Naslov: »Moje škofovanje v Ljubljani je bilo po svoje najpomembnejši del mojega življenja, najbolj izpostavljen, najtežji pa verjetno tudi najbolj junaški.«
Piše: Metod Berlec, Vida Kocjan
Z nekdanjim ljubljanskim nadškofom, kardinalom prof. dr. Francem Rodetom, smo se za potrebe oddaje Beremo na televiziji Nova24TV pogovarjali v Domu sv. Jožefa v Celju. Pogovor je potekal o njegovi zanimivi in obsežni knjigi, ki nosi naslov Vse je dar, s podnaslovom Spomini. Predstavil nam je svojo prehojeno pot, kakšno je njegovo stališče do Cerkve na Slovenskem, izognila pa se nisva niti politiki. Ker je pogovor zanimiv tudi za bralke in bralce Demokracije, na tem mestu objavljamo magnetogram tega slikovitega in iskrivega pogovora.
Berlec: Gospod kardinal, gospod dr. Rode, za začetek bi vam postavil klasično vprašanje. Zakaj ste se odločili napisati spomine? Domnevam da zato, ker ste imeli, ker imate res veliko za povedati … Morda tudi zato, ker ste živeli spominjanja vredno svetovljansko življenje? Ker ste bili desetletja visok cerkveni dostojanstvenik ne samo na Slovenskem, ampak predvsem v Rimu, v Vatikanu …
Rode: Odgovor mi pravzaprav polagate v usta. Strinjam se, da je bilo moje življenje zelo bogato, pa tudi zelo zanimivo in zapleteno. Pri desetih letih sem kot otrok z družino odšel iz Slovenije, dlje časa sem preživel v taboriščih v Avstriji in nato sedem let v Argentini, eno leto v Rimu in osem let v Franciji, kjer sem bil zelo poln načrtov. Odločitev za vrnitev v Slovenijo ni bila lahka, saj je vladal diktatorski enopartijski sistem, ki ni bil naklonjen krščanstvu. Kljub temu sem se odločil za vrnitev, pravzaprav je bil to klic zemlje. Vedel sem, da če hočem biti pristen človek, moram biti tudi pristen Slovenec. Zato sem se odločil, da grem delat v Slovenijo kot duhovnik, kjer sem se v dobrih 16 letih utrdil kot profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, to so bila izredno bogata in lepa leta. Obvladal sem več jezikov in imel široka obzorja do modernih vprašanj, zlasti o modernem ateizmu. Poklicali so me v Rim, kjer sem bil spet 16 let. Potoval sem po svetu, videl praktično vse celine. Imenovanje za ljubljanskega nadškofa me je presenetilo. Sedem let sem bil nadškof in z velikim čutom odgovornosti, pa tudi z veseljem sem sprejel to službo. Ne iz kakšne nečimrnosti, ampak kot poslanstvo, ki je verjetno v Božjem načrtu. Poslanstvo sem opravljal z vsemi svojimi močmi, z vsem srcem, z vsemi svojimi talenti, pa tudi z vsemi svojimi omejitvami. Bil sem vesel in srečen, da me je Bog vzel v to službo.
Potem me je Janez Pavel II. poklical v Rim, kjer sem postal prefekt Kongregacije za redovništvo. Leto pozneje me je papež Benedikt XVI. imenoval za kardinala, bil sem drugi kardinal v slovenski zgodovini.
Berlec: V uvodu knjige ste zapisali, da ste se pokazali taki, kot ste: »Z živim in dejavnim spominom na mladostno prebujenje pod Južnim križem in z razkošjem francoske kulture, z avguštinskim odkritjem Boga kot lepote in pojmovanjem Cerkve kot prostora svobode«. Pri tem ste imeli pred očmi pravilo, ki ga je kronistu postavil papež Leon XIII., navajam: »naj namreč ne trdi nič lažnega, naj ne zamolči nič resničnega, naj se pri pisanju izogne sumu pristranskosti ali prikrivanja«. Ob tem ste zapisali, da je to nedvomno zahtevno pravilo!?
