Piše: Andrej Sekulović
Gospodar prstanov je knjiga, ki je zaznamovala 20. stoletje. Zato je bilo pričakovano, da bomo po istoimenskih filmskih uspešnicah prej ali slej dobili nove priredbe Tolkienovih del. Vendar pa je očitno prišel čas, da se njegova zapuščina »posodobi« s progresivno ideologijo.
Angleški pisatelj J. R. R. Tolkien velja za očeta sodobne fantazijske literature. Njegovo delo Gospodar prstanov je zaznamovalo zahodno književnost in sodi med velike mojstrovine evropske literature, ki se je začela s Homerjem. Tako kot Homer je tudi Tolkien ustvaril delo, v katerem se prepletajo notranji in zunanji boji glavnih junakov, ki se soočajo z mnogimi pomembnimi odločitvami in nevarnostmi, njihova dejanja pa odražajo določene vrednote in tvorijo sliko o naravi dobrega in slabega. Gospodarja prstanov so na nejevoljo mnogih, predvsem »modernističnih« kritikov, leta 1997 britanski bralci izbrali za najboljšo knjigo 20. stoletja, nekaj let kasneje, na prelomu tisočletja pa je prišel tudi na velika platna v režiji Petra Jacksona, ki je kljub pričakovanemu odstopanju od same zgodbe ohranil vzdušje in duha knjige, ki jo je navdihnila predvsem stara celina, njena zgodovina in kulture njenih narodov. To pride do izraza predvsem v imenih in jezikih, ki jih govorijo ljudstva Tolkienovega Srednjega sveta, kot tudi v glavnih značilnostih teh ljudstev in njihovih sovražnikov, ki prihajajo – tako kot v njeni zgodovini tudi resnični sovražniki Evrope – z juga in vzhoda.
Kulturna obogatitev Srednjega sveta
V vseh Tolkienovih delih se prav tako prepletajo motivi evropskih mitologij s krščanskimi vrednotami, kot so se tovrstni motivi prepletali in se do dandanes prepletajo v mnogih tradicijah evropskih narodov. Glede na bogato zapuščino, ki jo je poleg Gospodarja prstanov in Hobita pustil Tolkien za seboj, je bilo le vprašanje časa, kdaj bomo dobili tudi druge televizijske ali filmske priredbe Srednjega sveta. Studio Amazon je tako leta 2017 prvič napovedal novo nadaljevanko na temo Gospodarja prstanov, danes pa vemo, da bo postavljena v drugo dobo Srednjega sveta – Gospodar prstanov se dogaja na koncu tretje dobe – in se bo imenovala Prstani moči. Vendar pa je kmalu postalo jasno, da glavni motiv ustvarjalcev nadaljevanke, ki jo bodo začeli predvajati letos septembra, ni le znova oživiti Tolkienov svet, temveč ga hočejo tudi »posodobiti« v skladu z modernimi progresivnimi časi, multikulturnim zeitgeistom in levoliberalnimi vrednotami. Kot je postalo jasno že ob objavi igralske zasedbe, kasneje pa je to potrdil tudi napovednik, je prišel očitno čas za »kulturno obogatitev« Srednjega sveta. V Prstanih moči bomo priča vilincem, škratom in hobitom afriškega podsaharskega videza, ki je v knjigah značilen le za Južnjake, ki se borijo za temnega gospodarja Saurona. Prav tako bomo priča že obvezni miscegenaciji, sodeč po napovedniku tokrat med belopolto pripadnico človeškega rodu in črnim vilincem.
