Piše: Ana Horvat (Nova24tv.si)
“Vse slovenske stranke so 6. 12. 1990 na predlog koalicije Demos podpisale sporazum o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno Slovenijo. A že dan zatem je Milan Kučan začel zvito zabijati klin v enotnost,” je na Twitterju zapisal nekdanji premier Janez Janša, ki je poleg zapisa zgornje navedeno tudi podkrepil z videoposnetki nekdanjega predsednika Slovenije Milana Kučana, ki so le še en dokaz več, da Slovenija nikoli ni bila njegova “intimna opcija”. Vsak vodja bi ob pripravi na osamosvojitev svoje države pokazal več navdušenja in strast, da se to zgodi, Kučan pa je bil prej videti razočaran nad mislijo, da se bo Slovenije odcepila od njihove večne želje “Jugoslavije”.
Dejstvo, da nekdanjemu predsedniku RS Milanu Kučanu Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, je znano. Na spletu pa so se ponovno pojavili posnetki, ki to eksplicitno dokazujejo. Ne le da je v svojem govoru vidno “okleval”, ko je bila tematika “neodvisnost” Slovenije, s svojimi besedami je vidno želel misli odmakniti od samostojne Slovenije, češ da “to nič več prioriteta ostalih držav”, v nadaljevanju pa je že delal načrt za pripravo nove “konfederalne” pogodbe.
Skupščina je šestega decembra leta 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, s katerim so na podlagi 3. člena določili, da bo Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država, če se bo zanjo izrekla večina vseh volilnih upravičencev. “Vse slovenske stranke so 6. 12. 1990 na predlog koalicije Demos podpisale sporazum o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno Slovenijo. A že dan zatem je Milan Kučan začel zvito zabijati klin v enotnost,” je na Twitterju zapisal nekdanji premier Janez Janša, ki je poleg zapisov pripel tudi videoposnetke Milana Kučana, ki s svojim govorom in celo kretnjami jasno daje vedeti, da misli o samostojnosti Slovenije ni naklonjen. Ob tako pomembnem dogodku bi namreč od vsakega “vodje” pričakovali velike načrte za samostojno državo in načrte po osamosvojitvi, strast in navdušenje. Na izrazu Kučana tega ni bilo videti, prej je bilo videti razočaranje, da bo do samostojne Slovenije zares prišlo.
Kučan je iskal izgovore, češ da “helsinška konferenca (ne prej v totalitarizmu, ampak po volitvah) ugotavlja, da se v Sloveniji kršijo človekove pravice,” in da “se ne bi smeli ukvarjati s političnimi (osamosvojitev), ampak s socialnimi in ekonomskimi vprašanji. Če bo socialno stanje slabo, če bodo naše tovarne pokupili tujci … in bo sledil socialni udar, bo plebiscitna odločitev nelegitimna …,” je dejal. Bi to pričakovali od nekoga, ki je tik pred tem, da dobi lastno državo?
In na koncu: “Po plebiscitu počakati na volitve v ostalih republikah, pripraviti konfederalno pogodbo …” Za Milana Kučana samostojna Slovenija ni bila nikoli intimna opcija. Na vsak način in za vsako ceno bi ostal v Jugoslaviji ali jo celo delal na novo.”
Kljub zelo jasni odločitvi slovenskega naroda na plebiscitu decembra 1990 pa je imel Kučan še kar čudne ideje o izvedbi te zgodovinske odločitve. Že ob svojem govoru na slavnostnem zasedanju Skupščine RS je poudaril: “Cilj ni meja na Kolpi in Sotli, ampak preseganje meja!”
Seveda ni mogel neposredno negirati izida, nad katerim je bil očitno intimno razočaran, ampak je prav po diplomatsko utiral ideje o relativizaciji jasne odločitve o samostojnosti nove slovenske države. Da bi onemogočil Demosove načrte, je opozoril, da “o zadevah, ki so ključnega pomena, ni mogoče odločati zgolj z navadno večino ali mehaničnim preglasovanjem, ampak samo na podlagi vsesplošnega soglasja vseh političnih sil, ki so zastopane v parlamentu.” Jasno je, da vlada in njena koalicija nove države nikakor ne bi mogli učinkovito delati, če bi bili nenehno odvisni od “vsesplošnega soglasja” (opozicije, katere glavna naloga je bilo nagajanje).
Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!
Kljub grožnjam iz Beograda je bil 23. decembra 1990 izveden plebiscit. V najbolj usodnih trenutkih smo kot narod združili moči, pokazali pogum in na krilih enotnega duha odšli na volišča ter v absolutni večini oddali glas ZA samostojno Slovenijo. Uradni rezultati so bili razglašeni tri dni kasneje in postalo je jasno, da si kot narod želimo živeti v lastni državi in da je treba osamosvojitvene procese nadaljevati. Glasovanja o osamosvojitvi se je udeležilo 93,2 odstotka volivcev. 95 odstotkov teh, ki so se plebiscita udeležili, oziroma 88,5 odstotka vseh je glasovalo za slovensko osamosvojitev. V tistih nepozabnih dneh so po vsej Sloveniji odmevala besede dr. Jožeta Pučnika: “Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo!”
