Piše: Gašper Blažič
Prav na dan, ko je prišlo do silovitih spopadov med ruskimi in ukrajinskimi četami pri Hersonu, je v javnost prišla novica o smrti zadnjega sovjetskega voditelja Mihaila Sergejeviča Gorbačova. Človeka, ki je temeljito zaznamoval svetovno politiko v drugi polovici osemdesetih let in nato tudi v začetku devetdesetih, ko je postal – očitno proti svoji volji – stečajni upravitelj »sovjetskega raja«.
Po tistem, ko je slovaški škof Pavol Hnilica 25. marca 1984, torej v »Orwellovem letu«, incognito sredi Moskve skoraj neopazno prebral posvetilno besedilo za posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kot je to velevalo sporočilo iz Fatime, so se v središču svetovnega komunizma začele dogajati velike spremembe. Posvetitev je bila sicer opravljena že v času, ko je bil zadnji veliki sovjetski komunistični voditelj Leonid Brežnjev že mrtev, le za kratek čas pa sta ga nasledila Jurij Andropov ter Konstantin Černenko. Nato pa je leta 1985 na stolček partijskega voditelja in s tem najvplivnejšega politika v Sovjetski zvezi sedel Gorbačov in dokaj hitro napovedal reformne procese, ki jih poznamo predvsem pod nazivi »perestrojka« in »glasnost«. Toda do trenutka, ko je Gorbačov na sovjetsko-ameriškem vrhu na Malti (že zelo kmalu po padcu berlinskega zidu) oznanil, da nove Jalte ne bo in da bodo narodi o svoji usodi odločali sami, je minila skoraj cela petletka. Ne glede na to pa bo zahodni tisk odhod Gorbačova s tega sveta verjetno pospremil z ocenami, da je »Miša« v dialogu z Zahodom poskrbel predvsem za dvoje: jedrsko razoroževanje ter miren razhod sovjetskih republik oz. prehod Zveze sovjetskih socialističnih republik v Skupnost neodvisnih držav.
Vendar pa vemo, da ni bilo čisto tako. Gorbačov si je namreč na vrhuncu svoje politične kariere nabral tudi nekaj temnih lis. Prva je zagotovo povezana s Černobilom. O njej je bilo vodstvo sovjetske komunistične partije obveščeno zelo hitro, žal pa, kot je bilo to že v navadi pri totalitarnih režimih, ostalih držav o tem niso obvestili. Šele nekaj dni po nesreči, ko so radioaktivni prah zaznali v eni od švedskih nuklearnih elektrarn (kjer so ugotovili, da izpust ni prišel pri njih, ampak ga je veter prinesel od drugod) in ko je tudi ameriški satelit na zahodu tedanje SZ opazil veliko pogorišče z nenavadnim žarkom, je bil Kremelj prisiljen priznati kruto resnico o najhujši jedrski katastrofi v zgodovini. Kar zagotovo ni brez povezave z aktualnim in zelo nevarnim dogajanjem okoli še ene ukrajinske jedrske elektrarne v Zaporožju (ukr. Zaporižje). Glede na boljševiško miselnost sedanjega kremeljskega vladarja, češ da žrtve niso pomembne, je nevarnost podobne katastrofe ponovno zelo blizu. Slaba tri leta pred černobilsko katastrofo pa je bil svet obvarovan pred (samo)uničenjem z jedrskimi raketami, potem ko je sovjetski polkovnik Stanislav Petrov ravnal razumno in ugotovil, da gre za lažen alarm in da ameriških jedrskih raket, ki naj bi letele proti Moskvi, ni bilo.
S to neverodostojno zatajitvijo nesreče je Gorbačov v odnosu zlasti do ZDA in tedanjega ameriškega predsednika Ronalda Reagana – zagotovo zadnjega ameriškega predsednika, ki je sovjetskim oblastem pri vsakem srečanju pomolil pod nos seznam sovjetskih političnih zapornikov – izgubil precej moralnega kredita in mu ni ostalo drugega kot rahlo popuščanje. A tudi po tistem, ko je na Malti deklerativno podprl tedaj 70 let star Wilsonov koncept samoodločbe narodov, ga je v naslednjem hipu že povozil. Namreč, napovedi o spoštovanju samoodločbe narodov so že leta 1990 zelo resno vzeli v treh pribaltskih republikah tedanje SZ, to je v Litvi, Estoniji in Latviji (takrat smo jo imenovali še Letonija). Vlogo zastavonoše je prevzela Litva in svojo vlogo drago plačala z intervencijo sovjetske vojske, ki je terjala tudi smrtne žrtve med civilisti. Vendar je bil to čas, ko je v ZDA vladal že precej bolj pragmatični George Bush, ki je ost svojih interesov usmeril na Bližnji vzhod (akcija Puščavski vihar), s čimer je nekoliko razbremenil moskovske trdorokce in obenem dal tudi močno podporo enotnosti tedaj že razpadajoče Jugoslavije. In bodimo realni: tudi beograjski trdorokci iz vojaških krogov so zelo pozorno opazovali dogajanje v Litvi ter pripravljali podobne načrte tudi za Slovenijo in Hrvaško. In tudi za vojaški puč, ki pa ga v primerjavi z »buldežerskim« admiralom Brankom Mamulo nekoliko bolj zadržani armadni general Veljko Kadijević ni upal izvesti. Pa čeprav se je z večkratnimi obiski v Moskvi – celo v času vojne za Slovenijo je želel leteti tja, vendar sta Madžarska in Romunija zavrnili namero vstopa v njun zračni prostor – večkrat posvetoval s sovjetskim kolegom Dmitrijem Jazovom o simultani izvedbi vojaškega puča v Beogradu in Moskvi.