Demografska zamenjava na zaslonih
Trendi nadomeščanja belih z afriškimi, bližnjevzhodnimi in azijskimi liki in junaki v filmih in nadaljevankah, ki naj bi prikazovali evropsko zgodovino ali mitologijo, niso nič novega. Ob resnični veliki zamenjavi Evropejcev z migranti tretjega sveta poteka sočasno takšna demografska zamenjava tudi na kinematografskih platnih in televizijskih zaslonih. Med mnogimi tovrstnimi primeri lahko izpostavimo Marvelovo franšizo filmov Thor, ki vsebuje temnopolte »nordijske« bogove in mitološke bojevnice valkire; Netflixove nadaljevanke, kjer v dobi viktorijanske Anglije črnci in Azijci upodabljajo »angleške« lorde in gospe, kot je Bridgerton, ali adaptacijo mita o trojanski vojni Troja: Padec mesta, kjer vrhovnega grškega boga Zevsa in plavolasega junaka Ahila upodabljata Afričana. Pa tudi filmsko upodobitev angleške srednjeveške pesnitve Sir Gawain in Zeleni vitez, kjer se je v glavni vlogi znašel indijski igralec Dev Patel, ki je v moderni priredbi znanega romana Charlesa Dickensa prav tako igral Davida Cooperfielda. Čeprav ustvarjalci teh nadaljevank in filmov velikokrat trdijo – kot tudi v primeru nadaljevanke Prstani moči –, da ne želijo izključevati manjšinskega prebivalstva sodobnih zahodnih družb in da hočejo bolje odražati njihovo multikulturno sestavo, hkrati namenoma brišejo Evropejce iz njihovih zgodb in zgodovine. V gledalčevo podzavest hočejo vsaditi občutek, da je bila Evropa od nekdaj večrasna. Po že omenjenih »modernih« priredbah evropskih pripovedk, mitov in zgodovinskih obdobij pa je sedaj prišla na vrsto tudi zapuščina J. R. R. Tolkiena.
Brisanje kulturnih identitet
Zabavna industrija je danes prežeta s kulturnim marksizmom, saj je pomembno propagandno sredstvo globalistov in arhitektov »sveta brez meja«. Njihov cilj je ustvariti globalno potrošniško večrasno družbo »državljanov sveta« brez posamičnih etnokulturnih identitet. Zato seveda nacionalne identitete, tradicije in raznolike kulture zanje predstavljajo prepreke, ki jih je treba enkrat za vselej izničiti. Osrednji del teh preprek so tudi dela velikih evropskih mislecev, filozofov in pisateljev, ki tvorijo del evropske kulturne identitete in so tako ali drugače naklonjena tradicionalnim vrednotam in etnokulturnim pripadnostim. V mnogih pogledih spada med ta dela tudi Gospodar prstanov skupaj z drugimi Tolkienovimi deli. Tolkien je ljubil svojo deželo Anglijo, obenem pa je bil tradicionalen katoličan ter kot filolog in akademik tudi poznavalec evropske in predvsem zahodnoevropske kulture, ki mu je bila prav tako močno pri srcu. Zaradi tega bi seveda, kot mnoga druga dela, ki niso skladna s sodobnimi progresivnimi vrednotami, globalisti njegovo zapuščino verjetno najraje pometli pod preprogo, vendar pa je Gospodar prstanov hkrati tako posebno delo, da ga ni mogoče preprosto zavreči.
Močan vpliv Tolkiena
Njegov vpliv na kulturo, vključujoč glasbene kot tudi metapolitične desne in leve subkulture, je pač premočan. Zato ga je, kot vidimo, treba posodobiti, da bo bolj v skladu z že omenjenimi progresivnimi vrednotami današnjega dne. Na Tolkiena naletimo v glasbi »heavy metal«, nanj smo lahko v 60. letih naleteli v hipijevskih komunah, kjer so prebirali njegove knjige, konec 70. let pa med italijansko nacionalistično desnico, ki je organizirala dvodnevni festival Tabor Hobit. Tudi danes lahko opazimo številne reference na Gospodarja prstanov v vsakdanjem življenju, filmih, nadaljevankah, knjigah in skladbah, Tolkien pa ostaja popularen tako v »mainstreamu« kot v desnih, konservativnih in identitarnih krogih, pa tudi med levičarji, čeprav mu nekateri seveda očitajo »rasizem« in »seksizem«, kar bomo obravnavali v drugem delu tega članka. Poleg tega, da je navdihnil številna dela epske fantastike in velja za najpomembnejšega pisatelja tega žanra, pa je kot jezikoslovec zaradi svojih prevodov staroangleških in drugih epov ter del prav tako pomemben v akademskih krogih.
