Piše: Boris Tomašič
Nika Kovač in njena četica iz Inštituta 8. marec sta spet na delu. Ne z argumenti in ne z zakonom v roki, temveč z megafonom, strahom in lažmi, ki se širijo hitreje kot njihove objave na družbenih omrežjih. Laž, večja laž, največja laž – osmomarčevska laž. Tako se temu reče, ko nekdo, ki je pod prejšnjo oblastjo vodil svet za preprečevanje sovražnega govora, zdaj sam organizira kampanjo, v kateri se norčuje iz žrtev prave politične policije, da bi zaščitil svoje.
Poslušajte jih. Referendum o noveli zakona o parlamentarni preiskavi naj bi bil napad na vse, ki si upajo povzdigniti glas. Boti in nasilneži naj bi strašili, zato naj bi se bilo treba iz njih norčevati. Medtem pa si sami nadenejo klovnovske maske in razglašajo, da prihaja politična policija. Kdo koga straši? Katera oblast koga preganja? Zakon, o katerem se odloča, organom pregona ne daje nobenih novih pooblastil. Ne preverja vas, ne nadzira vas in vas ne ogroža. Preiskuje lahko zgolj politično odgovornost nosilcev javnih funkcij. To piše v prvem členu, ki ga ni spremenila ne prejšnja ne sedanja novela. Komisija drugih pooblastil nima ne po ustavi ne po zakonu. Javno vprašanje za Niko Kovač in Slavoja Žižka, ki je pred kamero povedal, da smo vsi ogroženi: kje natančno to piše v zakonu? Pokažita člen. Ne navedka iz glave, temveč člen.
Namesto tega slišimo, da novela odpravlja možnost pritožbe na ustavno sodišče in politikom daje absolutno oblast nad najosebnejšimi podatki kogar koli. Zakon določa drugače. Preiskujejo se nosilci javnih funkcij, ne sosed, novinar ali aktivist, ki si je nadel rdečo pentljo. Aktivistke, ki razlagajo zakon, ne poznajo niti njegovega imena. Govorijo o parlamentarni »raziskavi«. Raziskava je tisto, kar počnejo one na Instagramu. Preiskava pa je tisto, kar je zapisano v Uradnem listu.
In zakaj ves ta hrup? Edini namen kampanje je zaščititi tiste, ki so pod prejšnjo oblastjo premikali stotine milijonov. Ne gre za nekaj tisoč evrov za plakate. Gre za to, da se preiskovalne komisije ne bi smele dotakniti določenih imen. Zato si izmišljajo politično policijo. Živimo na območju nekdanje Jugoslavije. Tu še vedno živijo žrtve prave politične policije – tiste, zaradi katere so ljudje izginjali, pristali na Golem otoku, trpeli v kleteh ter bili mučeni ali ubiti v tujini. Drage podganice iz 8. marca, ne norčujte se iz teh žrtev. Najbližje temu, kar bi v samostojni Sloveniji lahko imenovali politična policija, je bila komisija, ki jo je vodila Tamara Vonta. Brez sodnih odločb je vpogledovala v račune prič, ne preiskovancev. Esesovske metode – tako se reče, ko zakon zlorabiš, ne ko ga popraviš.
Nika Kovač pravi, da bodo delali dneve in noči, ker je izid tesen in ker morajo ustaviti »genocidno oblast«. Genocidna oblast, ki predlaga preiskovanje politične odgovornosti funkcionarjev? Agresivna kampanja mobilizira lokale, knjigarne in vplivneže, obenem pa njeni organizatorji tarnajo, da jih omejujejo. Pripis skupnosti na omrežju X jih je že opozoril, da stvari jemljejo iz konteksta. Oni pa nadaljujejo. Laž se ne ustavi, ko jo razkrinkaš. Ustavi se, ko jo zavrneš na volišču.
Zato 11. oktobra štirikrat ZA. ZA zakon, ki omejuje zlorabe in ne uvaja policije. ZA ukinitev prispevka, ki ga ne potrebujemo. ZA to, da socialna pomoč ne bo brezpogojna renta. ZA to, da lokalne volitve ne bodo igra tujih državljanov. Podganice lažejo. Vi pa veste, kaj storiti.
