2.3 C
Ljubljana
torek, 5 novembra, 2024

(OKROGLI JUBILEJ) Profesor in nadškof, ki vse dela zaradi evangelija

Piše: C. R.

»Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost je muka in zlo, hitro mine in mi odletimo,« pravi svetopisemska Knjiga psalmov. In nihče ne more sam sebi določiti let. Vsak življenjski jubilej je torej izraz Božje milosti in ne človeških zaslug. Še posebej, če gre za visoki življenjski jubilej.

Danes je osemdeset let dopolnil upokojeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres. Ki je kljub letom še vedno zelo aktiven in vitalen. Je namreč zaslužni redni profesor, rektor Katoliškega inštituta (ki predstavlja začetek prve katoliške univerze v Sloveniji, ki za zdaj sicer vsebuje le eno fakulteto. In še vedno aktivno predava ter piše članke, občasno piše tudi kolumne za tednik Demokracija. In kljub resnemu izrazu, ki ga kaže na fotografijah, v osebnih stikih zna pokazati svoj vedri značaj.

Vabilo župnika ter »misijónarjev«

Rodil se je 15. decembra 1942 na obronkih »štajerskega Triglava« – tako se namreč popularno imenuje Donáčka gora, nedaleč stran od Rogatca ter slovensko-hrvaške meje. In tako se imenuje tudi kraj, ki obdaja to vzpetino, ki se v dobrem vremenu vidi tudi od daleč. Zgodnje otroštvo je torej preživljal v težkem obdobju druge svetovne vojne in povojnega obdobja, ki ga je zaznamovala komunistična revolucija. Prva leta svojega šolanja je tako preživel na svojem domačem podeželskem okolišu. Tedaj je bila ljudska šola v domačem kraju le za prve štiri razrede sedanje osnovne šole, zato je šolanje nadaljeval v nižji gimnaziji v Rogaški Slatini. Zanj je to pomenilo vstajanje ob petih zjutraj in enourno pešačenje do Rogatca, od koder se je z vlakom peljal do Rogaške Slatine. Preden je skočil na vlak, je obiskal jutranjo mašo (ob 6.30) v Rogatcu, kjer je deloval znani (nad)župnik Maks Prah, ki je znal pritegniti mlade. V tem času mu je župnik (le enkrat samkrat!) tudi predlagal, če bi šel k celjskim »misijónarjem«, kakor so tedaj imenovali lazariste. Slednji so namreč imeli rezidenco na Jožefovem hribu v Celju in so že pred drugo svetovno vojno izvajali številne ljudske misijone po okoliških župnijah.

Po letu in pol tuhtanja se je odločil in se prijavil k Misijonski družbi. Kar ni bilo enostavno, saj je najprej mislil, da bo ostal kmet na domačiji svojih staršev, pa tudi kasneje se je velikokrat zgodilo, da je Bog obrnil njegovo pot v nasprotju s svojimi načrti. »Verjetno bi bila odločitev težja, če bi vedel, da me čaka Zagreb, četudi se Rogatec nahaja ob Sotli, se pravi na meji s Hrvaško,« je dr. Stres zapisal o svoji odločitvi v glasilu Vincencijeva pot. Leta 1956 so namreč slovenski lazaristi odprli svoje malo semenišče (»apostolsko šolo«) v najetem delu župnišča v Stenjevcu pri Zagrebu, gojenci pa so se vozili vsak dan na medškofijsko gimnazijo na Šalati sredi Zagreba. To je bila šola, namenjena izobraževanju duhovnikov. V času šolanja je leta 1960 v Beogradu tudi uradno vstopil k lazaristom.