Zlo lahko le uničuje
Kot vidimo, je torej nova nadaljevanka poskus »posodabljanja« tega izjemnega literarnega dela z modernimi multikulturnimi progresivnimi vrednotami. Čeprav se številni mavrični levičarji tega nadvse veselijo, pa je bil zanimiv tudi odziv mnogih privržencev in bralcev njegovih del na prvi napovednik, ki je razkril že omenjeno večrasno sestavo glavnih junakov. Pod napovednikom se je na Youtubu in na družbenih omrežjih vsulo na tisoče komentarjev, ki so identični: »Zlo ne more ustvariti nič novega, lahko le sprevrača in uničuje to, kar so ustvarile sile dobrega.« Gre za parafrazo osrednjega motiva zla v Tolkienovih delih, ki pride najbolj do izraza v Silmarilionu, ki opisuje dogodke prve dobe, ko so se vilinci bojevali proti prvemu temnemu gospodarju Morgothu. Morgoth je bil eden od valarjev, božanskih bitij, ki so pod okriljem stvarnika Eruja oblikovala Srednji svet. Vendar pa je želel sam vladati Srednjemu svetu in zasesti mesto »stvarnika«. Kljub temu ni mogel ustvariti novega življenja, lahko je le spridil življenje, ki ga je ustvaril Eru. Tudi orki so nastali tako, da je Morgoth spridil ujete vilince. Kot pravi glavni junak hobit Frodo v tretji knjigi Gospodarja prstanov: »Senca, ki jih je vzredila, lahko le posnema, ne zna pa ustvarjati.« Tako danes tudi arhitekti multikulturne progresivne družbe niso zmožni zares ustvarjati, temveč le uničujejo in sprevračajo evropsko kulturo in tradicijo, saj temelji njihova nova liberalna družba pravzaprav na degeneraciji kulture evropskega človeka.
Odziv producentov Prstanov moči
Na ogorčenje in razočaranje tistega dela občinstva, ki se mu zdi pomembnejša zvestoba Tolkienovim opisom Srednjega sveta kot politična korektnost, so se odzvali tudi ustvarjalci same nadaljevanke. Tako je izvršna producentka Lindsey Weber rekla, da se jim je zdelo »popolnoma naravno, da adaptacija Tolkienovega sveta odraža dejansko sestavo današnjega sveta«. Tu se vračamo k že omenjenemu argumentu sodobnih oblikovalcev zabavne industrije; namreč, da želijo preprosto odražati današnjo sestavo prebivalstva v zahodnjaških družbah. Mar to pomeni, da bi ob morebitni produkciji nadaljevank o mitih ameriških Indijancev ali filmov, ki temeljijo na kakšnem japonskem romanu, videli indijanske poglavarje evropskega videza in belce, ki igrajo Japonce? Kako to, da se v filmih, kakršen je Črni panter, med prebivalci fikcijske afriške napredne države Wakande ne pojavljajo plavolasi, modrooki »afriški« bojevniki? Očitno so le belci tisti, katerih zgodovino in kulturo je treba prilagajati prebivalstvu tujega izvora. »Tolkien je za vse,« je nadaljevala Webrova in dodala: »Njegove zgodbe so o izmišljenih rasah, ki največ dosežejo, ko zapustijo svoje kulture in stopijo skupaj.«
Za vse, vendar ne od vseh
