3.6 C
Ljubljana
petek, 20 decembra, 2024

Obramba samostojne in demokratične Slovenije

Piše: dr. Tomaž Kladnik

25. junij 1991 je za Republiko Slovenijo ter vse njene državljanke in državljane zgodovinski datum, saj zaznamuje presečišče kulturnih in političnih tokov, ki so omogočili nastanek slovenske države, njeno uveljavitev in nadaljnji razvoj. Tega dne je bila namreč slovesno razglašena samostojna in neodvisna Republika Slovenija kot nova država na evropskem in svetovnem zemljevidu.

Njene korenine segajo vsaj stoletje in pol nazaj, v leto 1848, ko so Slovenci v prevratnem obdobju pomladi narodov prvič izrekli zamisel o slovenski državnosti. Sprva je napredovala s počasnimi koraki, toda pred prvo svetovno vojno in takoj po njej je dobila močnejše pospeške, zlasti pa med drugo svetovno vojno in ob njenem koncu, ko je prišlo do izrazitejših preskokov pri njenem delnem in postopnem uresničevanju. Dan razglasitve neodvisnosti Slovenije je bil torej dan zmagoslavja, dan polnopravnega vstopa nacije v zgodovino, dejanje velike, a utemeljene ljudske samozavesti, hkrati pa negotovosti, tveganja in odgovornosti, ki jih je to dejanje prineslo, pa tudi dan začetka oboroženih spopadov.

Slovenija leta 1991 in Ukrajina danes                                                

Leta 1991 je Jugoslavija napadla demokratično in miroljubno državo Slovenijo. Njeni nedemokratični pritiski na Slovenijo so prerasli v vojaški napad. Slovenija je imela pravico, da se brani. Tokrat je agresor Rusija, ki je napadla demokratično in miroljubno državo Ukrajino. Njena dolgoletna agresija do Ukrajine je ob napadu prerasla v invazijo. Ukrajina ima pravico, da se brani. Slovenci bi se lahko leta 1991, na začetku neizzvanega jugoslovanskega napada odločili, da bomo svojo državo, njeno prihodnost ter človeške in naravne vire najbolje zavarovali tako, da se premočni sili ne upremo in v zatišju počakamo na boljše čase, vendar tega nismo storili. Odločili smo se za obrambo svoje domovine. Tako so se odločili tudi državljani Ukrajine. To mora spoštovati ves demokratični svet in pri tem moramo Ukrajincem, tako kot smo to od mednarodne skupnosti pričakovali in dobili leta 1991 mi, pomagati.

Rusija in Ukrajina sta največja in druga največja država v Evropi. Ruska vojska je organizirana za napadalno delovanje, ukrajinska pa za obrambnega. Ruska je številčnejša, modernejša in bolj strateška. Ukrajina nima strateških jedrskih sil, Rusija jih ima. Se je pa ukrajinska vojska po letu 2014 reorganizirala in dodatno opremila. Pri tem so ji pomagali zavezniki, a ne samo z usposabljanjem in opremljanjem, ampak tudi v moralnem in ideološkem vidiku. Tako so Rusiji preprečili, da bi, tako kot je bilo to leta 1938 v primeru Sudetskih Nemcev na Češkem, vojaški poseg v Ukrajini utemeljila na zaščiti rusko govorečega prebivalstva. Slovenijo je JLA napadla hladnokrvno in mirno, saj je bila prepričana, da deluje na lastnem ozemlju, vendar je bila ob odporu slovenskih oboroženih sil prisiljena spremeniti svoje strateške cilje. V podobni vojaškostrateški situaciji je danes Ukrajina. Slovenija je leta 1990 in 1991 poleg načelne podpore demokratičnim spremembam in neodvisnosti potrebovala tudi konkretno vojaško pomoč, s katero se je uspešno zoperstavila agresorju. Ukrajina danes potrebuje  1000 havbic, 500 tankov, 1000 dronov …, saj premoč v te vrste oborožitvi daje Rusiji prednost v geografsko skoncentriranih spopadih.