Rode: To je perfektno pravilo za vsakega zgodovinarja in vsakega, ki piše o sebi, da ne trdi nič lažnega, da ne prikriva nič povednega in da je popolnoma iskren. V svojih spominih tudi omenjam, da obstajajo stvari, o katerih ne kaže vsega povedati. Nekatere stvari so se mi namreč zdele nepomembne ali nepotrebne, da bi jih pripovedoval, ker bi verjetno žalil ali ranil kakšnega človeka v našem slovenskem okolju. Mislim, da je to pravilo krščanske ljubezni in tudi življenjska modrost. Ni pametno, da si s svojimi besedami in izjavami nakopavamo nove nasprotnike.
Berlec: Pojdiva k vaši življenjski zgodbi. Doma ste z Rodice pri Domžalah. Pisatelj Alojz Rebula je vašo rodbino označil kot »klasično trdno krščansko rodbino«. Kot ste zapisali v svoji knjigi, je bila vaša družina ustaljena na Gorenjskem vsaj od 16. stoletja dalje, pri čemer ste se poglobili v svoje korenine.
Rode: Zelo me je zanimalo, kaj smo in od kod prihajamo, tudi to, od kod priimek Rode, ki je navzoč v glavnem v kamniški dolini. Nadalje sem več priimkov Rode odkril tudi na Saškem, na Norveškem in še kje. V evropskem prostoru torej. Dejansko se naša zgodba, kolikor mi je uspelo odkriti, začne v 16. stoletju, okrog leta 1530. Prvi priimek je bil zapisan v mengeški župniji kot Sebastjan Rode, ki je bil krščen 8. januarja 1514. Tistega leta, kot je izšla Trubarjeva krščanska Biblija v slovenščini. Od takrat imamo kar določeno jasno zgodovinsko genealogijo. Predniki so se poročali med Slovenci in Slovenkami.
Berlec: Na svet ste prišli septembra 1934 kot sedmi otrok. V knjigi ste zapisali, da je vzgoja v družini, v kateri ste odraščali, stala na trdnih temeljih Božjih zapovedi, učenju Cerkve in zdravih domačih načel, ki so se ohranjala iz roda v rod.
Rode: Nedvomno je krščanstvo prejemala večina slovenskih družin v tistih časih. Ko sem se nekaj let kasneje znašel v tujem, popolnoma drugačnem, recimo južnoameriškem svetu z drugim jezikom in miselnostjo, se mi je slovenski katolicizem, slovenska oblika vernosti nekako zdela preozka. Doživel sem krizo vere, če hočete, ki ni bila v tem smislu, da sem odklanjal, zavrgel svojo vero, zavrgel Boga, pregledati pa sem moral, kaj verujem in kako bi prišel do boljše, bolj sprejemljive podobe Boga, v katerega verujem. To je bil notranji proces, ki je bil včasih boleč, pa vendarle, ki me je privedel, upam, do neke zrele vere, ki je nekaj zelo pozitivnega v mojem življenju.
Berlec: Nedvomno je vašo družino tako kot številne slovenske družine močno zaznamovala druga svetovna vojna, se pravi okupacija in nato predvsem komunistična revolucija. Vaši spomini na ta čas so zelo živi. V knjigi ste zapisali, da se je po 22. juliju 1941 navidezno zatišje, ki se je začelo z nemško okupacijo aprila 1941, končalo. Če vas citiram: »Seveda jaz nisem vedel, da je tisti dan Hitler prelomil sporazum s Stalinom in napadel Sovjetsko zvezo. Na Rodici in v Jaršah so nekatere levo usmerjene družine, ki so prihod Nemcev pozdravljale z izobešanjem velikanskih nacističnih zastav, te zastave hitro poskrile. Začelo se je govoriti o nekih gošarjih ali gmajnarjih, ki da se borijo proti nemški okupaciji.« Že septembra istega leta pa ste na lastne oči doživeli vso tragiko tistega časa. Kako je bilo s tem?