Nedvomno je lahko Tolkien za »vse«, kot lahko vsi uživajo ob legendi o kralju Arturju, skandinavskih mitih, pravljicah bratov Grimm ali seveda ob Odiseji in Ilijadi kot tudi ob neštetih drugih romanih evropske književnosti. Vendar kljub temu to ne spreminja dejstva, da so omenjene zgodbe produkt evropske kulture, ki se v njih odraža. Tudi Evropejci so lahko očarani nad eksotičnimi zgodbami Tisoč in ene noči ali ob japonskih legendah. To seveda ne pomeni, da bi bilo treba v omenjene legende in zgodbe vključevati svetlopolte junake, če bi jih hoteli narediti zanimive za Evropejce. Konec koncev je del privlačnosti tovrstnih zgodb, mitov ali opisov zgodovinskih obdobij ravno v tem, da spoznamo tudi drugačne kulture, miselnosti in običaje. Gre za odraz resnične etnokulturne raznolikosti našega planeta, ki jo prav tisti, ki najglasneje govorijo o »raznolikosti«, uničujejo tako, da brišejo dejanske razlike med ljudstvi in kulturami. Gospodar prstanov je tako lahko za »vse«, nikakor pa ni od »vseh«. Njen avtor je na začetku, ko je knjiga začela prodirati na tuj trg, celo nasprotoval popolnemu spreminjanju in prevajanju zemljepisnih lastnih imen v tuje jezike, saj bi knjiga tako izgubila svoje značilnosti, ki so temeljile na podeželjski Angliji: »Shire (Šajerska) temelji na podeželjski Angliji in ne na katerikoli drugi deželi na svetu,« je zapisal v pismu svojemu založniku glede nizozemskega prevoda. Ob tem pa je dodal: »Konec koncev gre za angleško knjigo, ki jo je napisal Anglež.« Tolkienova zapuščina tako nikakor ni »od vseh«, temveč pripada predvsem Angležem in širše gledano kvečjemu Evropejcem, saj je bila Evropa navdih za Srednji svet, kot je angleško podeželje navdihnilo Šajersko in njene prebivalce.
Svet močnih identitet
Za konec prvega dela pričujočega članka se lahko dotaknemo še trditve, naj bi ljudstva Srednjega sveta največ dosegla skupaj, oziroma ko se povezujejo. To v nekaterih pogledih drži, vendar pa njihove raznolike kulture tu nikakor niso ovira, kot očitno namiguje Lindsey Weber. Jasno začrtane meje delajo dobre sosede, močne identitete pa so lahko temelj za dobre odnose med ljudstvi. Dejstvo, da je bratovščina prstana, ki se skupaj odpravi proti Mordorju, sestavljena iz hobitov, škratov, ljudi, vilincev in čarodeja, hočejo Tolkienu naklonjeni levičarji že dolgo časa preokreniti sebi v prid, češ da je Gospodar prstanov pravzaprav hvalospev multikulturalizmu. Vendar pa je to daleč od resnice. Kot bomo videli v nadaljevanju, je Srednji svet urejen pravzaprav po principih etnopluralizma, Tolkien pa je bil tudi sam kritičen do globalizma. Za zdaj lahko le omenimo, da je glavna motivacija vseh članov bratovščine prstana ne ustvarjanje nekega multikulturnega Srednjega sveta, kjer se bodo vilinci ženili s škrati in hobiti z ljudmi ter bodo vsi živeli z ramo ob rami, temveč ravno ohranitev in zaščita lastne etnokulturne identitete in svojih ljudstev. Frodo se ni pripravljen žrtvovati zavoljo Srednjega sveta brez meja, ampak da bi zagotovil prihodnost svoji Šajerski. Etnopluralizem pa seveda ne izključuje medsebojnega sodelovanja, ko je to smiselno ali celo nujno. Tako so v drugi dobi Srednjega sveta kljub medsebojnim sovražnostim sodelovali tudi škratje in vilinci, med katerimi se je takrat razvilo tudi prijateljstvo, vendar pa to ni pomenilo, da so hoteli živeti skupaj. Vsako ljudstvo Srednjega sveta je precej etnocentrično in neguje svoje specifične lastnosti. Le-te pa igrajo pomembno vlogo v sami zgodbi, zaradi česar je vsiljevanje multikulturizma v novi nadaljevanki še toliko bolj moteče.
