Piše: Mitja Iršič
Nova Slovenija je pretresla politično krajino na desnici z napovedjo, da ne želi več v koalicijo, ki bi jo vodil predsednik SDS Janez Janša. Najbrž sta na odločitev vplivali dve stvari – najprej gre seveda za jasen politični oportunizem in odlaganje dolgoročnih vizij v dobro kratkoročnih drobtinic, ki bi priletele z mogočne železne mize na novo nastajajočega tisočletnega socialističnega rajha. A odločevalci v Novi Sloveniji gotovo ne razmišljajo vsi tako. Nekateri iskreno mislijo, da bodo z zavračanjem Janše prišli do preboja. V tem primeru gre za fundamentalni nesporazum med njimi in volivci. Politično obrobje desnice namreč zabetonirano razmerje 60:40, ki v Sloveniji obstaja iz jasnih zgodovinskih razlogov, želi racionalizirati in aplicirati na lik in delo Janeza Janše.
V Sloveniji namreč obstajajo politične zakonitosti, za katere je videti, da bodo obstajale še kar nekaj generacij, če ne celo trajno. Ena zakonitost je, da bomo na 10 Slovencev našli štiri zagrizene levičarje, dva sredinska levičarja, dva sredinska desničarja in dva, ki sta nekje vmes, z zmerno do pretežno afiniteto do socialističnih idej. Ker je ta družbena lastnost v osnovi tribalistična, iracionalna in v dobrem delu po letu 1945 tudi morilsko pridelana, jo je nemogoče izničiti tako, da bi jo racionalizirali, izolirali in odpravili.
Kako nesmiseln je napad na prvaka desnice za iskanje novih glasov, je pokazal prav Anže Logar. Svetovljanski, povezovalen, vljuden, retorično odličen kandidat desnice je izgubil proti oholi, samozadostni, napadalni in mnogim ljudem antipatični kandidatki levice, ki se je za povrh vsega še zapletala z odgovori o korporativnih poslih svojega moža. Izgubil je izključno zaradi tega, ker je predstavljal desnico. Ne zato, ker je predstavljal Janeza Janšo, saj ga ni – predstavljal je sebe. Glas ljudstva, mediji in preostala civilnodružbena mašinerija mu ni mogla naprtiti, da je on v resnici Janšev nadomestek. Do konca je ohranil svojo neodvisno držo.
Pa je izgubil. Ker je desničar – tudi s podporo NSi. Prav tako, kot so izgubili Pučnik pa Brezigarjeva in Peterle, in prav tako, kot bi izgubil Ivo Boscarol, tudi če državi pokloni še 100 milijonov evrov – le zato, ker je v preteklosti kazal afiniteto do desnih idej. In ravno to je ultima ratio odpora do desnice – slovenski indoktrinirani levi volivci in vedno bolj skrajne in nestrpne leve stranke so pripravljeni sprejeti le eno vrsto desničarjev: takšne, ki so desničarji le še v imenu.
Menim, da Nova Slovenija to dobro razume. Če bo torej začela sodelovati s ta čas deformirano različico slovenske socialistične levice, potem bo pač vzela v zakup, da bo nehala obstajati kot desna stranka. Kaj to pomeni? Kaj je sploh jedro desnih idej? Tradicionalne družinske (nekateri bodo rekli krščanske) vrednote. Vitka država. Manj davkov. Manj birokracije. Več osebne svobode. Absolutna pravica do izražanja. Vse to pa so antipodi Golobove koalicije.
Kako si Nova Slovenija predstavlja teoretično (koalicijsko ali zunajkoalicijsko) sodelovanje z zdajšnjim konglomeratom bolj ali manj skrajno levih strank, ki nižajo plače, višajo davke in razmišljajo o delavskem samoupravljanju? Kako se lahko desna stranka znajde v takšnem močvirju? Podobno kot bi se stranka Levica v neoliberalnem Singapurju. Ne gre. V tem primeru ne moremo govoriti o sodelovanju tipa partnerstvo za razvoj iz leta 2004 – takrat so Socialni demokrati bili še povsem običajna socialdemokratska stranka. Danes so sestrična Levice. Tudi oni bodo priznali, da je z desnico nemogoče sodelovati. Če pa bi – skupaj s svobodnjaki in levico – sodelovali z NSi, pa to več pove o NSi kot pa o koaliciji.
Na koncu bo NSi morala pozabiti na manično obsedenost z Janšo in se posvetiti pošteni introspekciji. Kam gremo? Kaj si želimo? Kaj želijo naši volivci? Hitro bodo ugotovili, da njihovi volivci želijo diametralno nasprotje od tega, kar želi Golobova koalicija. In da morda en sam direktorski položaj v državni gospodarski družbi pa še kakšna nadaljnja drobtinica z mize tisočletnega socialističnega rajha ne bo vredna tega, da bodo nato trpeli tragično usodo SLS. Slovenska desnica v teh težkih časih potrebuje konsolidacijo, ne razdora. Le skupaj lahko volivcem razložijo, da bodo ljudje bolje živeli pod desnosredinskimi koalicijami.