Po maturi je sledilo služenje vojaškega roka v makedonskem Ohridu, torej v deželi, ki jo je zaznamoval svetniški škof Janez Frančišek Gnidovec, prav tako član Misijonske družbe. V tem času so lazaristi, ki so bili v Ljubljani navzoči od leta 1879, ostali brez številnih zgradb, ki jih je zasegla komunistična oblast, zato niso imeli prostora za svoje bogoslovce. Oblast je namreč zasegla tudi zgradbe v Grobljah pri Domžalah, kjer so imeli notranje semenišče. Zato so leta 1962 vzeli v najem staro mežnarijo v Šmartnem ob Savi, ki so jo prezidali in povečali. Leta 1963 se je bogoslovcem iz vrst Misijonske družbe pridružil tudi Anton Stres. Njegov študij na ljubljanski teološki fakulteti pa je trajal samo tri leta, saj je njegovo nadarjenost za filozofijo opazil tedanji profesor filozofije na teološki fakulteti dr. Janez Janžekovič, ki si je Stresa že tedaj predstavljal kot svojega naslednika, čeprav je mladi Anton, ki je imel za svojega »cimra« kasnejšega misijonarja Janeza Puhana, tudi sam razmišljal o misijonih (in resnici na ljubo se v arhivu najde tudi kakšna fotografija z Madagaskarja, kjer je Stres obiskal tudi sobrate, ki so delovali tam v misijonih, med njimi tudi Pedro Opeka). Janžekovič pa je provincialnega vizitatorja lazaristov Franca Jereba pregovoril, da je Stresa leta 1966 poslal na študij teologije in filozofije v Pariz, na slavni Katoliški inštitut. S tem se je nekoliko olajšala prostorska stiska v sicer pretesnem semenišču v Šmartnem ob Savi, ki je po Stresovem odhodu dobilo nove prostore v  provincialni hiši na Maistrovi 2 v Ljubljani.

Prva maša na Brezjah

Že dve leti po odhodu v Pariz pa je bil posvečen v duhovnika. Vendar ni bil posvečen z ostalimi duhovniki na praznik sv. Petra in Pavla 29. junija tistega leta. Posvetil ga je namreč ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik 20. aprila (sobota v velikonočni osmini) zgodaj zjutraj v svoji kapeli. Naslednji dan je obhajal svojo prvo mašo na Brezjah, a se je moral isti dan že vrniti v Pariz, saj so ga čakale študijske obveznosti. »Uradna« nova maša pa je bila 14. julija v Rogatcu, vendar je sledilo še nekajletno študijsko izobraževanje v Parizu – po letu 1969, ko je Stres dosegel licenciat iz teologije, je tri leta kasneje dosegel še magisterij iz filozofije. Po povratku v domovino so ga zelo hitro vključili v akademsko dogajanje, saj je takoj začel pripravljati doktorsko tezo o odnosu jugoslovanskega marksizma do religije. Ko je leta 1974 doktoriral iz teologije, je začel tudi predavati filozofijo in postal docent za filozofijo, saj sta profesorja Janžekovič in Anton Trstenjak odhajala v pokoj. Vendar se je Stres vmes spet vrnil v Pariz in tam leta 1984 dosegel še doktorat iz filozofije.

Zanimiv je njegov pogled tako na vero kot filozofijo, saj je na teološki fakulteti začel predavati v času velikega obračuna z liberalnimi komunisti (v Sloveniji je bil to predvsem Stane Kavčič) in sprejema zadnje jugoslovanske ustave ter zadnje faze samoupravljanja. »To je bil sicer čas trdega komunizma, vendar hkrati tudi neverjetnega optimizma in zagnanosti za evangelizacijo. Oblast nam je postavljala ovire, mi pa smo uživali, ko smo jih lahko preskakovali. Takrat si nisem mislil, da bom dočakal konec komunizma in samostojno Slovenijo, vedel pa sem, da komunizem počiva na neresnici in da je Jezus edini, ki ima besedo življenja. Med različnimi prvinami, ki sestavljajo pisan mozaik vincencijanske karizme, sem se prepoznaval v oznanjevanju evangelija in temu primerni intelektualni formaciji duhovnikov, kakor je to delal tudi sv. Vincencij. Vse sem delal, tudi filozofijo sem poučeval z namenom, da služim oznanjevanju evangelija. Zato sem si tudi za škofovsko geslo izbral izjavo apostola Pavla: »Vse (delam) zaradi evangelija«,« je o svojem poslanstvu v Vincencijevi poti zapisal dr. Stres.

