Piše: Lucija Kavčič
Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) in Krščanska kulturna zveza (KKZ) sta pisatelju Josefu Winklerju 15. novembra podelila Einspielerjevo nagrado za njegova prizadevanja za priznanje koroške slovenske literature in pomen slovenskega jezika kot bistvenega in enakopravnega dela avstrijske Koroške.
Avstrijski pisatelj Josef Winkler na podlagi avtobiografskih izkušenj opisuje težave, s katerimi se sooča posameznik v patriarhalnem in katoliškem svetu, in je predstavnik generacije, ki se je borila proti staršem, zagovornikom nacizma, so zapisali na spletni strani ORF. Za svoj obsežni literarni opus je leta 2007 prejel veliko avstrijsko državno nagrado za umetnost, 2008 nemško Büchnerjevo nagrado, leta 2009 pa mu je celovška univerza podelila častni doktorat. V slovenščino so prevedena tri Winklerjeva dela: romana Ko bo nekoč tako daleč in Roppongi ter knjiga Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem.
Slovenska manjšina
Josef Winkler, ki je odraščal na kmetiji v vasi Kamering blizu Paterniona na avstrijskem Koroškem, več kot sto kilometrov od slovenskega govornega območja, je bil lani na 36. festivalu Vilenica prejemnik nagrade vilenica in je tedaj dejal, da do 17. leta ni vedel za slovensko manjšino, ker se o njej ni govorilo, da pa je pozneje cenil slovenske kolege in se zanje zavzemal. V svojem nagovoru ob prejemu vilenice je govoril o svojem otroštvu, povedal je tudi, da je njegova mama v drugi svetovni vojni izgubila tri brate; vsa njena družina je z njo vred dobesedno ostala brez besed, tako da je oče, ki je bil vojak wehrmachta, ostal brez sogovorca. Šele ko je Winkler odrasel, je spoznal koroška Slovenca, študenta germanistike in slavistike, ki sta mu približala življenje na slovenskem govornem območju na Koroškem. V tistem času sta izšli tudi ključni knjigi Petra Handkeja in Florjana Lipuša; Handkejeva pripoved Žalost onkraj sanj in Lipušev roman Zmote dijaka Tjaža. Josef Winkler se je nato kasneje kot predsednik avstrijskega senata za kulturo zavzel, da je bil leta 2018 Florijan Lipuš za svoj literarni opus odlikovan z veliko avstrijsko državno nagrado, in tedaj je bilo, kot je dejal, dokončno potrjeno, da je tudi književnost koroških Slovencev, napisana v materinščini, del avstrijske književnosti. Prav za ta prizadevanja oziroma za priznanje koroške slovenske literature in za pomen slovenskega jezika kot bistvenega in enakopravnega dela dežele Koroške sta se mu NSKS in KKZ zahvalila s podelitvijo Einspielerjeve nagrade, je ob tem dejal predsednik NSKS Valentin Inzko.
Einspielerjeva nagrada
NSKS in KKZ, ki je osrednja kulturna organizacija koroških Slovencev, od leta 1988 dalje podeljujeta Einspielerjevo nagrado, da počastita osebnosti javnega življenja, znanosti, umetnosti in kulture iz večinskega naroda na avstrijskem Koroškem in prek meja te avstrijske zvezne dežele za njihovo razumevanje in prizadevanja za slovensko narodno skupnost na avstrijskem Koroškem. Einspielerjeva nagrada je poimenovana po slovenskem duhovniku, politiku, publicistu in očetu koroških Slovencev Andreju Einspielerju, ki je deloval v različnih krajih na avstrijskem Koroškem, od 1846 do 1882 najprej kot katehet in profesor slovenščine na realki v Celovcu. V letu 1848 je bil soustanovitelj političnega Slovenskega društva v Celovcu, po letu 1848 pa je bil eden najvidnejših političnih publicistov na Koroškem. Ustanovil več časopisov, med drugimi Slovenca, Mir in Stimmen aus Innerösterreic. Leta 1851 je bil skupaj s škofom Antonom Martinom Slomškom in profesorjem A. Janežičem soustanovitelj in prvi predsednik Društva sv. Mohorja, ki je pozneje postalo Družba sv. Mohorja, danes Mohorjeva – Hermagoras, ki je za versko, kulturno in politično življenje koroških Slovencev ustanova izrednega pomena zlasti zaradi izdajanja knjig v slovenščini. Einspieler se je zavzemal za enakopravnost slovenskega jezika in Slovencev, za sožitje obeh narodov na Koroškem, za splošno volilno pravico in politično svobodo. Kot vodilna politična osebnost koroških Slovencev je bil v letih 1862–63, 1871–78 in 1880–88 poslanec v deželnem zboru avstrijske Koroške.
Svetovni dnevi slovenskega jezika
Do 15. decembra bodo na Inštitutu za slavistiko Univerze v Celovcu potekali Svetovni dnevi slovenskega jezika, ki so se začeli že 24. novembra. Prireditev povezuje univerze po svetu, kjer ponujajo študij slovenščine. Letošnja tema so slovenski junakinje in junaki v zgodbah, legendah, literaturi, filmu in v slovenski kulturni zapuščini ter kot del srednjeevropskega in južnoslovanskega prostora, književnosti in kultur. Kulturnopromocijski projekt Svetovni dnevi slovenskega jezika poteka vsaki dve leti. Letos v tem projektu sodeluje 54 univerz, zato se bodo do 15. decembra na teh univerzah zvrstili številni dogodki Krovni organizator in pobudnik Svetovnih dnevov slovenskega jezika je Center za slovenščino kot drugi tuji jezik Univerze v Ljubljani. Prireditveni niz o slovenskem jeziku se je na celovški univerzi začel 24. novembra s predavanjem o zgodnjeslovenskih števnikih v Heiligenkreuškem rokopisu iz 2. polovice 12. stoletja. Napovedna so še tri predavanja, in sicer predavanje Tatjane Vučjak Spodbujanje branja v jezikovno heterogenih skupinah, ki bo 6. decembra ob 10. uri, predavanje Nataše Hribar Stopenjsko branje: Martin Krpan in Povodni mož, ki bo 15. decembra ob 17. uri, in predavanje Petra Svetine: Pravljice med prazniki, ki bo istega dne prav tako ob 17. uri, le da v drugi predavalnici. L. K.
Radijsko omizje o mladih in slovenščini
V središču skupne radijske oddaje 3. programa ARS Radia Slovenija, Radia Trst A in Slovenskega sporeda ORF Glasovi svetov so bile sporazumevalne spretnosti v slovenščini in bralna pismenost med mladimi pripadniki slovenskih skupnosti v Furlaniji – Julijski krajini in na Koroškem, pa tudi med mladimi v Sloveniji. V oddaji je sodelovala tudi Sabina Zorčič, avtorica doktorske disertacije Habitus, kapitali in identitete v sporazumevalnih praksah na Koroškem, ki je prejela glavno nagrado natečaja, ki ga vsako leto razpisuje Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za diplomska, magistrska in doktorska dela na temo Slovencev v zamejstvu in po svetu, so zapisali na OFR. Ena izmed pomembnih ugotovitev je bila, da ima znanje jezika le malo opravka s številom prijav k dvojezičnemu pouku. Še vedno je družina tista, ki daje osnovo in je prvi zgled za rabo slovenščine v vsakdanjem življenju. L. K.