Rode: Takrat se je pravzaprav začelo nezaupanje med ljudmi. Nismo vedeli, kdo so ti, kot smo jim rekli, gošarji, ime partizani je prišlo kasneje, hostarji tudi. V naši družini v začetku ni bilo kakšne antipatije do njih. Kolikor vem, je bilo obvezno, da smo za partizane oddajali pšenico, maslo, tudi kakšno kravo itd. Potem ko so začeli padati in je bilo dokazano, da so jih umorili partizani, se je pa začel ta razkol v slovenskem narodu, razdor. Recimo, enega našega strica iz Bišč, Franca Kokalja, so domači partizani na domu ubili. Hoteli so, da gre z njimi, zavrnil je in so ga ubili. Zakaj, nihče ni vedel. Mogoče zato, ker je bila družina malo preveč, malo bolj premožna, ali pa zato, ker pač ni bil z njimi, ker ni hotel z njimi. Nekoliko kasneje je cerkev v Mengšu neko nedeljo po maši obkolila nemška vojska. Vojaki s puškami so nas vse, ki smo prihajali iz cerkve, usmerjali na pokopališče, kjer je bila grmada mrtvih, trupel, že v razpadanju. Nekateri so prepoznali svoje sorodnike, očete in brate, bili so domačini, iz naših krajev, vsi pošteni ljudje. Ubili so jih partizani, zakaj, nismo vedeli. V jami v gozdu jih je našel revež, ki je iskal dračje. Trupla so Nemci prenesli na pokopališče, pričakovali so, da se bodo ljudje obrnili proti partizanom, ki delajo takšne stvari. S tem se je začel slovenski razkol. Povzročili so ga partizanski zločini nad popolnoma nedolžnimi ljudmi. Tako se je tudi naša družina, predvsem oče je v začetku zelo sodeloval s partizani, oddaljila od Osvobodilne fronte, o kateri se je kar naprej govorilo. Nato smo na Rodici veljali, da pač nismo za partizane. Večina ljudi pa se je umaknila v strahu in se niso opredeljevali.
Berlec: Naslednji dogodek, ki je vašo družino in vas osebno usodno zaznamoval za vse življenje, je bil prav gotovo 8. maj 1945. Takrat ste odšli v neznano. V knjigi ste zapisali, da se še sedemdeset let kasneje sprašujete, kako ste mogli sprejeti tako usodno odločitev, da ste zapustili svojo domačo zemljo, svoj dom, na katerega ste bili tako močno vsi skupaj navezani …
Rode: To je bila seveda zelo težka odločitev. Dejansko so nam tudi nekateri partijski voditelji iz naših krajev svetovali, naj ne zapuščamo doma, da se nam ne bo nič zgodilo. Vendar smo šli. Moja brata sta bila približno zadnjih šest mesecev pri domobrancih. Umaknili smo se na avstrijsko Koroško, misleč da za nekaj mesecev. Trdno smo bili prepričani, da bomo jeseni doma. Če bi vedeli, da nas to vodi v svet in se ne bomo nikoli več vrnili, ne bi šli.
Berlec: Kako pa ste potem doživljali čas v avstrijskih begunskih taboriščih? V knjigi ste zapisali, da ste tam ugotovili, da imate talent za jezike, organizirana je bila šola …
Rode: S pomočjo duhovnikov, ki so nas spremljali, smo zelo dobro izkoristili ta čas. Recimo, v Spittalu je bila gimnazija, kamor sem bil vpisan. Naredil sem dva razreda, začeli smo tretjega, potem smo odšli. Navsezadnje kot otroci nismo čutili teže begunstva, tega pa so seveda zelo boleče občutili naši starši. Mi pa smo se ukvarjali s športom, študirali smo, veliko je bilo prijateljevanja, organizacije so delovale, skratka, ni bilo moreče atmosfere, živeli smo srečno življenje.
Berlec: Vaše naslednje obdobje je vezano na življenje pod Južnim križem. V vaši novi domovini, se pravi v Argentini, ste živeli v letih od 1948 do leta 1956. In v tistih letih je v vas dozorela odločitev, da postanete duhovnik … Kako to?