Za razvoj njegove vere pa sta bili pomembni dve spoznanji iz njegovih mladostnih časov. »Od doma in od verouka sem odnesel tradicionalno vero in običajno osnovno znanje o njeni vsebini, ki pa se me ni globlje dotaknila. V šoli nas niso odvračali od vere, se pa o njej tudi ni govorilo. Z današnjimi besedami bi rekel, da smo vsi čutili, da o njej ni »politično korektno« govoriti. Naši učitelji v osnovni šoli so bili z izjemo ene učiteljice vsi iz krščanskih družin, ravnatelj je imel celo brata duhovnika. Podoben molk je vladal tudi v nižji gimnaziji. Takrat pa me je enkrat med potepanjem po gozdu, ko sem čakal na vlak, obšlo zelo močno spoznanje, da lahko Bogu rečem »ti«. Danes se mi to ne zdi nič posebnega, takrat pa je bilo to zame odkritje, ki me je kaka dva tedna napolnjevalo z velikim veseljem. Drugo odkritje pa mi je bilo dano med študijem teologije. Ker svoje vere nismo mogli živeti javno, sem njen pomen skrčil na »reševanje svoje duše«. Smisel vere sem videl samo v osebnem življenju, da bom »prišel v nebesa«. Marksistična ideologija, s katero so nas pitali, pa nas je postavljala v zgodovino, v dramatičen boj med kapitalističnim zlom in komunističnim dobrim. Bil sem mlad in sem si tudi sam želel nekaj narediti za svet in človeštvo, ne samo skrbeti zase in za svojo večno srečo. Če pa sem hotel ostati kristjan, nisem imel nobene take možnosti. Tedaj sem odkril francoskega misleca /jezuita in znanega teologa, op. ur./ Teilharda de Chardina, ki je tista leta postal splošno znan, čeprav hkrati za nekatere tudi sporen. Jezusa je prikazoval kot »glavo novega stvarstva« z odločilnim zgodovinskim in celo kozmičnim poslanstvom in vplivom. To mi je odkrilo novo, širšo razsežnost vere v Jezusa Kristusa. Če sem Kristusov, sem z Njim na poveljniškem mostu ladje Zgodovine in Vesolja, ne pa samo v rešilnem čolnu za svojo malo ubogo dušico, ki bi jo rad stisnil v nebesa. Zato sem v duhovništvu videl edino delovanje, katerega sadovi bodo preživeli tudi konec sveta. Božje kraljestvo je podvig, ki bo edini preživel smrt vesolja in se iztekel v večnost. Kaj bi si lahko želel še več?«

