Piše: Aleksander Rant
Le še nekaj dni nas loči do drugega kroga volitev za predsednika republike. Pred nami je preprosta izbira, dve številki, ena ali dve. Anže Logar ali Nataša Pirc Musar.
Na eni strani precej samostojen in svojeglav član SDS, ki je znan po tem, da se že v preteklosti ni strinjal z vsemi potezami stranke, in na drugi precej samostojna in svojeglava kandidatka, ki ima podporo globoke države, Milana Kučana, Danila Türka. Pošteno povedano, nobeden od njiju ni povsem neodvisen. Enega podpira celoten spekter desnosredinskih strank, drugo neformalna omrežja ter sedaj tudi Gibanje Svoboda in Socialni demokrati.
Vprašanje pa je, kakšnega predsednika si želimo. Kakšen vpliv bodo na osebo, ki bo sedla v predsedniško palačo, imeli tisti, ki so ji pomagali do položaja? Bodo predsednika nadzorovali drugi ali pa se bo postavil kot samostojen organ, ki bo zavračal zunanje pritiske? Odgovor na to vprašanje ni lahek ne pri enem in ne pri drugem kandidatu. A začnimo z zdajšnjim predsednikom. Borut Pahor je zmagal dvakrat. Prvič je premagal Danila Türka in drugič Marjana Šarca. Vsi vemo, da mu je to uspelo le zato, ker je prestopil sredino. Tisto nevidno črto, ki loči večino volivcev od obeh političnih kril. Pahor je bil obakrat izvoljen zato, ker so zanj glasovali konservativni, desni volivci, čeprav ni bil kandidat desnice. Bil je kandidat levice, ki mu je uspelo nagovoriti ljudi na desni, ali pa je bil njegov protikandidat pač nemogoča izbira za večino desnega volilnega telesa.
Danes smo soočeni s podobno dilemo, le da so strani zamenjane. Tokrat bo moral Logar prepričati večino levega volilnega telesa, da je boljši kandidat od Pirc Musarjeve. Kandidat desne sredine bo torej moral poseči čez sredino, in to tudi počne. Logar se namreč zaveda, da je med desnico, ki je na državnozborskih volitvah prejela okoli 350.000 glasov, in levico, ki je v svojem ožjem pomenu prejela 150.000 glasov skoraj pol milijonskega bazena volivcev, ki se imajo za sredinske, a se venomer nagibajo bolj na levo. Volivci Goloba, Šarca, Cerarja, Jankovića. Volivci, ki se odločajo na podlagi informacij iz njim ljubih medijev. Logar ima težko nalogo prepričati neprepričane, ki se nagibajo bolj na levo. Nalogo ima prepričati bazen volivcev, ki venomer niha.
Pirc Musarjeva ima proti Logarju razmeroma enostavno nalogo. Prepričati mora svoje in še nekaj teh, ki se tako ali tako nagibajo bolj na levo. Ima podporo SD, Gibanja Svoboda, »civilne družbe« in velikih medijev. A razlika med kandidatoma je očitna tako v pogledih kot v aktivnostih.
Če začnemo z najbolj banalno. Psiho-fizična pripravljenost. Anže Logar je športnik, tekač, planinec, plezalec. Človek, ki skrbi za zdravega duha v zdravem telesu. Je človek, ki je poln energije in tako boljša izbira za občasno protokolarno naporno vlogo predsednika republike. Nataša Pirc Musar to ni, razen če kot šport štejemo njene treninge grlenega petja (ja, dejansko to počne, op. p.). Po fizični pripravljenosti predsednika za funkcijo je Logar zagotovo boljša izbira.
Naslednja točka so stališča. Nataša Pirc Musar ima izoblikovana stališča in jih tudi jasno pove. A ta stališča so žal izključujoča do velikega števila državljanov, katerim naj bi bila predsednica. Sama jasno zagovarja tezo, da se mora predsednik vmešavati v dnevno politiko in jo komentirati. Sebe ima za moralno avtoriteto. Na drugi strani je Logar, ki je bil med kampanjo velikokrat označen za programsko mlahavega. A po tehtnem razmisleku lahko vidimo, da gre za zavestno odločitev. Gre za držo, ki je nad dnevno politiko, nad parlamentarnimi prerekanji in umetnimi spori. V bistvu je takšna drža bolj predsedniška, tudi v širšem, svetovnem smislu. Predsednik, ki hoče biti predsednik vseh, se ne more opredeljevati do vsake majhne svari, ki se pojavi v politiki. Borut Pahor je dobro krmaril. Logar je tu bolj podoben Pahorju, Pirc Musarjeva pa Türku.
Naprej pooblastila. Logar je jasno dejal, da bo v primeru izvolitve zamrznil članstvo v SDS ali celo izstopil, da bo predsednik vseh državljanov. Da se ne bo pustil izsiljevati oblasti pri pooblastilih, ki jih dejansko ima, pri predlaganju ustavnih sodnikov torej, imenovanju veleposlanikov in pri vojski. Pirc Musarjeva je tu bolj servilna, a le svoji politični opciji. V primeru Logarja kot predsednika bi torej tudi desni morali spoštovati funkcijo predsednika, v primeru Pirc Musarjeve pa bi levi delali, kar bi hoteli, v primeru desne vlade pa bi se vseskozi oglašala in nagajala.
In nazadnje pieteta. Logar je položil venec padlim v 1. svetovni vojni, padlim v 2. svetovni vojni, pobitim domobrancem v Rogu, pri spomeniku sprave in padlim v NOB. Nataša Pirc Musar se je poklonila le slednjim. Drugi so zanjo očitno drugorazredni. Čas je, da nadaljujemo tradicijo spoštljivega spomina vseh naših mrtvih, kot je to počel Pahor, in ne razdiralne retorike Danila Türka.
Odločitev je preprosta. Ali bomo dobili predsednika vseh državljanov ali pa predsednico le nekaterih? Odločitev je kot vedno v demokraciji v rokah volivk in volivcev.
