Piše: Lan Seušek
Dogodki, ki smo jim bili priča v decembru, so me popeljali v moje otroštvo in še bolj v odraščanje, ko sem obiskoval Škofijsko gimnazijo v Vipavi. V tistem času sem naivno verjel, da prihaja drugačen čas, da se kot družba spreminjamo in da bo naša generacija (če že ne vsa, pa vsaj ta, ki obiskuje škofijske šole) tista, ki se je naučila kritičnega mišljenja in se ne bo kar tako pustila voditi laži. Laži, ki bi jo danes imenoval ideologija »woke«. Gorel sem ob misli, da bom kot kipar pripomogel k odprtemu, svobodnemu razmišljanju, ki bo zmožno vpogleda v težke teme.
Nekateri so mi dejali, da sem verski gorečnež, in mislili, da me bodo s tem prizadeli. Pa sem jim odvrnil z besedami »hvala za kompliment«. Živo se spomnim trenutkov, ko je svojo zemeljsko pot sklenil papež Janez Pavel II. Takrat so nekateri s Škofijske gimnazije v Vipavi odšli na njegov pogreb. Ko se zdaj oziram nazaj, si moram priznati, da je to edini pogreb, za katerega mi je žal, da se ga nisem udeležil. Spomnim se pripovedovanj o tem, kako je veter obračal liste na krsto položenega odprtega Svetega pisma in kako se je iz množice, ne le z enega konca, ampak sinhrono z več strani zaslišal vzklik: Svetnik! Svetnik! Svetnik! Vzgojitelj v domu je dejal, da je to znak delovanja Svetega Duha, saj bi se glas po naravni poti razširil na celotno množico z ene strani.
Leta so minevala, končal sem akademijo in sledila so različna razočaranja. Začel sem opažati, da se na akademiji pri določenih profesorjih bolj kot obvladovanje metierja ocenjuje pravovernost ideologije. Kot nekdanji »gimnazijec škofijec« sem bil večkrat deležen opazke, da imam oprane možgane, in to po navadi takrat, ko je sogovorcem v debatah zmanjkalo argumentov. Kljub temu sem še vedno upal, da se da kaj narediti – priti v galerijo, se pokazati, vstopiti v diskurz ali vsaj vzbuditi neodobravanje. Počasi pa sem uvidel, da je ideološka trdnjava dobro zavarovana in da vsakogar, ki vanjo vstopi, pred tem dodobra preverijo. V nekem trenutku sem že mislil, da sem trska, ki je ugasnila, da so me zlomili in da se za kulturo ne da nič več narediti.
Izbruhnila je afera Rupnik. O njej ne bom pisal, ker je bilo o tem do sedaj povedanega dovolj oziroma preveč. Ne bom ga ne branil ne pljuval, niti po prvem niti po drugem ni potrebe. Ni prvi in ne zadnji človek, ki me je razočaral. Kljub temu pa je ta dogodek razvnel v meni ogenj, željo po spremembi. Ko sem bral o dogodku, sem iz radovednosti šel prebirat tudi članke, ki so starejši, in naletel na intervju z naslovom Individualizem bo počasi premagan. V tem intervjuju Rupnik med drugim pravi, da ga je Janez Pavel II. prosil, naj jezuiti v Rimu ustanovijo center, ki bi bil usmerjen v evropsko misel, da bi po vseh razkolih in hladnih vojnah pripomogli k temu, da se tkivo Vzhodne in Zahodne Evrope znova stke skupaj, da bi se tako zgodil nekakšen živ kulturno-duhovni organizem Evrope. Ta stavek me je popeljal v čas smrti Janeza Pavla II. in imenovanja novega papeža Benedikta XVI., ki si je ime izbral po svetem Benediktu, zavetniku Evrope. Benedikt je po propadu Rimskega imperija postavil temelj za evropsko kulturo, ki je strnjen v stavku »moli in delaj«. Marsikdo se bo morda spomnil, kakšnega roganja je bil kmalu po slovenski osamosvojitvi prav zato, ker je izpostavil ta stavek, deležen takratni minister za kulturo, veliki humanist in prevajalec Dantejeve Božanske komedije Andrej Capuder. Ne le v člankih in govorih, deželo so dobesedno preplavili tudi posmehljivi grafiti na njegov račun. Z današnje perspektive to ne preseneča. Če malo pomislimo, hitro ugotovimo, da je socializem, ki je delo ločil od molitve in molitvi vzel veljavo, dosegel, da je tudi delo zgubilo veljavo. Molitev in delo, ki sta gradila Evropo in njeno skupnost, socialisti še naprej postopoma načrtno uničujejo, s tem pa neizbežno uničujejo tudi družino, države in Evropo kot celoto.
Benedikt XVI. se je zadnji dan minulega leta odpravil proti Nebeškemu Jeruzalemu. Ob tem se sprašujem, ali in kdaj bo za Karlom Wojtylo in Josephom Aloisom Ratzingerjem nastopila oseba, ki tako globoko razume in čuti evropsko dušo. V takšnih trenutkih postanem nekoliko potrt; a tokrat se je zgodilo, da je v slovenščini izšel prevod knjige Forum São Paulo in kulturna vojna, ki pojasnjuje način destrukcije in zastrupljanja z ideologijo »woke« in spet sem se spomnil vzklikov Svetnik! Svetnik! Svetnik!
Sveti Duh je na delu. Neprestano in nas nagovarja, je zagovornik Resnice in kaže pravo Pot. Močno verjamem, da bo tudi tokrat prinesel življenje v vse odmrlo, da bo odpihnil prah in znova prečistil Evropo.