In zakaj ravno filozofija? Kot pravi, predvsem zaradi iskanja resnice. »Marksistična ateistična ideologija se nam je tedaj vsiljevala kot edina in izčrpna resnica. V ta namen je zlorabljala celo znanost, ki je tedaj imela nesporno avtoriteto. Bolj kakor danes, ko je tudi resničnostni sij znanosti precej zbledel. Marksizem pa so tedaj predstavljali kot »znanstveni svetovni nazor«, spričo katerega je bila vsaka religija, posebno še krščanstvo, zaostalo mračnjaštvo. Religiozni ljudje smo iz tega stanja imeli dva izhoda. Eden je bil v poudarjanju močnih verskih doživetij in lenobnem omalovaževanju razumnosti. Kaj bi se trapili z razumarstvom ter razpravami o tem, kaj je res in kaj ni! Doživimo rajši nekaj lepega z molitvijo, prepevanjem in druženjem! Imejmo se »fajn«. Žal še danes marsikdo tako misli in spregleduje, da Jezus ni rekel, da je on lepo doživetje in fanatično, nerazumno poskakovanje srca, ampak da je Resnica in da samo kot Resnica res osvobaja,« je zapisal dr. Stres, ki si je zato izbral drugo pot, to je pot neizprosnega in miselno zahtevnega soočenja z vprašanjem, kaj je res in kaj ni. »Tudi če ne moremo na vse razumsko odgovoriti, pa je treba vsaj razumsko utemeljiti, zakaj ne more biti vse samo razumsko. Razumno je, da ni vse zgolj razumsko. Kot duhovnik sem čutil, da moram med drugim sprejeti vlogo nekakšne »preizkusne živali«. Izpostaviti se moram vsem virusom in bakterijam nevere in ugovorov proti veri, da jih najprej premagam v sebi in s tako pridobljenim serumom pomagam drugim k imunosti proti neveri. Drugače rečeno: najprej moram na odprta vprašanja, ki jih zastavlja vernemu človeku sodobna ateistična kultura, intelektualno pošteno odgovoriti sebi, da bi lahko nato s svojimi spoznanji pomagal k trdnejšemu in razumsko bolj trajnostnemu verskemu prepričanju drugim bratom in sestram v veri. To seveda ne pomeni, da je vera samo razumarstvo in teorija. Še zdaleč ne! Ni pa je brez intelektualnega poštenja. Zato sem veliko bral in se izobraževal. Če sem kdaj lahko kaj utemeljenega povedal in razpršil kakšen verski dvom, sem to zato, ker se nisem izmikal vprašanjem, ob katera v sodobni sekularizirani in protikrščanski miselnosti prej ali slej zadene vsak verujoči kristjan, ki se zaveda, da mu je Bog dal razum zato, da spozna Resnico in da ga Resnica osvobodi. Čustva ne osvobajajo, ampak prej zasužnjujejo. Osvobaja samo Resnica, do katere vodi človeka njegova pamet. Vendar ne gre za kakršno koli resnico. Najprej gre za resnico o človeku. Človek, vsak človek je nosilec neizmernega dostojanstva in vreden vsega spoštovanja. Na tej ideji, ki ima svoj temelj v judovsko-krščanskem razodetju, je zasnovana ljubezen do bližnjega, zahteva po svobodi in spoštovanju slehernega človeškega bitja in nenazadnje tudi ideja o človekovih pravicah. Ker marksizem in vsak drugi materializem teh osnov ne more poznati, ni čudno, da tako zlahka začne teptati človekove pravice. Zato ima Jezus še kako prav, ko pravi, da Resnica, se pravi njegova resnica, edina zares osvobaja človeka v celoti.«

Eden od »cerkvenih jastrebov«

Dr. Stres se kljub temu, da je deloval predvsem akademsko, nikoli ni povsem odrekel dušnopastirskemu delu. Bil je dolga leta provincialni vizitator Misijonske družbe, v slovenski javnosti pa je že sredi osemdesetih letih postal znan, ko ga je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar postavil za predsednika sveta Pravičnost in mir pri slovenski pokrajinski škofovski konferenci (kmalu se je preimenovala v Komisijo Pravičnost in mir). Čeprav je dr. Stres imel sprva drugačne načrte in se je oziral tudi v tujino, naj bi mu nadškof Šuštar celo po rusko rekel »njet«, kakor je nekoč dr. Stres dejal v intervjuju za Demokracijo. V tistem času je dr. Stres že veljal za »cerkvenega jastreba« in je bila politična tajna policija zelo pozorna nanj. Že pred prvim odhodom v Pariz so ga preverjali in mu priporočili, naj pride kaj poročat državni varnosti (verjetno jih je zanimala politična emigracija v Parizu), vendar tega ni storil, kar so mu kasneje, ko se je vrnil domov, očitali.