Žrtev in trpljenja ljudi v Ukrajini tako ne morejo v ničemer zmanjšati lepe želje in prazni pozivi k miru, temveč le hitra dobava orožja, vojaške opreme in humanitarne pomoči. In totalen vsestranski pritisk na Rusijo. Bitke za naše demokratične vrednote in svobodno življenje se tokrat namreč bijejo v Ukrajini.

Dan prej

26. junija 1991 je bil v okviru slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj častne enote TO. Enoto so sestavljali vojaki, podčastniki in častniki obeh učnih centrov. Poveljujoči častnik na slovesnosti je bil podpolkovnik Anton Krkovič.

Hkrati pa začnejo zavzemanje slovenskih mejnih prehodov s strani JLA in zvezne milice, prelet letala jugoslovanskega vojaškega letalstva v nizkem letu nad prizoriščem proslave ob razglasitvi samostojnosti in prvi streli pripadnika JLA v Divači, kar je pomenilo začetek načrtovanega, usklajenega in enotno vodenega napada JLA na slovensko suverenost. Začne se z izpadom tankov iz vojašnice tankovske brigade na Vrhniki in s kolono oklepnih bojnih vozil, ki je pripeljala iz Hrvaške in je bila najprej ustavljena v Pogancih. Kot odgovor na bojno delovanje JLA je načelnik RŠTO polkovnik Janez Slapar izdal ukaz o bojnem delovanju TO, oziroma da »se z odločnim bojnim delovanjem, s težiščem na dejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike zagotovi realizacija načrtovanih nalog, da se z uporabo razpoložljivih borbenih sredstev zagotovi varovanje objektov, meje in komunikacij ter preprečijo manevri enotam JLA«.

 

Agresor – zvezna armada

Agresijo na Slovenijo začnejo enote in poveljstva JLA izvajati 26. in 27. junija 1991 z naslednjih korpusnih območij, ki so bila podrejena 5. vojaškemu območju v Zagrebu: 13. korpus, poveljstvo na Reki, 14. korpus, poveljstvo v Ljubljani, 31. korpus, poveljstvo v Mariboru, 32. korpus, poveljstvo v Varaždinu, 10. korpus, poveljstvo v Zagrebu in 5. korpus vojaškega letalstva in protizračne obrambe, poveljstvo v Zagrebu. Tako je imela JLA v Sloveniji dvajset do petindvajset tisoč vojakov, približno 250 tankov stalne sestave in približno 100 tankov, ki so v Slovenijo prišli iz Hrvaške, ter okoli 300 oklepnih vozil za različne namene (transporterji, protiletalski topovi, poveljniška vozila, izvidniška vozila idr). Na štirih letališčih z betonskimi vzletno-pristajalnimi stezami (Cerklje, Maribor, Brnik in Portorož) pa je bilo na začetku spopadov približno 90 letal in 50 helikopterjev.

Slovenske oborožene sile

Delovanje slovenskih oboroženih sil je bilo pod poveljstvom republiške koordinacije, ki je bila v vlogi štaba vrhovnega poveljstva. Sestavljali so jo teritorialna obramba, milica in civilna obramba. Slovenski TO je poveljeval Republiški štab za TO. Sestavljali so jo zaščitna brigada in sedem pokrajinskih štabov, ki so bili razdeljeni na 26 območnih štabov. Že prvi dan spopadov je bilo angažiranih 15.000 mož, v celoti pa 35.100 mož. Njeni pripadniki so bili oboroženi s pehotnim orožjem, z orožjem za podporo (minometi, topovi itd.), z orožjem za protioklepni boj in z lažjim topniškim orožjem za protiletalsko obrambo (rakete Strela 2 M). Prav tako pa se je v njeno oborožitev vgrajevalo zaplenjeno orožje JLA, ki je omogočalo oblikovanje novih enot, kot so bile tankovske čete, baterije za protiletalsko obrambo itd. Slovenske policijske enote, ki so v spopadih odigrale izjemno pomembno, pogosto ključno vlogo, so štele 7.100 ljudi (vključno z informacijskim sistemom in s pomožnimi službami).V segmentu priprav na agresijo in vodenje odpora je v vojnih operacijah oborožene sile podpiral sistem civilne obrambe, ki je s svojimi aktivnostmi bistveno pripomogel k zmagi v osamosvojitveni vojni. V okviru bojnih operacij in zunaj njih so pripadniki civilne obrambe pod vodstvom Francija Žnidaršiča organizirano in sistematično izvajali oviranje, odklope elektrike, vode, plina, prevoze in blokade ter preskrbo obrambnih sil.

