Piše: Mitja Iršič
V teh dneh, ko je spomin na Janševo vlado še živ, hkrati pa doživljamo prve tedne Golobove vlade, je poročanje slovenskih medijev študija medijske pristranosti. Mediji lahko zavajajo, ne da bi lagali. Lahko neposredno širijo politični agitprop, tudi ko uradno le objektivno poročajo o dogodkih.
Slovenski mediji imajo veliko večjo moč prepričevanja kot ruski. Ruski so tako smešno na strani ruskih fašistov, da jih nihče ne jemlje resno, zato mora Putin stopnjevati stalinistično represijo. Našim medijem na čelu z javnim zavodom RTV Slovenija pa je uspelo obdržati status kredibilnosti ne glede na to, da so se v marsikaterem trenutku spremenili v PR izpostave zdajšnje oblasti (in še prej leve opozicije). Kako jim je uspelo?
Sploh ni treba lagati
S pridevniki, ki jih tako radi uporabljajo kot sinonim za kakovost in objektivnost, čeprav to niso. Pridevniki, kot sta »avtonomnost« in »neodvisnost«. Res je – slovenski novinarji so relativno neodvisni. Poročajo o stvareh, o katerih želijo. Odkar Igor Pirkovič urednikuje na portalu rtvslo.si, ni ta nič manj antikapitalističen, nič bolj kritičen do leve vlade in nič manj rusofilen kot prej. Odkar je Jadranka Rebernik prevzela informativni program, lahko neodvisni in avtonomni novinarji še vedno o levi vladi poročajo drugače kot prej o desni, medtem ko v oddaje vabijo Alema Maksutija in Gregorja Repovža, za »uravnoteženost« pa še Luko Lisjaka Gabrijelčiča. Slovenski mediji so res neodvisni, a to ne pomeni, da so objektivni. Neodvisni so v tem smislu, da poročajo v skladu z ideologijo, ki ji pripadajo, in v prid političnih strank, ki pripadajo isti ideologiji, čeprav je to vsaj na javnem zavodu izrecno v nasprotju s pravilnikom o poklicnih standardih novinarjev RTV Slovenija, ki je bil sprejet junija leta 2020.
Recept je v resnici zelo preprost. Ni treba lagati. Le na drugačen način je treba poročati.
Umetno spodbujeni odzivi
Se spomnite, ko je Janševa vlada funkcionarjem »zvišala plače« na začetku pandemije? Novinar Vala 202 je objavil gromovniški prispevek o zlobni oblasti, ki si v najhujši krizi izplačuje »dodatke« – kar treslo ga je od pravičniške jeze in verjamem, da je bil odkrit v svojem čustvenem dojemanju. Verjamem, da je bil tudi anonimni N. S. na portalu 24ur povsem neodvisno jezen, ko je zapisal: »Potem ko smo sinoči poročali o tem, da so si vladni člani dvignili plače, je med ljudstvom završalo. Novico, da je premier Janez Janša svojim ministrom in državnim sekretarjem določil najvišji plačni razred, je le malokdo sprejel z odobravanjem,« čemur so sledili odzivi ogorčeni anonimni komentarji. Anže Božič je objavil članek z anonimnim citatom v podnaslovu, kjer je pisalo: »Neodgovorno v času, ko so podjetniki na kolenih«.
Še en anonimni pisec na portalu rtvslo.si z začetnicami M. Z. je bil gotovo neodvisen in je resnično verjel v stvar, ko je napisal: »Opozicija in sindikati dvig ministrskih plač označili za neprimerno, neokusno in neodgovorno potezo.«
Ko je Golobova vlada naredila enako, se ni več govorilo o dvigu plač. O novici se je poročalo formalistično v skladu z birokratskimi standardi – večinoma se je govorilo o »uvrstitvi v najvišji plačni razred«, čeprav je šlo za identično potezo. Če pa je kdo že omenil dvig plač funkcionarjev, je to takoj popravil v podnaslovu ali celo naslovu. Tako je Marko Gregor v naslovu zapisal: »Najvišje plače za funkcionarje: opozicija odločitvi ne nasprotuje,« zraven pa je pripisal, da »ko gre za vprašanje plač ministrov in sekretarjev, vlada Roberta Goloba ni spremenila politike Janeza Janše.« RTV Slovenija na svojem portalu o dvigu sploh ni poročala.
Poanta ni v lažnem poročanju, ampak …
V resnici ne enemu ne drugemu načinu poročanja je moremo reči, da je napačen. Nikakor ne moremo reči, da so se mediji lagali. Tudi če o tem niso poročali, ni tako zelo pomembno, saj gre za minorno birokratsko notico, s kakršnimi se v tujini nihče ne ukvaja. A način poročanja je vseeno bil drugačen, prav tako pa učinek na ljudi. Ko je Janševa vlada plače funkcionarjev uvrstila v najvišji plačni razred, smo bili tik pred tem, da se zgodi ulica – ljudje so noreli, besni na oblast so zahtevali odstop vlade. Ko je enako naredila Golobova vlada, se je o tem poročalo – ne moremo reči, da se ni –, a so zadevo glavni mediji tako relativizirali, da ljudje sploh niso dobro vedeli, za kaj gre in – pravilno – dojeli, da gre za neko minorno stvar, ki jih dejansko ne zadeva.
