Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Pričujoči članek je prvi v seriji »Recept za katastrofo«, v kateri se bomo poigravali z nekaterimi levimi radikalnimi idejami, ki vse bolj postajajo novodobna grozljivka. Analizirali bomo, kakšen kaos bi posamezna ideja povzročila, če bi v svetu prevladala. Prvi je na vrsti militantni feminizem.
Z bojem za enakopravnost žensk pred sto leti ni bilo nič narobe. Bil je potreben, da so ženske v družbi dosegle enakopravnost z moškimi. Težava feminizma pa je v tem, da se je sčasoma radikaliziral in militariziral in postal krinka za poskuse frustriranih deviantnih žensk, zaslepljenih s sovraštvom do moških, ki poskušajo vzpostaviti družbeno prevlado žensk nad moškimi. Katastrofa je v tem, da so na dobri poti do končnega cilja, saj jim dandanes nečedne nakane odlično uspevajo. Kaj bi se zgodilo, če bi militantne feministke dosegle popolno zmago oz. vse, kar zahtevajo, in družbo pripeljale do svojega končnega cilja? Kaj bi se torej zgodilo, če bi imele radikalne feministke popolnoma proste roke in bi uresničile prav vse, kar bi hotele?
Šest desetletij spolne norosti
Ravnovesje med spoloma se je začelo množično rušiti v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s hipijevskim gibanjem. Čeprav je bilo na začetku vse skupaj videti zelo nedolžno in za nepazljivega opazovalca celo idilično, je bilo takrat posajeno seme, ki je povzročilo, da so se ženske začele vse bolj maskulinizirati, moški pa feminizirati. Povedano po domače: ženske so vse bolj postajale možače, moški pa poženščeni. Toda to je disfunkcionalno, ker ima biološki spol svoje zakonitosti. Vsak spol ima svoj način delovanja, modus operandi, ki je zanj značilen. Največji zaklad moškega je njegova možatost in največji zaklad ženske je njena ženstvenost. To kajpak ne pomeni, da so moški pomembnejši (ali da bi morali biti), in to prav tako ne pomeni, naj bi bile ženske po naravi podrejene. Znani so primeri iz zgodovine, ko so ženske iz ozadja obvladovale moške in vladale državam. Ampak to so storile s svojo ženstvenostjo. Možače v časih, ko je bilo razmerje med spoloma normalno, niso imele nobene možnosti. In prav tako ne poženščeni moški.
Seme spolnega kaosa, ki so ga zasadili hipiji, se je začelo vse bolj razraščati. Povzročilo je krizo družbe in krizo družine. V resnici si lahko radikalni feminizem lasti tudi zasluge za eksplozijo vpliva skupnosti LGBT+, saj so militantne feministke v tem gibanju videle naravnega zaveznika, ki lahko dodatno pomaga maskulinizirati ženske in feminizirati moške. Skoraj nihče se namreč ne zaveda, da bi maskulinizacija žensk pomenila prevlado žensk nad poženščenimi moškimi. Moderne radikalne feministke si v resnici tako želijo postati moški, medtem ko bi moške rade spremenile v ženske. Toda to je račun brez krčmarja, saj bolni in blodnjavi človeški um pač ne more premagati narave in njenih zakonitosti. Radikalni militantni feminizem torej ni nič drugega kot poskus rušenja narave, pokus, da bi človekova norost nadvladala naravne zakonitosti.
Totalna zmaga feminizma bi pomenila smrt človeštva
Največja težava levičarjev je v tem, da bi radi družbo spremenili v skupek najbolj norih, nepreizkušenih socialnih eksperimentov, iz katerih ni vrnitve. Radikalni feminizem je bržkone najnevarnejši. Spreobrnjene feministke poročajo o tem, da jim je feminizem skoraj uničil življenje. Poročajo, da jih je feministična ideologija aktivno silila v to, da so v nenehnem konfliktu s svojimi moškimi partnerji. Na koncu so spoznale, da je bila edina rešitev, da so opustile feministično ideologijo, saj bi vztrajanje pri njej pomenilo konec razmerja z moškim ali pa življenje trpljenja v stalnem konfliktu. To ni nič presenetljivega, saj je sodobni feminizem sovražen do moških. Sodobne feministke težijo k brezpogojni podreditvi moškega, vendar tu ni nobene humanosti in nobenega sožitja, kot je bilo tedaj, ko so se ženske stoletja in tisočletja (navidezno) podrejale moškemu. Normalen moški se namreč pusti očarati ženstvenosti, s katero ga ženska do neke mere obvlada. Navidezna moška dominacija in tiha ženska dominacija se v idealnem srečata v sožitju in to pomeni resnično enakost spolov. Na drugi strani pa moški, nad katerim vlada divja feministka, nima nikakršnega vzvoda, da bi to brezkompromisno diktaturo premagal oz. omehčal. Militantna feministka zahteva nenehno podrejanje moškega in nenehno ter brezkompromisno ponižanje, zato v taki zvezi dveh posameznikov ne more biti medsebojnega sožitja. Iskra moške možatosti se prej ali slej vname in pride do konflikta, ki na koncu zvezo razdre.