 

27. junij – prvi dan

 

27. junija se je nato začela vsesplošna načrtovana, usklajena in enotno vodena intervencija JLA proti Sloveniji. Prvi spopad med TO in JLA je bil pri zaselku Poganci med Metliko in Novim mestom. Predsedstvo Republike Slovenije na seji ob 6. uri zjutraj oceni poseg JLA kot neposredno nasilno intervencijo in poskus trajne okupacije Republike Slovenije in sprejme sklep o izvajanju pripravljalnih ukrepov za oviranje prodora enot JLA, za blokado njenih infrastrukturnih objektov ter za obrambo objektov in komunikacij.

JLA je uspelo s hitrimi manevri zasesti vse mejne prehode in letališča v Republiki Sloveniji, na katere so začeli prihajati pripadniki zvezne milice in Zvezne carinske uprave. Pri tem so bili vojaki naborniki JLA slabo informirani o njihovi misiji v Sloveniji, zato so se začele njihove prve predaje in pobegi iz enot JLA. Nasprotnik pa je s pojavom tankov na ulicah, z nasilnimi preboji barikad in letaki poskušal ustrahovati civilno prebivalstvo.

Na drugi strani pa so pripadniki slovenske milice in TO skupaj z gospodarskimi organizacijami postavljali cestne barikade za preprečevanje in upočasnjevanje prodiranja JLA, izdan je bil ukaz o uporabi orožja, izvedene so bile prve uspešne akcije ustavljanja in uničevanja nasprotnikove žive sile in sredstev, večina objektov JLA je ostala brez vode in elektrike, slovenske oborožene sile so si prizadevale za popoln prevzem nadzora nad mejnimi prehodi in zajele prve vojne ujetnike.

Lokacije pomembnih dogodkov oziroma spopadov: Ormož, Štrihovec, Šentilj, Limbuš, Poganci, Rigonce, Cerklje ob Krki, Kučare, Dravograd, Medvedjek, Središče ob Dravi, Jezersko, Brnik, Maribor, Trzin, mejna točka Obrežje.

 

28. junij – drugi dan

28. junija je nasprotnik z letali vojaškega letalstva izvajal intenzivne napade na civilne objekte in na telekomunikacijske oddajnike, tako da je bilo med civilnim prebivalstvom ter tujimi novinarji in vozniki tovornjakov, ki so bili ustavljeni pred barikadami na cestah, kjer so prodirale enote JLA, več ranjenih in mrtvih. Vendar so se po drugi strani njihove enote začele razkrajati, saj so bili prebegi in vdaje njihovih pripadnikov vse pogostejše.

Slovenskim obrambnim silam pa je kljub intenzivnemu bojnemu delovanju nasprotnika uspelo vzpostaviti ravnotežje na bojišču in prevzemati pobudo, tako da so bili nekateri mejni prehodi znova v slovenskih rokah, z nasprotnikom so se začela pogajanja glede nepotrebnih žrtev na obeh straneh, ukazana je bila prekinitev ognjenega delovanja zoper JLA, začelo se je organizirano reševanje problematike vojnih ujetnikov, prav tako pa je bila uspešna slovenska »vojna« na medijskem področju.