Takih primerov dvojne obravnave, ki povsem različno vplivajo na državljane, pa je z vsakim dnem Golobove vlade več. Spomnimo, kako so iz »slabe vladne komunikacije« mediji v sodelovanju s takratno opozicijo naredili celoten vodeilni motiv desne vlade – prav nič subtilno niso namigovali, da so smrti zaradi epidemije tudi posledica slabe vladne komunikacije. Vsak vladni odlok so secirali in ga pripeljali do absurda, da bi pokazali, da kakšna stvar še ni dovolj prenormirana. Glede na to, kako dinamična je bila situacija, je logično, da se bodo kakšne stvari morale z dodatnimi obrazložitvami popravljati. Naredili so pogrom nad Edvardom Kadičem, ki je vodil vladno strategijo za cepljenje, češ da se ljudje ne cepijo zaradi slabe vladne strategije komuniciranja o cepivih. Takrat nihče ni omenil, da smo Slovenci tudi pri cepljenju otrok eni najbolj skeptičnih narodov v Evropi in na svetu.
Takole pokrivajo premierjeve zdrse
Zdaj, ko je Svoboda, je vse drugače. Premier je s komunikacijskim fiaskom dvakrat povzročil zlom prostega trga, ko je prehitro napovedal odkup pšenice in dvig cen goriv prav pred vrhuncem počitniške sezone. Šlo je za učbeniški primer napačnega komuniciranja. In kakšni so bili naslovi? STA in 24ur so zapisali: »Težave z gorivi vse do petka? Golob: To je škandal v vseh pogledih«. Se pravi, premiera so pokrili, kot da je neki zunanji igralec, ki graja resnične krivce za nastalo situacijo – gospodarske družbe. Ko je premier pred kratkim za 24ur dejal, da sta sončni vitamin D in morska slana voda zdravili za covid, so objavili nekaj odzivov, saj se je javnost naravnost zgrozila. Naslednji dan je bila zgodba že varno spravljena v predal. Vlada komunicira dobro! Ljudje so pomirjeni.
Treba je povedati, da je zaupanje v medije v zadnjih letih sicer občutno padlo, a kot so nazorno pokazale volitve, v Sloveniji resničnost še vedno krojijo bogati večinski mediji – program Pro Plus, mediji okrog lastniških struktur Martina Odlazka, RTV Slovenija in delno Delo Kučanovega Stojana Petriča. Ti mediji ustvarjajo javno mnenje brez stalinistične represije kot v Rusiji. 24ur z neverjetno promocijo Roberta Goloba je skoraj lastnoročno ustvaril zdajšnjo koalicijo, seveda ob izdatni pomoči Odlazkove verige revij, radiev in časopisov, ki so ljudstvu vsakih 15 minut med dalmatinskim melosom ali članki o lakiranju nohtov povedali še kakšno spretno zapakirano polresnico o vladi Janeza Janše. Recept vendarle leta 2022 še deluje. »Neodvisni« mediji ustvarjajo koalicije, ki jim ideološko in poslovno ustrezajo. Socialna omrežja v Sloveniji še niso dosegla penetracije, ki smo jo nekateri napovedovali že leta 2018.
V medijih delajo zelo zvesti verniki
Ta mašinerija pa nikakor ne bi delovala, če mediji res ne bi bili polni resničnih vernikov. Ne takšnih, ki po reporterjevsko pišejo povsem drugače za novega lastnika, kot so pisali prej. Večina slovenskih novinarjev ne potrebuje uredniške diktatorske palice. Želi pisati tako kot piše. Slovenske univerze ustvarjajo homogene izdelke. Mlade novinarje, ki radi poslušajo Dolarja in Žižka. Mlade novinarje, ki so prepričani, da moramo sprejeti čim več migrantov, ki komaj čakajo, da povedo kakšno krepko o krivdi Evrope in Slovenije, ko tihotapci pustijo, da v Kolpi utone kak migrant. Mlade novinarje, ki so prepričani, da je edina pot do pravičnosti socialistična redistribucija premoženja bogatih. Mlade novinarje, ki so resnični verniki v veliko orwellovsko državo.
Taki novinarji se zaposlijo pri Odlazku pa pri Pro Plusu, na RTV Slovenija, v Delu, nekateri pa gredo v »civilno družbo«. Saj je vseeno – gre za en izdelek, ki je avtonomen in neodvisen. Poroča tako, kot sam verjame, da je prav. In največji uspeh neomarksističnih profesorjev je ta, da so povsem intelektualno uničili celotno generacijo mladih, ki so odraščali v samostojni državi. Dobili smo mlade, ki so veliko večji komunisti kot tisti v SFRJ, ki so hlepeli po zahodnem kapitalizmu. Dobili smo take mlade, da bi jih bili Dolanc, Popit in Kardelj izjemno veseli. In to je osnovni problem našega časa – ne mediji. Mediji so le simptom. Levici je prek neomarksistične akademije uspelo vzgojiti medijsko vojsko pristnih vernikov.
In še to (G. B.):
Nedavno sprejeti zakon o RTV, sprejet po nujnem postopku (kar je zloraba postopka), je po sprejetju zavrnil državni svet, vendar ima koalicija dovolj močno večino, da lahko zakon znova potrdi. Zato je SDS v državni zbor vložila podpise za začetek postopkov za razpis zakonodajnega referenduma o noveli zakona o RTVS. Zbiranje podpisov za referendum naj bi se začelo prvega septembra letos. Po pojasnilih poslanke Alenke Jeraj gre za to, da novi zakon uvaja ravno nasprotno od tega, kar obljubljajo tisti, ki so ga sprejeli. Referendum o zakonu, ki je bil sprejet brez javne razprave in po nujnem postopku, podpira tudi NSi.
Sicer pa ponovimo osnovna dejstva: zakon ukinja programski svet RTVS in nadzorni svet, uvaja pa znova enoten svet zavoda RTVS, v katerega bodo izbrane organizacije delegirale svoje člane. Takšen sistem smo nekdaj že imeli, ko je svetu RTVS predsedoval »nepolitični« Janez Kocijančič in ko je v devetdesetih letih ta organ dvakrat »nepolitičnol razrešil generalnega direktorja Žarka Petana.
