Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv.si)
V slovenskem zdravstvu poteka hud boj: na eni strani so vladne stranke, civilna družba in hišni dobavitelji zdravstvene opreme, na drugi stran pa resnični pacienti, zdravniki in finančna realnost, ki nakazuje pot v kapitulacijo zdravstvenega sistema, če bomo sledili Kebrovi ideologiji. Nihče tega velikega razkola v dojemanju resničnosti včeraj ni prikazal bolje kot serija tvitov profesorice s pravne fakultete v Ljubljani in upravljalke bara na prestižni lokaciji v Ljubljani Barbare Rajgelj, kjer povsem razgali popolno nerazumevanje težav zdravstva – tako svoje, kot skrajno levičarsko na splošno.
Govori o “poznavalcih zdravstvenega sistema”, ki opozarjajo, da so na primarni ravni koncesije največji problem, saj predstavljajo “nelojalno konkurenco javnim zavodom”. Ne omenja sicer, kdo so ti “poznavalci”, saj razen Kebra in okrog njega zbrane skupine našistov iz SD in Levice takšnih poznavalcev ni.
Večina stroke se strinja, da so koncesije ključne za zmanjševanje čakalnih vrst, saj javni sistem ne pomeni državni sistem, ampak utilizacijo vseh sredstev, ki so zdravstvu na voljo – tako zasebnih, kot javnih.
Logika dedukcije, da so koncesionarji “nelojalna konkurenca”, pa je razvidna komaj iz naslednjega tvita:
Kako Rajgljeva razgali vse zablode keberianskega načina razmišljanja o zdravstvenemu sistemu
V tvitu profesorica med vrsticami razloži, zakaj so koncesionarji (zasebni ponudniki zdravstvenih storitev) učinkovitejši od javnih sistemov. Vse je res – ne omejujejo jih plače iz sistema javne uprave (kar je prav, saj zdravniki pač niso birokrati na kakšnem ministrstvu), hkrati pa materiala ne kupujejo po javnih naročilih, s čimer – kot profesorica pravilno ugotovi – lahko tudi prihranijo. Odlično. Torej smo ugotovili, zakaj je zasebni zdravstveni sistem učinkovitejši in boljši od javnega. Naslednji korak v logični dedukciji bi moral biti sledeč: naredimo državno zdravstvo čim bolj podobno zasebnemu – se pravi kupovanje zdravstvenega materiala izven sistema javnih naročil in realistične plače za zdravnike – enega od najbolj deficitarnih poklicev v državi (če bodo ti še vedno enačeni z birokrati na ministrstvih, zavodih in agencijah, bodo pač šli drugam) – zdravnikov primanjkuje povsod po svetu.
Koncesionarji so učinkovitejši, zakaj ne bi bili še državni izvajalci storitev?
Res je, koncesionarji so učinkovitejši od državnega zdravstva in ravno zato jih zdravstveni sistem potrebuje, saj mi pacienti (tisti, ki doberšen del plače podarimo ZZZS, ne tisti “pacienti”, ki so včeraj protestirali proti zasebnemu zdravstvu) plačujemo zato, da bomo učinkovito in hitro zdravljeni, ne zato, da bomo zdravljeni le v državno nadzorovanih institucijah. Ob vsem denarju, ki ga plačujemo, od države upravičeno pričakujemo, da država ne bo izbirala, kdo nas bo zdravil in kakšna je njegova pravno-organizacijska oblika, ampak kako učinkovito bo zdravljenje.
Shizofrena politika svobodnjakov
Pri tem je treba opozoriti, da Gibanje Svoboda igra dvojno igro. Po eni strani se premier Golob pojavi na protestu Glas ljudstva, kjer stiska pest in se strinja, da je treba koncesije omejiti in plače zdravnikov omejiti znotraj sistema javne uprave.
Po drugi strani njegov minister za zdravje podpira širjenje koncesij, takoj naslednji dan po protestu pa parafira sporazum s Fidesom za višje plače zdravnikov. Taka shizofrena politika nakazuje, da bi rada vlada hkrati ugajala skrajni levici in njenim političnim strankam (SD, Levica), na drugi strani pa jo lovi resničnost in bližajoči se kolaps zdravstvenega sistema. Takšno stanje pa je na dolgi rok nevzdržno – nekdo bo moral oditi. Ali “koncesionarski” minister ali pa bosta morala iz koalicije oditi stranki SD in Levica.
Andrej Žitnik