Piše: Jože Biščak
Že bežen pogled po Evropi pokaže, da je levičarstvo v izdihljajih, stisnjeno v kot, ugnano v slepo ulico. Ker se aktivisti tega tudi sami zavedajo, postajajo vse bolj zlobni, antidemokratični, zatekajo se k lažem. Realnost zanje ne obstaja, vse bolj nasilno vsiljujejo svoj pogled na svet, ki se po potrebi sproti prilagaja, da le ustreza njihovi sveti resnici. Da bi razpravljali, morda poslušali argumente druge strani – o, to pa ne, kaj takega jim na pamet ne pade. Kar seveda izkrivlja odločanje in povzroča škodo v resničnem svetu.
To se zlahka opazi v referendumski kampanji. Ko levičarji kričijo o politični policiji, vedno govorijo o sebi. Friedrich von Hayek je že pred več kot pol stoletja opozarjal, da socialistična misel nikoli ne more prenesti opozicijske vloge. Ko izgubijo monopol nad oblastjo, začnejo pripovedovati zgodbe o represiji in diktaturi. Prav vsaka poteza desne vlade je tako označena.
V nedeljo bomo na referendumu odločali tudi o noveli zakona o parlamentarni preiskavi. Levičarji, nevladniki in bivša levičarska oblast so to novelo označili za zakon o »politični policiji«. Besedna zveza, ki bi morala pri vsakem človeku vzbuditi občutek sramu, je postala glavni marketinški slogan levice. Kaj je v resnici »politična policija«? V komunizmu je bila to Udba – organizacija, ki je brskala po zasebnih življenjih, uničevala kariere, zapirala ljudi in ubijala. Danes ideološki potomci tiste miselnosti vpijejo, da bo parlamentarna komisija, ki preiskuje nosilce javnih funkcij, postala »politična policija«. A ti ljudje so molčali, ko je preiskovalna komisija, ki sta jo v prejšnjem mandatu vodili Mojca Šetinc Pašek in Tamara Vonta, mrcvarila ljudi. Čeprav je bila ustanovljena za preiskavo domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank, je v resnici postala orodje obračunavanja s kritiki prejšnje oblasti. Priče so obravnavali kot osumljence. Brskali so po poslovnih in osebnih računih. Razkrivali so podatke, ki so poslovne skrivnosti. Zasliševali so ljudi, ki niso bili nosilci javnih funkcij, ampak zasebniki – novinarje, direktorje, komunikacijske svetovalce, urednike. Vse v imenu »javnega interesa«.
Novela zakona to onemogoča. Ščiti običajne ljudi, ki pred komisijo lahko nastopajo le kot priče (nikoli kot preiskovanci). Parlamentarna preiskava po ustavi in zakonu ni namenjena preiskovanju zasebnikov, novinarjev ali protestnikov. Namenjena je ugotavljanju politične odgovornosti tistih, ki so upravljali z javnim denarjem, odločali o javnih naročilih in vodili državo.
Tudi zato je nastal Zavod za zaščito žrtev parlamentarne preiskave 2022–2026, ki ga je ustanovila sedmerica zasebnikov, ki so zlorabo komisije doživeli na lastni koži. Ne zato, ker bi nasprotovali parlamentarnim preiskavam. Ravno nasprotno. Ker vemo, kaj se zgodi, ko se legitimni parlamentarni institut spremeni v orodje za politično maščevanje. Zavod ne brani levice ali desnice. Brani načelo, da država ne sme zlorabljati institucij proti posameznikom. Da priča ni preiskovanec. Da poslovna skrivnost ni javna last.
Levičarji trdijo, da bo novela omogočila brskanje po telefonih in računih navadnih ljudi. To je namerna laž. Zakon jasno omejuje preiskavo na zadeve javnega pomena in nosilce javnih funkcij. In jasno je, da levičarji nočejo, da se preiskujejo posli njihovih političnih botrov. Zato strašijo ljudi s podobami tajne policije, medtem ko so sami počeli ravno obratno.
Hayek je pisal tudi o »usodni domišljavosti« – o prepričanju, da majhna skupina ljudi ve, kaj je prav za vse, in da lahko to uveljavlja z državno močjo. Vontina komisija je bila živa ilustracija te domišljavosti. Referendum, ki ga zdaj zahtevajo, je njen podaljšek. Ne gre za zaščito pravic. Gre za zaščito nedotakljivosti. Za željo, da bi ostali nedotakljivi, tudi ko se oblast zamenja.
