Piše: Gašper Blažič
Pred slabimi dvajsetimi leti je v slovenskem javnem prostoru zaokrožil nekakšen urbani mit, da ima Slovenija sposobnih kadrov za vladanje le za eno vlado in pol. Kar je bilo tudi sporočilo volivcem med vrsticami: nikar ne tvegajte, da bi na volitvah menjali opcijo, ki trenutno vlada. Takrat je bila to LDS, katere vodenje je po Drnovškovem skoku s premierskega na predsedniški položaj prevzel Anton Rop, ki je hkrati prevzel tudi vodenje vlade. In stopil v precej prevelike čevlje.
Po dveh desetletjih je FDV-jev politolog dr. Tomaž Deželan v intervjuju za Delo junija letos še zožil izbor dobrih kadrov: Slovenija ima sposobnih kadrov za vladanje le za eno vladno ekipo. In kajpak je to tista, ki nam vlada trenutno.
Seveda tovrstne mite omenjam le mimogrede. So namreč lahko odličen instrument za usmerjanje javnega mnenja oziroma t. i. inženiringa duš po Orwellu. Izhajajo namreč iz predsodka, da v naši državi ne razpolagamo z veliko kadrovskimi resursi, ki bi bili primerni za vladanje, a tisti, ki obstajajo, v veliki večini pripadajo tranzicijski levici. Povedano drugače: zunaj tranzicijske levice ni sposobnih kadrov. Kar je bilo tudi močno sporočilo volivcem: če želite varno prihodnost in strokovnjake na oblasti, ne glasujte za stranke desnice.
A to je seveda le del širše starorežimske perspektive, ki v slogu znanega vzorca »…če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug…« širi mantro, da v naši državi ustrezni kadrovski resursi pač niso enakovredno razporejeni med vse politične opcije. In da »stroka« pripada le eni od teh – naslednici tiste, ki nam je vladala med leti 1945 in 1990. Povedano drugače: sintagma politična opcija v tej mentaliteti pravzaprav ne bi smela obstajati, ker sta opciji pravzaprav samo dve: ali si »naš« in s tem podpornik pravih vrednot, pravih rešitev in pravih ljudi, ali pa kolaboriraš z njimi, torej z razrednim sovražnikom. V pogojih sedanje ustavne ureditve ter zaradi prikazovanja Potemkinovih vasi evroatlantskim institucijam se obstoj razrednega sovražnika kvečjemu tolerira – to pa je v glavnem tudi vse.
In jasno je, da je takšen mentalni vzorec – plomba na možganih, bi najbrž rekla Svetlana Makarovič – prisoten tudi na RTV Slovenija. Pa ne v vodstvu, ampak pri tistih, ki pred nedeljskim referendumom slovenski javnosti vsiljujejo navidezno resničnost, da se javni zavod RTVS politizira, seveda s strani razrednega sovražnika, kakršno koli ime že ima. Ergo: mi, ki se temu upiramo, smo stroka, smo samo profesionalci, ki bi radi normalno delali, brez politkomisarjev, ki bi nam gledali pod prste. In smo hkrati tudi civilna družba, ki se upira poskusom politike, da dokončno ugrabi javni zavod, ki bi moral služiti vsem državljanom kot nikogaršnji javni servis. Kar z drugimi besedami pomeni, da oni, ki so prišli v javni zavod RTVS pod njihovim vodstvom, ne morejo biti enakovredni z nami, ker smo mi profesionalci, oni pa tega niso sposobni, ampak so v prvi vrsti na RTV prišli zaradi političnih interesov tistih, ki vladajo na RTV.
In če sem malce ciničen, bom k temu dodal še tale mišljenjski vzorec vojakov revolucije: še dobro, da nas, profesionalce, podpira vlada, ki je končno normalna in nas bo rešila pred njimi (tj. opozicijo).
Za slovenske razmere nič novega, ampak že ponavljajoč in že stokrat viden vzorec sfalirane tranzicije ter sfejkane demokracije, kot se temu po novoslovensko reče. V ozadju tega začaranega kroga pa seveda sistem negativne selekcije tako pri izobraževanjih novinarjev kot pri zaposlovanju le-teh v ustanovah, kot je RTVS. Posledice so na dlani: povsem grotesken in skrajno zaničljiv odnos RTV-jevih političnih aktivistov med novinarji do vseh, ki niso naši. Pri vsem tem pa obrnejo realnost in se prikažejo kot žrtve, češ poglejte, kaj nam delajo, samo zato, ker nismo njihovi, ker bi samo radi delali profesionalno. In seveda sporočijo, da niti Luka Svetina niti Martin Nahtigal v nobenem primeru ne moreta biti profesionalca – ker pač nista iz naših krogov, žalibog. In v taki mentalni revščini nam manjka samo še predlog, da bi se novinarsko delo dovolilo zgolj tistim, katerim bi licenco izdalo ministrstvo za kulturo na predlog Društva novinarjev Slovenije.
In seveda: nas, profesionalcev, je jebeno več kot vas, politikov na RTV…
Zdaj razumete, zakaj ta druščina družbeno-političnih delavcev tako močno zagovarja vrnitev delegatskega sistema na RTVS? Namreč, v samostojni Sloveniji je takšen sistem na RTVS enkrat že obstajal. In poskrbel za predvsem dve veliki anomaliji: prvič, da uredniki na RTV za svoje delo dejansko niso odgovarjali nikomur. Drugič pa, da je Svet RTV pod pretvezo izpolnjevanja zakonskih določil na lep »apolitičen« način iz političnih razlogov odslovil generalnega direktorja – denimo tako, da Svet RTV v novi sestavi ni (ponovno) potrdil mandata generalnemu direktorju in ga tako razrešil. Na ta način so se znebili Žarka Petana leta 1994, kar je nato preprečilo ustavno sodišče – a so isti izvajalci takih kadrovskih rešitev dve leti kasneje Petana enostavno upokojili, češ vaša leta za pokoj so se dopolnila, torej odidite. Skratka, ponovno so »nepolitiki« iz Sveta RTV pripeljali ne samo državo, ampak tudi njeno ustavo žejno čez vodo.
Le nekaj let kasneje je na vodstveno funkcijo v omenjenem “nepolitičnem” Svetu RTV prišel nekdanji predsednik SD Janez Kocijančič. Seveda ne kot politik, ampak kot funkcionar Olimpijskega komiteja Slovenije. Kajti Svet RTV, ki ga Golobov zakon skuša spet vrniti nazaj, je bil formalno nepolitični organ. Če verjamete v to.
A bistvo te ureditve je bilo v tem, da je zaradi te navidezne apolitičnosti mehurček družbeno-političnih delavcev, po Kučanovi dikciji vojakov revolucije, ostal nedotaknjen in brez nadzora. In kar je najbolj elegantno: vsaka politična odgovornost je tu zakrita. Tudi če se oblast v Sloveniji zamenja, bodo na RTV vedno imeli oblast naši.
To pa je tudi razlog, zakaj ta mehurček družbeno-političnih delavcev tako vneto podpira nov zakon, kljub temu, da so bile omenjene zakonske rešitve enkrat že prepoznane kot protiustavne. Iz istega razloga se je isti aktivistični mehurček pred poldrugim desetletjem krčevito upiral sprejemu novega zakona, ki je uvedel sedanjo ureditev s programskim in nadzornim svetom RTV. Takrat je bil proti, danes je za. Kar je razlog, da smo mi, po njihovo butasti ostali, po načelih zdravega razuma odločno PROTI.
Tako kot tudi pri širjenju birokracije z novimi ministrstvi. Še maja letos je na twitterju eden od piscev Mladine skoraj preklinjal Janeza Janšo, češ kaj se gre s tem nasprotovanjem, če je pa osamosvojitvena vlada imela, reci beri piši, kar 27 ministrstev – Golob pa jih ne sme imeti 20?
A kdor vsaj približno pozna zgodovino slovenske ustavne ureditve, dobro ve, da je bila Demosova vlada izvoljena še pod pogoji nekoliko spremenjene stare kardeljanske republiške ustave iz leta 1974, ki so jo v letih 1989 z amandmaji popravili vsaj toliko, da so bile leta 1990 izvedene prve večstrankarske volitve. Sestava tedaj še uradno Izvršnega sveta (trozborovske) Skupščine (nič več Socialistične) Republike Slovenije, ki jo je šele leto dni po sprejemu ustave (sprejeta je bila 23. decembra 1991) nasledil sedanji Državni zbor RS (in tudi Državni svet RS), je bila pač takšna, da je bilo resorjev 27 plus trije podpredsedniki. Časa je bilo le toliko, da so lahko republiške komiteje zakonsko preoblikovali v sekretariate, slednje pa malo pred osamosvojitvijo v ministrstva. Šele druga Drnovškova vlada, ki je mandat nastopila v začetku leta 1993, je tako imela manjše število ministrstev.
Marsikdo se bo tudi spomnil, da je v drugi Janševi vladi za izobraževalni in kulturni resor skrbel en sam minister (to je bil dr. Žiga Turk), kar je bilo za politične aktiviste iz kulturniških krogov bogokletno, da so celo na sam slovenski kulturni praznik grdo zmerjali ministra in pred parlamentom priredili performans z zažigom kontrabasa. Kultura?
Ob vsem tem se mora človek res vprašati, ali za solidarno prihodnost potrebujemo posebno ministrstvo – morda bi lahko po Orwellu uvedli še ministrstvo za resnico? A šalo na stran, širjenje števila ministrstev je pač del doktrine levičarjev, ki nova delovna mesta pridobivajo s širjenjem državne uprave. V času prejšnje vlade pa je bil sprejet zakon o debirokratizaciji kot prvi resen poskus prehoda v t. i. vitko državo. Očitno bomo kmalu ostali še brez tega zakona, medtem ko se bomo lahko pohvalili z novimi ministrstvi. In še kakšnim neprijetnim rebalansom proračuna povrhu. Glava pa bo bolela tiste, ki jih vlada že tako ali tako ne mara.
In dolgotrajna oskrba? Vlada nas prepričuje, koliko bodo naše starejše generacije pridobile s potrditvijo vladne novele, sprejete julija letos. Vendar velja spomniti, da smo na zakon, ki sistemsko ureja dolgotrajno oskrbo, čakali kar dvajset let, sprejet pa je bil 9. decembra lani, torej še pod prejšnjo koalicijo. No, potem pa je nova koalicija na lepem ugotovila, da zakona v praksi ni mogoče izvajati, in je zato sprejela novelo, s katerim se začetek izvajanja zamakne za eno leto.
Pa verjamete vladi, da se bo zakon takrat res začel izvajati in da bodo naši starejši s tem kaj pridobili?
Če je vaš odgovor DA, potem verjetno niste preverili, da najmanj eden od podpornikov Golobovega urejanja dolgotrajne oskrbe podpira sprejem zakona o evtanaziji. Kar bo dejansko pomenilo, da se zdravniki spreminjajo v nekakšne rablje. In da bodo lahko katerega od vaših svojcev morda tudi »po pomoti« spravili na drugi svet.
Razni krogi nevladnih organizacij iz idejnega mehurčka tranzicijske levice nikoli niso skrivali svoje naklonjenosti legalizaciji evtanazije. Slednja dobiva prostor tam, kjer je dolgotrajna oskrba neurejena. In enoletni moratorij na izvajanje zakona o dolgotrajni oskrbi je dovolj dolgo obdobje, da se zakon o evtanaziji pripelje v parlamentarni postopek in se ga tudi sprejme. In če nas sedaj vlada in njeni podporniki demagoško prepričujejo, da z novelo iz letošnjega julija nismo ničesar izgubili, ampak kvečjemu veliko pridobili, bomo z evtanazijo morda poslušali čustveno nabite zgodbice o tem, kako pomembno je omogočiti humano smrt. Skratka, podobne čustvene manipulacije kot leta 2001, ko smo se pred referendumom o oplojevanju samskih žensk naposlušali podobnih zgodbic, ki so igrale na čustveno noto. Pripovedovali so jih tisti, ki so želeli, da bi bil tedanji novi zakon o umetni oploditvi potrjen na referendumu. K sreči se jim ni izšlo.
Skratka, za modre dovolj razlogov, zakaj v nedeljo glasovati trikrat PROTI.