V zgornjem odstavku opisujemo zdajšnje stanje, ko so moški zaradi šestih desetletij spolne zahodne norosti dodobra omehčani, niso pa še zlomljeni (vsaj ne večina). V nadaljnjih nekaj desetletjih pa bi pod pogojem, da bi militantnim feministkam še kar uspevalo, kot jim uspeva sedaj, prišlo do usodnega zloma in nepopravljivega neravnovesja med obema spoloma. Feministke se namreč močno usmerjajo tudi v vzgojo in lobirajo v tej smeri, da se deklice vzgajajo v možače, dečki pa poženščeno. Tako vzgojene nove generacije mladih bi odrasle v ljudi, kjer bi ženske izvajale totalno prevlado nad moškimi, v katerih bi možatost ugasnila oz. se nikoli razvila. Posledica bi bila, da bi bile ženske v družbi čedalje bolj agresivne in moški vse bolj apatični. Konec koncev bi bil stik med spoloma nemogoč. Moški ne bi imeli več nobene želje biti z žensko, ker bi v taki zvezi zaznavali samo bolečino, medtem ko bi bile ženske preveč divje, da bi bile sploh pripravljene iskati sožitje z nasprotnim spolom. To bi povzročilo drastičen upad rojstev in v bistvu izumrtje zahodne civilizacije, ki bi se zgodilo v nekaj desetletjih ali morda v stoletju.
Treba je obuditi naravno stanje
Čeprav vas bo vsaka pravoverna feministka poskušala prepričati v nasprotno, je bil obstoj človeštva od nekdaj odvisen od sožitja med obema spoloma. Spol ne zmore brez drugega spola. Ustvarjeni smo kot spolna bitja, zato lahko najdemo popolnost in harmonijo le v stiku z nasprotnim spolom. V praktičnem vsakdanjem življenju se to kaže z delitvijo vlog med obema spoloma, kar je človeštvu v najtežjih časih omogočilo preživetje. To ni slabo, kot vas hočejo prepričati novodobni levi fanatiki, pač pa je dobro! Biološki spol obstaja z razlogom, saj nas spolna različnost bogati! Če nas ne bi, potem ne bi ogromne večine ljudi na tem svetu privlačil nasprotni spol. S partnerjem/partnerko nasprotnega spola živimo v sožitju. Od njega ali nje se učimo in on ali ona nas dopolnjuje.
Odnosi med spoloma so v tem trenutku Ahilova peta zahodne civilizacije. Ženske so že zdavnaj dosegle enakopravnost z moškimi in treba bi bilo ustaviti poskuse prevlade žensk nad moškimi, k čemur težijo radikalne feministke. Dečke bi bilo treba učiti, da so ženske enakopravne in da se morajo do njih vesti spoštljivo. In deklice bi bilo treba učiti, da so moški enakopravni in da se morajo do njih vesti spoštljivo. V družinah in šolah bi morali mlade učiti o tem, da ima nasprotni spol veliko vrednost, da ga je treba spoštovati in biti do njega prijazen. Deklicam bi morali pomagati, da razvijajo ženskost, in dečkom, da razvijajo možatost. Sodobno učenje, ki dečkom in deklicam vsiljuje stališče, da se je treba možatosti in ženskosti sramovati, bi morali takoj odpraviti. Tako bi v družbi aktivno gradili sožitje in ljubezen med spoloma, ki bi bila samozavestna in drug drugemu privlačna.