Rode: Misel na duhovništvo me je spremljala, odkar pomnim. Na Rodici so bili v naši bližini, v Grobljah, lazaristi, ki so imeli misijonsko središče. Bili so zelo aktivni, bilo je veliko dejavnosti, telovadbe, krožki, pevski zbori, gledališče in drugo. Živeli smo zelo povezani v tem krogu mladinskih katoliških organizacij. Bili so mladi duhovniki, zelo dinamični, veseli, sproščeni in zame so postali ideal. Spomnim se, da sem enkrat rekel enemu od sosedov: »Če ne bom duhovnik, bom pa mežnar. Nekaj pri cerkvi bom.« Pozneje sem bil že malo bolj ambiciozen in sem sosedu rekel: »Janez, zapomni si. Jaz bom enkrat še škof.« (smeh)
Berlec: Kot osebnost pa vas je nedvomno močno zaznamovalo tudi dejstvo, da ste več let, predvsem v času doktorskega študija, preživeli v Franciji, v Parizu, osrčju francoske kulture. Na ta leta se mi zdi, da imate zelo lepe spomine …
Rode: Na Francijo imam neprimerno lepše spomine kot na vse druge dežele, v katerih sem bival, bodisi na Avstrijo, Argentino ali Italijo. Širina francoskega duha in globina dojemanja življenja pa tudi lepote življenja, to je pri Francozih zelo živo. Po drugi strani je francoski jezik nekaj absolutno čudovitega. V francoskem kulturnem, duhovnem svetu sem se počutil izredno lepo. Užival sem v francoski literaturi, njihove avtorje sem nenehno bral in usvojil tudi francoski jezik. Tako sem leta in leta pisal in govoril samo francosko.
Berlec: Zanimiva je vaša odločitev, da ste se po opravljenem doktoratu v Parizu leta 1965 vrnili v Slovenijo. Vaše prvo službeno mesto je bilo prav pri sv. Jožefu v Celju. Se pravi v času, ko so številni bežali na demokratični Zahod, ste se vi vrnili v domovino, kjer pa je vladal enopartijski komunistični režim. Ta odločitev je bila zelo pogumna. Ste, ko ste se vrnili, imeli opravka tudi z Udbo?
Rode: Jasno, da me je Udba nadzorovala. V Celju me je na pogovor poklical neki moški in me spraševal o mojem bivanju v Franciji. Ni rekel, da je to zasliševanje. V pogovoru se je ta gospod ali tovariš zelo zanimal predvsem za gospoda Naceta Čretnika, ki je bil naš dušni pastir v Parizu in je veljal za velikega nasprotnika komunizma. Spraševal me je, kaj mi je rekel gospod Čretnik, ko sem odhajal v Slovenijo. Povedal sem, da Čretniku moja odločitev ni bila preveč všeč. Dal pa mi je nasvet v latinščini: Bodite previdni kot kače in preprosti kot golobje. Ko sem ta nasvet tovarišu citiral v latinščini, sem ga pustil v negotovosti, ni razumel in je zardel. Nato sem mu povedal rek po slovensko.
Nato so našli drugo pot, ki pa tudi ni dolgo trajala. Direktor Mohorjeve družbe je bil Pavel Golmajer in je bil nedvomno povezan z Udbo, s tajno policijo. Začel me je vabiti tu in tam na kakšen savinjski želodec ali h kakšnemu zanimivemu človeku v tistih časih. V Nazarjah je prebival dokaj znan slikar Jože Horvat – Jaki. Hodili smo po Štajerskem, obiskovali gostilne in se pogovarjali. Vedno pa je nekako izzivalno pogovore speljeval na politiko, npr., kaj mislimo, da tista krvoločna zver domobranstva ne pripravlja spet kakšnega napada na Slovenijo. In sem mu odgovoril: Saj ste jih vse pobili. Namenoma je izzival, od mene niso izvedeli nič, saj tudi nisem imel kaj povedati. Nisem bil v zvezi z nobeno antikomunistično organizacijo, nikjer. Kar sem govoril, je bilo javno. Potem so me pustili pri miru. Zanimivo se mi pa zdi naslednje. Leta 1973 sem šel na obisk k mami v Argentino. To je bil moj zadnji obisk pri njej. V Argentini sem imel celo neko predavanje in nekaterim emigrantskim krogom, recimo Rudiju Juršecu in nekaterim drugim, moji nastopi niso bili najbolj pogodu. Izražal sem se svobodno, povedal sem, kar mislim, moje stališče nikakor ni bilo načelno proti vladi, tudi za ne. Ampak govorili smo bolj o socializmu, ki je navsezadnje sprejemljiv, če je učinkovit. Ne pa v partiji. Partiji sem vedno nasprotoval.
Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem že naslednji dan dobil poziv na Mačkovo, blizu škofije, kjer je bila ljubljanska policija. Poklical sem na versko komisijo, oglasil se je tajnik Peter Kastelic. Povedal sem mu, da na Ozno ne bom šel, tam nimam kaj povedati. Bil sem v Argentini, govoril sem svobodno in mislim, da sem s tem dokazal, da je v Jugoslaviji svoboda. Zdaj pa bodo izvedeli, da so me klicali na Ozno, na zaslišanje in bodo pokvarili dober vtis, ki sem ga pustil v Argentini. Žal mi je, da boste takšno škodo utrpeli sami po svoji krivdi. Veliko cinizma je bilo z moje strani. Vendar pa so na drugi strani odnehali. Naslednji dan sem dobil preklic poziva na pogovor s pripisom, da si pridružujejo možnost za kasnejši poziv. Nikoli več me niso poklicali, od takrat dalje sem imel mir pred Udbo.
Berlec: Kako pa je bilo z Grmičem, ste imeli kakšne pogovore ali kaj podobnega. V Sloveniji je veljal in še velja za t. i. rdečega škofa.
Rode: Ko sem prišel iz Francije, ki je veljala za teološko zelo napredno, francoska Cerkev je orala ledino, novi poskusi in nove metode. Tista leta po koncilu se nismo takoj zavedali, kam pravzaprav vse to pelje. Bili smo za to, da sprejmemo koncil, da uveljavimo koncilske smernice, ne pa da bomo škodovali Cerkvi in delali proti njej.
Glede Grmiča pa smo spoznali, da je dejansko povezan s partijo in da dela proti Cerkvi. Ne sodim njega, ampak njegovo zunanje delovanje je tako izpadlo. Tako smo se kar hitro Truhlar, Perko, jaz in Stres, Križnik oddaljili od Grmiča. Ostal mu je še Rafko Vodeb, ki ga je nato tudi zapustil. To je storil tudi njegov ožji prijatelj Jože Rajhman in tako je Grmič ostal popolnoma sam ter nato zelo osamljen umrl.
Berlec: Seveda ob tako obsežni knjigi ne moreva iti v vse podrobnosti vaše življenjske poti. Na tem mestu vam bom postavil vprašanje, ki vam ga je že pred leti postavil pokojni pisatelj Alojz Rebula. Navajam: »Po nekaj letih ljubljanske profesure in v Rimu v Svetu za kulturo ste zasedli sedež ljubljanske nadškofije. Zasedli ste ga s temperamentom mladega svobodnega Evropejca v dobi po padcu komunizma, v času, ki bi se bolj kot tranzicija imenoval inercija, saj je za formalno demokratično fasado ostala prejšnja režimska struktura, od sodstva do šolstva. Takrat ste se v enem od brezjanskih nagovorov, ki jim je prisluhnila vsa Slovenija, vprašali, ali hoče Slovenija ostati otoček ateizma v krščanski Evropi. Kakšne spomine imate na tisti čas?«
Rode: Moje škofovanje v Ljubljani je bilo po svoje najpomembnejši del mojega življenja, najbolj izpostavljen, najtežji pa verjetno tudi najbolj junaški. Oprostite, če zveni nekoliko premalo skromno. Namreč, veste, kaj je pastirska zavest enega škofa? Ti si odgovoren pred Bogom za narod, ki ti je zaupan. Ti si odgovoren za zveličanje ali pogubljenje toliko ljudi. Ti moraš gledati na to, da se po tvoji krivdi nihče ne bo pogubil, da nihče ne bo zapustil Boga zaradi tebe. Ti moraš storiti vse, pa naj te stane, kolikor hoče, da boš čim več ljudi pripeljal k Bogu. Iz tega silno ostrega občutja osebne odgovornosti, škofovske odgovornosti sem delal in tudi marsikaj pretrpel zaradi tega.