Že v sedemdesetih letih pa se je priključil krogu teologov, ki so javno postavljali zahteve komunistični oblasti in kritizirali ideologizacijo šolstva. To sta bila urednika  pri reviji Znamenje dr. Franc Rode (prav tako lazarist, kasneje nadškof in kardinal) in sedaj že pokojni dr. Franc Perko (kasneje beograjski nadškof), temu krogu se je pridružil še profesor moralne teologije dr. Štefan Steiner, ki pa je umrl dokaj kmalu. V posebni prilogi v Družini so kritizirali učbenik moralne vzgoje, kar je sprožilo precej nemira med partijskimi veljaki. Andrej Marinc, visok partijski politik, med leti 1982 in 1986 tudi predsednik CK ZKS, je bil namreč prav tako iz Rogatca, njegovi domači so v tem kraju za Stresa, enega od članov te četverice, naokoli govorili, da bo treba »temu jastrebu pristriči peruti«. Ko se je Stres oglasil doma v tistem času, so ga domači opozorili, naj pazi nase, domači župnik pa mu je govorice signaliziral kar z oponašanjem škarij (kar je dr. Stres spomnil v intervjuju za Ognjišče leta 2000, poimensko Marinca sicer ni omenil). Kakorkoli že, Komisija Pravičnost in mir je pod vodstvom dr. Stresa – tedaj so ga večkrat videli v obleki s kravato kot v duhovniških oblačilih – že zelo kmalu začela z javnimi izjavami drezati v številne »svete krave« tedanjega časa, tudi v JLA. Ker tedanja Jugoslovanska škofovska konferenca ni imela svoje lastne komisije na tem nivoju, je vsaka izjava slovenske komisije Pravičnost in mir običajno odmevala po vsej Jugoslaviji. »Moj vincencijanski poklic in moje delo v okviru komisije Pravičnost in mir sta se medsebojno podpirala, saj sta oba izhajala iz temeljne krščanske resnice, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti, ga odrešil in mu tako odprl pot do življenja v skladu z njegovim izvornim dostojanstvom, ki ga je treba spoštovati in varovati v zasebnem in javnem ravnanju s soljudmi,« je dejal.

Od profesorja do nadškofa

Sicer pa se je v tistem času dr. Stres ukvarjal večinoma s profesuro na teološki fakulteti, v devetdesetih letih pa je v imenu Slovenske škofovske konference deloval tudi pri urejanju odnosov med Cerkvijo in državo v novi samostojni slovenski državi. Že tedaj je hkrati z izdajanjem znanstvenih in poljudnih člankov izdal več knjig: poleg učbenikov s področja zgodovine novoveške filozofije še: Nič in smisel, Med Bogom in cesarjem, Etika ali filozofija morale, Človek in njegov Bog (filozofija religije), Svoboda in pravičnost (oris politične filozofije), Jugoslovanski marksizem in religija, Heglovo in Marxovo pojmovanje svobode, Novi časi – nova šola, Oseba in družba (o družbenem nauku Cerkve), itd. Zadnje veliko delo pa je Leksikon filozofije. Med duhovnimi in manj znanimi pa velja omeniti v knjižni obliki izdano besedilo duhovnih vaj za duhovnike »Sodelavci pri vašem veselju«. Bil je mentor številnih diplomskih del, magisterijev in doktoratov, urednik Bogoslovnega vestnika, predstojnik Katedre za filozofijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, predstojnik Inštituta za filozofijo in družbeno etiko na isti fakulteti, prodekan in leta 1999 tudi dekan Teološke fakultete.  »Včasih je kdo pripomnil, da kot predavatelj ne delujem pastoralno, dušnopastirsko. To je tako, kakor če bi farmacevtu v tovarni zdravil očitali, da ne sodeluje v boju proti epidemiji, ker ni med zdravniškim osebjem, ki na terenu zdravi okužene. Tudi se zaradi tega ne čutim nič manj vincencijanskega, saj nam Vincencij ne naroča, naj se kar tako posvečamo ubogim, ampak naj jih »evangeliziramo«. Geslo Misijonske družbe se glasi: »Poslal me je ubogim oznanjevat evangelij«. Sem član družbe, ki se imenuje »misijonska«, se pravi oznanjevalna in v službo tega oznanjevanja sem stopil z veseljem. Oznanjevalec pa ni samo tisti, ki stoji na prižnici ali za mikrofonom, temveč tudi tisti, ki usposablja tako govornika kot njegov mikrofon. Sicer sem pa tudi vedno rad stopal pred mikrofon. Ne samo na prižnici, ampak tudi v predavalnici, v radijskem studiu ali pred tistega, ki deluje v obliki tiskarskega stroja.«

