Piše: dr. Metod Berlec, glavni in odgovorni urednik Demokracije
Pretekli četrtek je vladajoča koalicija v prostorih Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani nadvse pomenljivo zaznamovala sto dni svojega vladanja. Glavni moderator teatra absurda oziroma dogodka, posvečenega okrogli obletnici delovanja Golobove vlade, je bil Marcel Štefančič ml., ki je vodil pogovor z Robertom Golobom, s Tanjo Fajon in z Luko Mescem, s predsedniki koalicijskih strank Gibanje Svoboda, SD in Levica torej. Sam dogodek je v veliki meri spominjal na reprizo propadlega Studia City, ki je s svojo politično pristranskostjo, neuravnoteženostjo in neprofesionalnostjo v preteklih letih sramotil nacionalno televizijo.
Po pričakovanjih je bilo mogoče v prostorih igralske akademije slišati veliko samohvale in bolj malo samokritike. Vladajoči so po pričakovanju izrazili zadovoljstvo z do zdaj opravljenim delom, pri čemer so zatrjevali, da je koalicija trdna in usklajena. Seveda se s tem v opozicijskih vrstah niso strinjali. V SDS in NSi tako ocenjujejo, da vlada ni upravičila visokih pričakovanj, in dodajajo, da bi se morala v boju z draginjo odzivati hitreje in učinkoviteje. Na to podrobno opozarjamo tudi v tokratni številki revije Demokracija, kjer med drugim objavljamo primerjavo hrvaških jesenskih ukrepov v podporo oziroma za zaščito državljanov in podjetij z ukrepi, ki jih sprejema zdajšnja slovenska vlada. Če so ti ukrepi pri naši južni sosedi res konkretni in obsežni, so pri nas bolj ali manj simbolični. A kot opozarja Fiskalni svet RS, so ukrepi za omilitev posledic draginje pri nas podobni kot v drugih državah, vendar v precejšnjem deležu niso usmerjeni. »To se lahko ob pričakovanem vedno bolj omejenem fiskalnem prostoru izkaže za neučinkovito ukrepanje, ki je tudi v nasprotju s priporočili mednarodnih institucij.« Na splošno pa lahko rečemo, da je v preteklih sto dneh glavna prioriteta sedanje leve (neosocialistične) vlade kadrovanje in obračun z dediščino prejšnje desnosredinske Janševe vlade, čeprav ima Slovenija prav po zaslugi ukrepov prejšnje vlade visoko gospodarsko rast in nizko brezposelnost ter dobro javnofinančno sliko.
No, druga polovica preteklega tedna pri nas medijsko ni bila samo v znamenju obletnice delovanja Golobove vlade, vrhunskih dosežkov naših športnikov, ampak tudi smrti britanske kraljice Elizabete II., ki je Združenemu kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske vladala kar sedem desetletij. Za veliko večino Britancev je bila kraljica, ki je sooblikovala ves povojni čas, edini monarh, ki so ga poznali. Od leta 1952, ko je začela služiti narodu, se je v Združenem kraljestvu zamenjalo kar 15 ministrskih predsednikov. In ko je Elizabeta II. kot petindvajsetletnica zasedla položaj, je bila na čelu imperija z več kot 70 kolonijami, premier pa je bil nihče drug kot legendarni Winston Churchill. V naslednjih desetletjih so se številne kolonije osamosvojile. Britanski imperij se je preoblikoval v Skupnost narodov (angleško Commonwealth of Nations; od 1964 samo Commonwealth). Velika Britanija je v tem času vstopila v Evropsko unijo in kasneje iz nje tudi izstopila.
A kljub temu, da je prejšnji teden britanskega premierja Borisa Johnsona na Downing Streetu 10 v Londonu zamenja Liz Truss in da je preminulo kraljico Elizabeto II. nasledil princ Charles kot kralj Karel III., v Združenem kraljestvu oziroma v Veliki Britaniji na kratki rok ni pričakovati kakšnih večjih sprememb. Te pa se nakazujejo v Ruski federaciji, ki v zadnjih dneh na bojiščih v Ukrajini doživlja hude in sramotne poraze. Vojaške poraze, ki lahko odnesejo s položaja celo vladarja Kremlja Vladimirja Putina, ki so ga Zahodnjaki še pred leti radi označevali kot »novega ruskega carja«. A očitno je, da Putin izgublja stik z realnostjo, kot jo je izgubljal pred dobrimi sto leti car Nikolaj II. Ruski iz vladarske rodbine Romanovih. Putinova odločitev za vojaško agresijo na Ukrajino, ki se je začela 24. februarja letos, je namreč razgalila njegove imperialne ambicije, ki jih je sicer nakazal že večkrat v preteklosti tako na funkciji predsednika vlade kot tudi predsednika države. Razpad ZSSR je namreč označil za eno največjih geopolitičnih katastrof dvajsetega stoletja. Že pred dobrim desetletjem, ko je znova zasedel mesto predsednika države, pa je Putin kot eno svojih glavnih nalog razglasil vnovično združitev postsovjetskega prostora, saj po njegovem ta prostor brez Ukrajine ni popoln. Pri tem pa je se je treba zavedati, da je razpad Sovjetske zveze in dejstvo, da je na milijone Rusov ostalo zunaj Ruske federacije, obžaloval tudi na Zahodu zelo priljubljeni sovjetski disident Aleksander Solženicin.
No, Putin se je ob napadu na Ukrajino uštel, saj je mislil, da bo ukrajinsko vodstvo pobegnilo v tujino, to pa se je odločno uprlo agresorju. Uštel se je tudi pri odzivu Zahoda pod vodstvom ZDA in Evropske unije, ki so takoj najostreje obsodile rusko vojaško agresijo in sprejele številne ostre sankcije proti Ruski federaciji. Pri tem je pomembno vlogo odigral naš takratni predsednik vlade Janez Janša, ki je skupaj s poljskim in češkim predsednikom vlade nenapovedano obiskal oblegani Kijev. In prav na dvestoti dan ruske agresije na Ukrajino se je pokazalo, da je finančna, vojaška in informacijska pomoč Zahoda Ukrajini učinkovita, saj je država prešla v odločno protiofenzivo in razgalila vso bedo ruske vojske, ki jo nažira korupcija, nemotiviranost, slaba koordinacija in zastarela ter pomanjkljiva vojaška oprema. Zato se v teh dneh resno postavlja vprašanje, ali so Putinu in z njim celo Ruski federaciji šteti dnevi …