Berlec: V knjigi pišete tudi o številnih dogodkih in vaših ravnanjih, ki niso obrodili sadov ali so vam pri ugledu v javnosti celo škodovali. Z Drnovškom ste recimo dobro sodelovali. Pišete, da je med vama vladala nekakšna simpatija, precej slabše odnose pa ste imeli s Kučanom. Slednji vam ni poplačal poklona, ki ste mu ga dali v svojem nastopu na mednarodnem simpoziju o vlogi kristjanov v politiki. V knjigi ste takrat zapisali: »Župniki so mi zamerili, ljudje so bili razočarani, zakaj sem to storil. Računal sem, da mi bo Kučan ta poklon poplačal z zavzemanjem za atifikacijo, a sem se uštel. Nič ni storil.«
Rode: Prav za to je šlo. Takrat smo končali t. i. slovensko sinodo ali slovenski provincialni plenarni koncil. Šlo je za to, da bo tudi država priznala tisto, kar mi v tem našem programu pričakujemo od nje. Da bo tudi slovenska državna oblast šla Cerkvi naproti. Računal sem, da bo predsednik Kučan svojo besedo zastavil v smislu sporazuma med Cerkvijo in državo. Iz tega je nastal tudi vatikanski sporazum. Da bo podprl to naše prizadevanje za odnose s Svetim sedežem. Pravzaprav sem preveč računal. Kučan ni odgovoril na moja pričakovanja. Nasprotno. Mojo izjavo so izkoristili, kot da nadškof skupaj s Kučanom vodi isto politiko. Nekateri župniki so bili zelo kritični do mene. Imel sem dober namen, da bi se odnosi med Cerkvijo in državo uredili kolikor mogoče dobro s pomočjo predsednika Kučana. On v to sodelovanje ni šel in me je razočaral.
Berlec: Leta 2004 ste bili imenovani za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Dve leti kasneje vas je papež Benedikt XVI. imenoval za kardinala. Se pravi, da ste od vseh Slovencev prišli najviše v vatikanski hierarhiji oziroma v Rimskokatoliški cerkvi. Je bila to velika odgovornost?
Rode: Kongregacija za posvečeno življenje je ena najbolj kompleksnih in zapletenih. To je 1,2 milijona ljudi, vsak ima svoja življenjska pravila, svoj način življenja, svoja področja delovanja, tudi svoj izvor v tej ali oni deželi, tudi zgodovinski dobi, kar dela ogromno razliko med različnimi rodovnimi skupnostmi. Vse to obvladovati in jih usmerjati, da bodo pravilno upravljali svoje poslanstvo, v današnjem času, ki je polno izzivov in nevarnosti, vse to je predstavljalo izredno zahtevno nalogo naše kongregacije, začenši seveda z nalogo prefekta. Slednji mora usmerjati delo tega papeškega urada. Po eni strani so bile tradicionalne redovne skupnosti, kot so frančiškani, lazaristi, jezuiti, salezijanci in podobno, po drugi pa polno novih redovnih skupnosti, ki se pojavljajo iz dneva v dan in jih je po svetu danes zelo veliko. Spomnim se, da smo morali vse te nove skupnosti pregledati, ali je to zdravo ali pa gre samo za trenutno navdušenje dobronamernih ljudi, ki pa pravzaprav nimajo talenta ali karizme, iz katere bi nato lahko nastalo nekaj pozitivnega za Cerkev. Delo prefekta je bilo izredno, izredno zahtevno.
Berlec: Vi ste profesionalno sodelovali z več papeži oziroma svetimi očeti. Nam lahko zaupate, kateri vam je bil najbolj pri srcu oziroma se vam zdi, da je najbolje opravljal svoje poslanstvo?
Rode: Težko odgovorim. Pravzaprav je dilema med dvema: Janez Pavel II. in Benedikt XVI. Pa vendarle z Benediktom smo bili najbliže, tudi po mišljenju, načinu gledanja na svet, po njegovi briljantni inteligenci, po njegovem umetniškem čutu, bil je odličen pianist, po umetniškem in poetičnem gledanju na svet, kolosalni kulturi torej, ki jo ima papež Benedikt. Zato na prvo mesto postavljam papeža Benedikta XVI. Zadnjič sem ga srečal na velikonočni dan popoldne v Vatikanskih vrtovih. Zdaj je zelo opešal, je na invalidskem vozičku, hkrati pa je še vedno popolnoma svež. Spomnim se, da sem mu v španščini navajal poezijo svetega Janeza od križa, in ko sem ga nato še enkrat videl, se mi je za tisti citat Janeza od križa še enkrat zahvalil. Dejal je, da je bilo to nekaj najlepšega, kar je slišal v svojem življenju.
