost, sedanjost in prihodnost. Ki nas krepi v ponorelem svetu. Ki nam daje gotovost obstoja naše kulture in tradicije.
Božič in vse, kar ga obdaja, je mnogo več kot le »praznik« ali verska tradicija. Je simbol naše evropske civilizacije. In zato trn v peti tistim, ki nas želijo oslabiti, podjarmiti in zbrisati. Kulturni marksizem je z marginalizacijo božiča na svojem dolgem kulturocidnem pohodu. Dokazov je več kot dovolj. Neuničljiv zgodovinski spomin še pomni »praznovanja« božiča v času komunističnega družbenega eksperimenta v nekdanji Jugoslaviji. Uradno je bil božič odpravljen. Praznovati se je moralo skrivaj. Na božični dan smo šli k pouku in v službo. Božič je bil navaden delovni dan, čeprav so ljudje za tesno zaprtimi vrati pekli potice, blagoslavljali svoje domove, na skrivaj obiskovali polnočnice in si voščili »blagoslovljen božič«. Komunističnim oblastnikom božiča ni uspelo uničiti. In upam, da se bomo odločno uprli tudi sedanjim uničevalnim napadom. Že zaradi spoštovanja do naših prednikov bi bilo povsem neoprostljivo, da bi prihodnje generacije praznovale »kar tako«, »kar nekaj« ali morda nadomestile praznovanje božiča s praznovanjem tujerodnih vsiljenih tradicij.
Zavedati se moramo, da kultura, katere jedro so vrednote, določa naše mišljenje, naše osmišljanje in končno tudi vedenje, način bivanja torej. Celo Evropska komisija se je v zadnjih letih zavedela nevarnosti kulturocidnih pojavov na evropskih tleh, zato je ustanovila resor z namenom varovanja našega, evropskega načina življenja. Imenuje se »spodbujanje evropskega načina življenja«, vodi pa ga Grk Margaritis Schinas. Koliko jim uspeva, je drugo vprašanje. Predvsem pa bi morali za kulturne simbole, ki vzpostavljajo in ohranjajo našo identiteto, narediti bistveno več na nacionalni ravni, ter, dragi bralci, tudi na osebni. Vsak od nas lahko veliko stori za ohranjanje naše kulturne in verske dediščine ter njuno prenašanje iz roda v rod.