Piše: Dr. Stane Granda
Tik pred predsedniškimi volitvami so razglasili ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve. Obstajal je poldrugo leto. Poznavalce razmer to dejanje vlade ni presenetilo. Ne nazadnje je za obračunavanje z delom zgodovinarjev v vladni kabinet kot nekakšna nadministrica za kulturo vključena dama, doktorica zgodovine, favoritinja in protežiranka dr. Ota Lutharja, direktorja ZRC SAZU in njegovega antidemokratičnega in antiosamosvojiteljskega kroga. Njena primarna skrb je preganjanje vsega, kar je povezano z demokratizacijo in osamosvojitvijo. Že pred simpozijem o Jožetu Pučniku si je omenjeni krog prizadeval, da bi njegov potek otežili, če že ne onemogočili. Glede na dejstvo, da nadministrica sodi v znani solkanski krog postaviteljev, vzdrževalcev in častilcev napisa na Sabotinu Naš Tito, lahko pričakujemo še marsikaj. Najmanj ukinitev mednarodno uveljavljenega Centra za narodno spravo, kar je pred leti s skrajnim naporom in z izjemno angažiranostjo onemogočil predsednik Borut Pahor. Argumenti za ukinitev muzeja so nesmisli in laži, kot smo jih nedavno slišali tudi ob odstavitvi dr. Dimitrija Rupla. Tragika tega ukinjanja je toliko večja, ker ima Golobova oblast oporo v delu zgodovinarjev, ki se razglašajo za edino usposobljene govoriti v imenu stroke. Vsi, ki se z njimi ne strinjajo, so nekompetentni »spravni» zgodovinarji.
Obračun s slovensko osamosvojitvijo v različnih oblikah je stalnica. Najbolj konkreten primer je njeno mesto v učnih programih slovenskega šolstva. Že nekaj let opažamo, da mnogi celo iz vrst demokratičnih poslancev slovenskega parlamenta ne vedo, zakaj smo se Slovenci osamosvojili. Poglavitno vlogo pripisujejo Miloševiću, ker naj bi nas bil izgnal iz Jugoslavije. Mladi o zločinih komunističnega režima, množičnih prikritih grobovih in podobnem ne vedo nič. Tipično je, kako ljubljanski župan ne pusti na ljubljanskih Žalah pokopati njegovih žrtev. Na predvolilnih soočanjih smo lahko poslušali največjega frazerja med predsedniškimi kandidati o Titovi politični veličini. Očitno to določa in opredeljuje pobijanje rojakov. Če pogledamo slovenski poosamosvojitveni čas, lahko ugotovimo, da je ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve logična posledica slovenske politične nelogičnosti.
V pregledih slovenske zgodovine grmimo zoper Nemce, Italijane, Madžare in še ne vem koga, spregledujemo pa, da smo sami sebi naredili največ škode. Sedaj demonizirajo osamosvojitev, ker je ob oblast spravila komuniste. Dejansko je le odškrnila vrata demokraciji. Ne vedo, kako bi jo zatrli. Si lahko zamislimo večjo politično perverznost kot dejstvo, da so v predsedniško kandidaturo porinili človeka, ki je vodji opozicije kljub opozorilom pravne službe državnega zbora pomagal odvzeti poslanski mandat! In tak moralno in strokovno ter politično zlomljeni človek želi postati predsednik demokratične države?!
Dejstvo je, da se v slovenski politiki preveč energije namenja njej kot taki, skoraj nihče pa ne skrbi za slovensko državo. V predvolilnem boju nihče ni omenjal izgradnje nacionalno-državne infrastrukture kot je npr. NUK. Osamosvojitev na daljši rok ni ogrožena, vendar njen razvoj ne poteka skladno z našimi pričakovanji. Najprej je treba njene nasprotnike javno prikazati in po možnosti njihovo umazano politiko internacionalizirati. Vojna v Ukrajini je njihov lakmusov papir. Samo poglejmo, koliko je med nami »putinistov« in kako jim ni nerodno javno nastopati! Požvižgajo se na moralna stališča večine sveta, ker vedo, da imajo polno podporo v sedanji vladni garnituri. Predvsem pa je treba obrniti slovensko politiko. Namesto da se ukvarjamo z antidemokrati in totalitaristi, naj se oni ukvarjajo z nami. Demokratični politiki naj pripravijo ustrezen nacionalni program in postavijo zahteve, ki jih bodo stisnile ob zid. Da bo to lažje, je treba dvigniti na ustrezno raven duha slovenske osamosvojitve. Ni nas sram, da smo pri njej sodelovali in da smo nanjo ponosni. Gotovo je več mogočih manifestativnih akcij. Sprožimo akcijo, da mora imeti vsaka slovenska mestna občina eno najuglednejših cest imenovano po Jožetu Pučniku. Tako je v vseh državah, ki kaj dajo na svojo državnost. Sprožimo tudi denarno nabirko za postavitev monumentalnega spomenika Jožetu Pučniku. Slovenci so svoje velike spomenike postavili s prostovoljnimi prispevki. Seveda je to tek na nekoliko daljšo progo. Če bo naš kandidat zmagal na predsedniških volitvah, bo lažje. Nedvomno mu ljubljanska oblast ne bo dodelila ustreznega prostora v slovenskem glavnem mestu. Pokažimo svetu, kakšne so dejanske razmere v Ljubljani. Dokler ta notranje oziroma duhovno resnično ne bo svobodna, naj bo spomenik za ograjo enega veleposlaništev države, ki nas je leta 1991 izrazito podprla. Ta in takšna akcija naj bo dokončana do leta 2032, ko se bomo spominjali stote obletnice Pučnikovega rojstva. Najkasneje takrat bomo gotovo lahko znova vzpostavili muzej slovenske osamosvojitve. Če nam v tem ne bo uspelo, bo to pomenilo, da nas ni več. Tudi ne Slovenije!