Berlec: In še vprašanje za konec. Kako gledate na položaj Cerkve na Slovenskem danes? Meni se zdi, da se je tako kot številne Cerkve po svetu znašla v popolni defenzivi. Da je spet v nekakšnem javnomnenjskem getu … Da je premalo samozavestna. Da so jo mediji z namernim potenciranjem nekaterih nepotrebnih škandalov povsem zrinili v kot.
Rode: Cerkev niso samo papež, škofje, duhovniki, redovniki in redovnice. Cerkev je Božje ljudstvo. Temeljna populacija Cerkve je slovenski kristjan, slovenski katoličan. Ti imajo svojo nalogo. Slovenski katoličani imajo svojo nalogo, da vplivajo na razvoj slovenske družbe, da v to družbo vnašajo ali utrjujejo določene vrednote, ki so vrednote naše, evropske istovetnosti. To je naloga slovenskih kristjanov, da te vrednote najprej živijo, zanje pričujejo in da jih uveljavljajo v slovenski družbi. Rečem lahko, da to v neki meri tudi delamo, delate. Kot slovenski državljan imam tudi jaz vso pravico povedati, kaj mislim o slovenski politiki, o njihovih dejanjih, imam svoje mišljenje in imam vso pravico, da to tudi izrazim.
Berlec: Kako komentirate to, da imamo po zadnjih državnozborskih volitvah spet levosredinsko vlado, pravzaprav socialistično vlado, pred tem pa smo imeli dve leti desnosredinsko?
Rode: Težko sodim. Nedvomno pa je to, kar se je zgodilo na zadnjih volitvah, veliko presenečenje za vse. Sem v Rimu in nisem tako neposredno v stiku s slovensko politično realnostjo, ampak vem, da je bilo tudi za moje prijatelje iz Ljubljane in Maribora npr. to veliko presenečenje. Kaj bo iz tega nastalo? Imamo že več primerov v naši tridesetletni zgodovini, ko so vlade, ki so bile videti v začetku silno uspešne in cvetoče, hitro ovenele, razpadle in da so se zgodili nepričakovani obrati.
Biografija
Kardinal Franc Rode se je rodil leta 1934 v Ljubljani, doma je z Rodice pri Domžalah. Šolo je obiskoval v bližnjih Jaršah in nato v Domžalah. Maja 1945 je z družino zapustil Slovenijo in odšel v Avstrijo. Šolanje je nadaljeval v begunskem taborišču v Judenburgu, nato na gimnaziji v Lienzu in Spittalu ob Dravi. Kot mnogo drugih družin se je tudi njegova družina leta 1948 izselila v Argentino. Leta 1952 je v Buenos Airesu stopil v bogoslovje misijonske družbe (lazaristov) in leta 1957 izrekel večne zaobljube. Študijsko pot je nadaljeval na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu in na Katoliškem inštitutu v Parizu, kjer je bil leta 1960 posvečen v duhovnika. Tri leta pozneje je tam tudi doktoriral iz teologije in se leta 1965 vrnil v Slovenijo, kjer je bilo njegovo prvo službeno mesto pri Sv. Jožefu v Celju. Leta 1967 je prišel v Ljubljano in postal ravnatelj bogoslovcev lazaristov in pozneje tudi predstojnik (vizitator) lazaristov. Hkrati je na Teološki fakulteti v Ljubljani postal predavatelj. Po šestnajstih letih bivanja v domovini je odšel v Vatikan, kjer je leta 1981 prevzel službo v takratnem papeškem tajništvu za dialog z neverujočimi, do imenovanja za ljubljanskega nadškofa pa je bil od ustanovitve marca 1993 tajnik Papeškega sveta za kulturo. Papež Janez Pavel II. ga je marca 1997 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Februarja 2004 ga je nato imenoval še za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, ki velja za enega največjih in najzahtevnejših uradov rimske kurije. V začetku leta 2006 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za kardinala. Od januarja 2011 je upokojeni prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Je avtor številnih strokovnih člankov in knjig ter nosilec številnih visokih odlikovanj. Lani decembra ga je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor odlikoval z zlatim redom za zasluge za življenjsko delo in za zasluge za osamosvojitev Republike Slovenije in njeno uveljavitev v svetu ter za spodbujanje kulture medverskega dialoga.