Lokacije pomembnih dogodkov oziroma spopadov: Medvedjek, Gibina, Brnik, Rožna dolina-Vrtojba, Črniče, Holmec, Bukovje, Karavanški predor, Šentilj, TV-oddajnika Kum in Nanos, Štrihovec.

29. junij – tretji dan

Na bojišču sta JLA in zvezna milica zahtevali prekinitev ognja in deblokado vojaških objektov. Hkrati pa so se njihove enote soočale z novimi vdajami in pobegi vojakov ter z izgubo v moštvu in opremi.

Predstavniki slovenskih obrambnih sil so sodelovali v pogovorih o premirju ter ustanavljali regijske centre za vojne ujetnike, hkrati pa so bili soočeni z nevarnostjo zračnih napadov JLA v štirih mestih ter s še vedno trajajočimi bojnimi spopadi.

Lokacije pomembnih dogodkov oziroma spopadov: Brnik, Trzin, Škofije, Ljubljana.

30. junij – četrti dan

Jugoslovanska armada se ne drži dogovorov o prekinitvi ognja, tako da se bojne aktivnosti nadaljujejo tudi 30. junija, pri tem pa ima nasprotnik vedno večje izgube v moštvu ter izgublja že osvojene položaje na bojišču. Zaradi tega na ozemlju Hrvaške za posredovanje v Republiki Sloveniji pripravlja nove enote, na ozemlju Slovenije pa izvaja teroristične akcije.

Kot odgovor na takšne aktivnosti jugoslovanskih oboroženih sil slovenske obrambne sile izvajajo poostreno blokado vojašnic nasprotnika, trgajo mreže varnostne službe JLA, onemogočajo delovanje njenih ključnih ljudi in nadaljujejo boje za mejne prehode.

Lokacije pomembnih dogodkov oziroma spopadov: Karavanški predor, Črni Vrh nad Idrijo, mednarodni mejni prehodi.

1. julij – peti dan

Peti dan vojne, 1. julija, JLA poskuša s preboji svojih obkoljenih enot. V ta namen dovaža na bojišče nove enote, zlorablja uporabo vojaških helikopterjev z oznako Rdečega križa v vojaške namene in grozi s sabotažami. Kljub temu oziroma prav zaradi tega pa se po drugi strani sooča z množičnimi vdajami, prebegi in pobegi vojakov iz svojih enot.

Slovenske oborožene sile pa uspešno onemogočajo horizontalne manevre nasprotnika ter v bojih za mejne prehode uspejo vse več zasesti.

Lokacije pomembnejših dogodkov oziroma spopadov: Nova vas, Medvedjek, Krakovski gozd, Mokronog.

2. julij – šesti dan

O vsej vojaško-politični zapletenosti takratne situacije pričajo naslednji dogodki. Tako je 2. julija polkovnik Janez Slapar po pooblastilu državnega vodstva poslal v Beograd Predlog Republike Slovenije za definiranje pogojev za ustavitev ognja od 2. 7. od 15. ure dalje, in sicer: »1/ Od tega datuma in ure je v veljavi ustavitev ognja za obe strani. 2/ Obrambne sile Republike Slovenije se obvezujejo, da bodo ob tej uri: prekinile ogenj, oddaljile svoje enote od blokiranih enot JA, dovolile enotam JA, da oskrbijo ranjene in poberejo mrtve vojake, kar so lahko tudi doslej vseskozi počele, in ko bodo enote v mirnodobnih kasarnah, bo zagotovljena tudi njihova oskrba. 3/ Enote JA se obvezujejo, da bodo ob tej uri: prekinile ogenj, umaknile enote 32. in 10. korpusa ter druge enote, prepeljane od drugod, v matične kasarne, blokirane oklepne in posebne enote 14. in 31. korpusa organizirano, tanke in oklepna vozila pa na vlačilcih umaknile v matične enote in da ne bodo na ozemlje Republike Slovenije dovažale nikakršnih novih enot ali izvajale kakršnihkoli bojnih akcij,« ter hkratni ukaz enotam TO o končanju vseh napadalnih aktivnosti. Republika Slovenija pa ob 21. uri enostransko razglasi prekinitev ognja.