Po dokaj klavrnem zaključku akcije »Okop« v Sloveniji julija 1991 je tudi zahodnim voditeljem čedalje bolj postajalo jasno, da ne bodo mogli rešiti niti Jugoslavije niti Sovjetske zveze. Upravičeno pa jih je skrbelo predvsem, da bi sovjetsko jedrsko orožje prišlo v roke skrajnežem, zato je svet praktično onemel, ko so v drugi polovici avgusta 1991 nekateri sovjetski oblastniki ob odsotnosti Gorbačova razglasili tako rekoč odstavitev reformističnega voditelja, ki je bil ta čas ravno na dopustu na črnomorskem polotoku Krim. Vendar se je projekt ponesrečil, ko je novi voditelj Ruske federacije Boris Jelcin potegnil ročno zavoro in tudi vojska ni bila pripravljena ravnati po navodilih pučistov. S koncem leta 1991 je Sovjetska zveza tako lahko oklicala le še svoj poslovilni pozdrav, ko je bilo priznanje Slovenije in Hrvaške s strani Evropske skupnosti že pripravljeno. To seveda ne pomeni, da je Gorbačov odšel v anonimnost, saj je še ne tako dolgo nazaj celo podprl Putinov projekt priključitev Krima Rusiji, kar je bil tudi uvod v sedanjo vojno in huda kršitev mednarodnega sporazuma iz leta 1994, ki je Ukrajini v zameno za jedrsko razorožitev jamčil nedotakljivost njenih meja.
Zagotovo je zgodba sovjetskega reformista v veliki meri vplivala tudi na Slovenijo – še v času Jugoslavije. Obisk Gorbačova v začetku leta 1988 v Ljubljani je močno jezil beograjske kroge, češ kaj se ima voditelj svetovne velesile za pogovarjat s »provincialci«. Toda njegov sestanek z Milanom Kučanom, ki je slabi dve leti prej prevzel vodenje CK ZKS, je bil veliko pomembnejši, kot se je zdelo na prvi pogled. Kaj točno sta se pogovarjala, ve seveda samo Kučan, a najverjetneje je bila tema pogovora predvsem izvoz sovjetskega modela »socializma s človeškim obrazom« v Jugoslavijo, kjer smo ga sicer poznali pod podobnim nazivom (»socializem po meri ljudi«). Kučan se je v času srečanja s kremeljskim imperatorjem že srečeval s kritikami iz Beograda, češ da slovenska oblast premalo odločno nastopa proti pojavu t. i. kontrarevolucije in njenim nosilcem. To je bilo leto dni po izidu slovenskega nacionalnega programa v 57. številki Nove revije, v času priprave na izid pisateljske ustave in tudi Kavčičevega dnevnika, kar je Kučanu močno koristilo, to je tudi dobro vedel boter izida Niko Kavčič. Očitno pa je bilo, da »socializem s človeškim obrazom« vseeno ni izključeval represije, le da je bila slednja nekoliko prilagojena in bolj usmerjana proti tistim, ki so predstavljali največjo nevarnost režimu. Tudi zato je samo nekaj mesecev po obisku Gorbačova prišlo do aretacije treh od štirih članov četverice JBTZ in do sojenja, ki naj bi Beogradu dalo vedeti, da imajo slovenske oblasti razmere pod nadzorom.
In morda tudi to pojasnjuje, zakaj je Kučan tako vsegliharsko ves čas agresije dajal prikrito podporo Putinovi Rusiji. In očitno ima najbolj zveste posnemovalce kar pri svojih »ponosnih naslednikih«, denimo pri Tanji Fajon in Dominiki Švarc Pipan, ki protestno ni ploskala predsednici Evropske komisije Ursuli von den Leyen ob njeni podpori Ukrajini. Češ, ni primerno podpirati zmage Ukrajine. Tovrstno logiko seveda javno podpira tudi nekdanji vidni član SD Aurelio Juri, ki, podobno kot leta 1991, ko se je želel kot koprski župan pogajati z JLA, zahteva pogajanja. Toda, ali ni potemtakem grdo ravnal vodja francoskega odpora Charles de Gaulle, ker se ni hotel pogovarjati s Hitlerjem?
Zaključek je torej na dlani: Gorbačov je bil res reformist, a v jedru je vedno ostal boljševik. Tako kot njegovi zvesti slovenski učenci.
