Piše: Dr. Matevž Tomšič
Potem ko je leva politična opcija letos zmagala najprej na parlamentarnih in nato še na predsedniških volitvah, tako da njeni ljudje zasedajo vse ključne položaje v državi, se izpostavlja problem koncentracije moči. Nekateri trdijo, da je sedaj vladajoča garnitura brez nadzora in da kot takšna lahko počne vse, kar se jih zahoče. To je še toliko bolj mogoče zato, ker vse ključne nadzorne ustanove (predvsem sodstvo) in najpomembnejše družbene podsisteme obvladujejo njeni privrženci.
Resnici na ljubo takšna situacija ni nekaj novega. Večino poosamosvojitvenega obdobja je imela Slovenija leve vlade, njeni ljudje pa že ves čas predsedujejo državi. Glede na to bi lahko rekli, da se ne more zgoditi nič takšnega, kar se že prej ni dogajalo.
Vendar je stvar vseeno nekoliko drugačna. Prejšnji vodilni ljudje (večinsko) levih vladnih koalicij, najsi je šlo za Drnovška, Pahorja ali Cerarja, si bili vendarle sposobni vsaj do neke mere brzdati svoje oblastniške apetite. Zavedali so se, da je njihov politični tabor sposoben vzdrževati ideološko hegemonijo in s tem prevladujoči vpliv na delovanje družbe. Sedaj pa se zdi, da so po aprilski volilni zmagi levici popustile vse zavore. Potem ko je bila za dve leti odstranjena z oblasti, kar ji je povzročilo veliko »abstinenčno krizo«, čudi potrebo po tem, da nadomesti vse za nazaj, da »poravna račune«, da se maščuje vsem tistim, ki so sodelovali s prejšnjo vlado. In predvsem, da vzpostavi nadzor povsod tam, kjer se ji je vsaj delno izmaknil. Od tod tako rekoč histerična obsedenost s tem, da dobi javno radiotelevizijo znova v svoje roke. Čeprav je bil njen zakon o tej ustanovi potrjen na referendumu in bo kmalu začel veljati, so tako zelo neučakani, da skušajo – s pomočjo lojalnih članov programskega sveta – predčasno odstaviti generalnega direktorja. Kot piše Požareport, iz največje vladne stranke direktno pritiskajo na določene programske svetnike. Če to drži, potem imamo jasen dokaz, da z »depolitizacijo« nacionalne RTV vladajoči nikakor ne mislijo resno.
Dejansko se za časa aktualne vlade oblastniška samovolja ne zmanjšuje, ampak se – nasprotno – krepi. Tako si je premier omislil nekakšno posebno varovanje zunaj okvira za to predvidenih služb, nekakšno parapolicijsko spremstvo torej, za katerega skrbi človek, ki je bil obsojen zaradi gospodarskega kriminala. To je nekaj, kar spominja na diktatorske režime iz tretjega sveta. Priča smo nasilnim izpadom represivnega aparata. Lastnika zemljišča na Ježici, ki se je fizično zoperstavil graditvi kanalizacije čez svojo posest, so policisti vklenili in odstranili na tako grob način, da je končal v bolnišnici. Nikomur od udeležencev številnih protestov proti Janševi vladi se ni zgodilo kaj podobnega, čeprav so varnostne organe tedaj stalno obtoževali nasilja nad protestniki.
Glede na to vidimo, kako zlagano je bilo vse govoričenje o »janšizmu«, ki da ogroža demokracijo v Sloveniji, kar so zadnji dve leti trobili različni kolesarski in podobni protestniki. Vendar Janševa vlada ni imela niti približno dovolj moči za to, da bi si podredila celotno družbo, tudi če bi si tega želela. Za to preprosto ni imela ustreznih resursov in podpore. Vse, kar ji je uspelo z intervencijami doseči, so drobne spremembe. Tako je denimo domnevni Janšev prevzem nacionalne radiotelevizije prinesel samo zamenjave na nekaterih vodstvenih položajih in zaposlitev peščice v nazorskem smislu nekoliko drugače usmerjenih novinarjev, zaradi česar je postal (samo televizijski) program nekoliko bolj pluralen. Sedanja oblast si lahko privošči bistveno konkretnejše posege in s tem bistveno intenzivnejše omejevanje posameznikove svobode. Po novem bo denimo finančna uprava lahko sledila ljudem brez sodne odredbe. Takšna je torej vladavina tistih, ki so nas prišli »osvobodit«.