Lokacije pomembnejših dogodkov oziroma spopadov: Krakovski gozd, Prilipe, Fernetiči, Presika, Ortnek, Ribnica, Borovnica, Zgornja Ložnica.

3. julij – sedmi dan

Enote JLA se začnejo umikati v vojašnice, nekatere med njimi tudi neorganizirano, kar se ta dan še pospeši. Pripadniki zvezne milice pa ob umiku z mejnih prehodov ropajo brezcarinske prodajalne in uničujejo inventar na mejnih prehodih ter bežijo z meje tudi v sosednje države. Število prebegov in predaj pripadnikov JLA se povečuje, tudi pilotov iz letalskih enot, ki pa po drugi strani še dan prej izvedejo val letalskih napadov na telekomunikacijske oddajnike ter grozijo z novim posredovanjem z ozemlja Republike Hrvaške.

4.    julij – osmi dan

Osmi dan vojne za obrambo slovenske suverenosti je v znamenju umika enot JA, ki se pod nadzorom ter v se spremstvu TO in milice umikajo v vojašnice, ki jim ponovno priklopijo vodo in elektriko. Na večini mejnih prehodov je vzpostavljeno normalno delo.

Slovenske obrambne sile pa se konsolidirajo, na novo opremljajo, popolnjujejo z orožjem in opremo ter pričakujejo politično odločitev o koncu vojne.

5.    julij – deveti dan

Predzadnji dan vojne za obrambo slovenske suverenosti je jasno vidno, da so enote JLA in zvezne milice dokončno poražene. Medtem ko so se zadnje razkropile in je del njihovih pripadnikov pobegnil čez meje v sosednje države, so bile enote JLA v sklepni fazi umika v svoje matične vojašnice. Ob tem pa so bile slovenske obrambne sile še vedno v visoki stopnji bojne pripravljenosti.

6.    julij – deseti dan

Slovenske enote so v stopnji bojne pripravljenosti.

7.    julij – enajsti dan

Brionska deklaracija je kljub odločitvi o trimesečni »zamrznitvi« slovenske samostojnosti bila veliko priznanje za slovensko državnost in njeno zunanjo politiko, saj je z njo Slovenija postala mednarodni politični subjekt, kar se je nato udejanjilo z njenim mednarodnim priznanjem, ki so ga mnogi tuji državniki sprva zavračali. Na bojišču začne veljati premirje. Kmalu sledi dogovor o umiku enot JLA iz Slovenije, ki se udejanji 26. oktobra 1991.

 

Zmaga Slovenije

Najpomembnejše razloge za zmago v vojni za Slovenijo je glavni strateg vojne za obrambo slovenske suverenosti minister za obrambo Janez Janša strnil v naslednje točke:

  1. jasen politični cilj, podprt z enotnostjo naroda in s plebiscitnim rezultatom;
  2. nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je;
  3. naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove večinoma ne;
  4. večino nujnih in mogočih priprav na obrambo smo izvedli pravočasno;
  5. imeli smo dobre informacije o nasprotniku;
  6. premoč nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra;
  7. human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nediskriminatorna obravnava ranjencev in uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote za predajo;
  8. številni posamični uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moč TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva;
  9. dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomestila pomanjkanje težkega orožja;
  10. preskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti razen pravosodne so učinkovito delovale, nova država je zadovoljivo funkcionirala.

Epilog

Tako so enotnost naroda, pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vladne koalicije Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije skovali zmago v vojni za Slovenijo. Zmago, povzdignjeno v svoji končnosti na slovenski Olimp, zmago, pomembnejšo od vseh bitk, ki so jih naši predniki, mnogokrat žal tudi za tuj račun, bojevali skozi vrtince nehvaležne zgodovine preteklih stoletij. Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

Viri:

Janez Janša, Premiki, 1992

Vojaška obramba Slovenije, 2011

Vojna za Slovenijo, 2014

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine