Piše: Franc Pintar
Kdaj iz Javorice do Macesnove gorice?
{»Ultra cineres hostium ira non superest.« Sovraštvo ne sega prek pepela umrlih. Ta izrek je že od leta 1916 zapisan na vojaški cerkvici sv. Duha na Javorci. Ta nemočni, v 20. stoletju tolikokrat poteptani izrek na Javorci je zapisan za padle v letih 1915/17. Nemo odmeva čez spomin strašne vojne ob Soči. Kakor odmeva Hemingwayev izrek »zbogom, orožje«, ki se je bil porodil na tem istem nesrečnem prostoru, a v nasprotnih, italijanskih okopih. Zato je Javorca še danes ohranjena. Med vojnama so jo najprej obnovili Italijani, spoštujoč svoje mrtve bivše sovražnike, vojake izginulega avstro-ogrskega imperija; (…)
(…) V vojaški suknji je tu čemel tudi dunajski arhitekt, scenograf in slikar ter po sili nadporočnik Remigius Geyling. V dolgih nočnih pogovorih z madžarskim poročnikom Gezom Jablonszkym, polnih obupa in groze, sta se mlada moža odločila, da bosta vojakom, katerih trupla so vsak dan prinašali v dolino, postavila spominsko cerkev in je ne posvetila niti materi božji niti srcu Jezusovemu in niti Bogu, ki dobro plačuje in húdo kaznuje, ampak duhu, ki jih vse tri združuje in ima pri tem očitno težave, zakaj v tej vojni ni bilo ljubezni niti srca niti pravičnosti. Vse to troje sta težko preizkušeno zaznavala le v sebi.(…) .
(…) Tako so s to cerkvico izpovedali svoj pacifizem Avstrijci, Madžari, Čehi, Srbi, Bošnjaki, Hrvati, Ukrajinci, Poljaki, Romuni, Slovaki, Slovenci, Italijani … (…) Imena na fronti padlih rojakov so vojaki vžigali v trde hrastove plošče s pomočjo razgretih kovinskih modelov črk in stiskalnice. Tri mesece so jih vžigali. Marsikdo, ki je vžigal imena svojih mrtvih kameradov na začetku, je bil na koncu s svojim imenom v ploščo vžgan sam.(…) }
To je izvleček članka Željka Kozinca z naslovom Javorca, pretresljiv spomenik tovarištva pred obličjem večnosti iz prve svetovne vojne. Je na spletni strani Gore -ljudje s podnaslovom Večni soški odmev.
In zakaj ta izvleček?
Po sv. maši za 3200 pobitih ljudi, sedaj izkopanih okostij iz Macesnove gorice smo jamo tudi obiskali. Na križu pred jamo je napis Ultra cineres hostium ira non superest. Doma sem na spletu našel le še eno mesto s tem napisom: na cerkvi na Javorci in v omenjenem članku slovenski prevod: Sovraštvo ne sega prek pepela umrlih.
Vžiganje imen v hrastove plošče nam vsiljuje (sedaj dovoljeno) retorično vprašanje zadnjih 30 let: kdaj in kam bodo “vžgana” imena več 100000 med vojno in po njej pobitih in neznano kam zagrebljenih in z zemljo izravnanih grobov.
A v Sloveniji s ‘premetavanjem kosti’, ki v plastičnih zabojnikih čakajo na dostojni pokop, ali pa so še vedno v 600 prikritih groibiščih, sovraštvo sega preko pepela, ga ohranjamo (obsojamo samo nacifašizem, ne pa komunizma), da dviguje in prekriva Zločin in ga izbrišemo iz narodovega spomina. Zato ni presenetljivo ob nekritičnem slavljenju “svetle zgodovine”,kljub 5. čl. Smernic o proslavah in drugih prireditvah ZB, v pozdravnem nagovoru prejemnik najvišjega priznanja slovenske borčevske organizacije »Listine Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije komemoracijo zlorablja za (levi) politični govor.
Avtor članka o cerkvi Sv. Duha že leta tudi 2006 preroško zapiše “V verjetno neučinkovit opomin.”
Doklej bo še aktualno vprašanje “Bratec bledi, kam gre pot?” v pesemi v moji osnovnošolski zgodovini in slovstvu zamolčani Rudolfa Maistra: Grobovi
Mesec je v topole splezal,
Triglav božal, v Kum se stezal.
»Bratec bledi, kam gre pot?«
»Med očete in sinove,
ki so vrgli jih v grobove.
Kje gre bližnjica do njih?
Na kateri le poljani
spe globoko zakopani,
kje stoji jim grobni križ?«
»Oj, ne išči jih v poljani!
V nas so – v srcih pokopani,
mi smo njihov grobni križ!