Njegovo obdobje predstojništva na fakulteti ni trajalo dolgo. Poleti 2000, v času sinodalnega dogajanja in po drugem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, je bil namreč imenovan za mariborskega pomožnega škofa ter naslovnega škofa Ptuja. Obdržal je sicer predavanja na enoti teološke fakultete v Mariboru in vodenje komisije Pravičnost in mir, a sprejel nove naloge in postal celo generalni vikar mariborske škofije. Po šestih letih pa je bil imenovan za prvega celjskega škofa, leta 2009 pa za krajši čas mariborskega nadškofa koadjutorja, še istega leta pa za ljubljanskega nadškofa. Že leta 2000 se škofovskega imenovanja ni nadejal, a je to v veri sprejel. »Kot škof sem se še posebej prepoznal v pozivu k novi evangelizaciji, katere potrebo sta poudarjala sv. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. Z leti postaja njun poziv še pomembnejši in nujnejši. Miselnost, ki nas obdaja in je vedno nasilnejša, postaja vse bolj poganska in protikrščanska. Boj za krščansko resnico je tako vedno zahtevnejši. Vedno bolj pa se tudi kaže, da za človeštvo ni druge poti, resnice in življenja, kakor je Jezus Kristus. Vse, kar se ponuja kot nadomestilo zanj, je človeku prej v pogubo kakor v blagoslov. Trenutek, ki so ga doživeli apostoli, ko jih je Jezus vprašal, ali ga mislijo tudi oni zapustiti, kakor so storili tisti, ki »niso več hodili z njim« – verovati se pravi hoditi z Jezusom Kristusom – se ponavlja za vsakega od nas in to ne samo enkrat v življenju. In vedno znova ne najdemo boljšega odgovora, kakor ga je dal Peter: »Gospod, kam pa naj gremo? Samo ti imaš besede večnega življenja« (prim. Jn 6, 66-68). Zato se je s sodobnim razkristjanjevanjem treba spopasti in ga ne samo trpno prenašati in »jamrati«. Spopadamo pa se tako, da v sebi in pri drugih utrjujemo vero in prepričanje, da ima Jezus edini besedo življenja. To je bil cilj prizadevanj za pastoralno načrtovanje, ki se ga je prijel vzdevek PiP. Ni šlo za fraze ali puhlice, ampak za krepitev osebnega prepričanja, da je Jezus s svojim sporočilom in odrešenjskim delom edino pravo seme za zemljo, ki je človeško srce, tako da lahko ta zemlja s pomočjo tega semena da od sebe najboljše, kar je mogoče. Naši svetniki to dokazujejo. Ne nazadnje tudi sv. Vincencij in vsi, ki so sledili njegovemu zgledu in navodilom, se pravi njegovi »karizmi«, Vincencijevi poti, ki je ena od pomembnejših stezic v mogočnem spletu Jezusove poti.«

Njegovo vodenje ljubljanske nadškofije je bilo predvsem zaznamovano s slovenskim pastoralnim načrtom (»Pridite in poglejte«). Končalo pa se je nepričakovano hitro z odpovedjo nadškofiji konec julija 2013 v povezavi z bankrotom mariborske nadškofije, ko je pri sedemdesetih stopil v predčasni pokoj. Zgodba o finančnem kolapsu mariborske (nad)škofije je sicer še vedno zavita v tančico skrivnosti in še danes ni povsem znano, ali bi se zgodba končala drugače, če se ne bi vanjo vključili tudi nekateri tranzicijski »strici«. O tej plati svojega življenja nikoli ni rad govoril, pač pa se je nato spet posvetil akademski karieri (predvsem formaciji ljubljanskega Katoliškega inštituta, katerega rektor je od leta 2015 dalje) in prejel naziv zaslužnega profesorja. Začel je tudi pripravljati Leksikon filozofije, ki predstavlja krono njegove akademske kariere, in ga pred kratkim tudi dokončal.

Ob osemdesetletnici dr. Antonu Stresu čestita tudi uredništvo Demokracije. Vse najboljše, obilo blagoslova in na mnoga leta.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine