Piše: P. G.
V javnosti je zaokrožila novica, da je umrl Jožef Slokar, zadnji jugoslovanski minister za promet. Deloval je v izvršnem svetu SFRJ pod vodstvom Anteja Markovića, pred tem je bil predsednik poslovodnega odbora Železniškega gospodarstva Ljubljana (danes Slovenske železnice). Pred tem je bil direktor Primorja.
Slokar je svojo življenjsko zgodbo sicer opisal v knjigi “Listi iz dnevnika”, ki je izšla leta 2016, pri čemer je postregel s precej zanimivimi zgodbami. Denimo o tem, kako je pristal v CK ZK Jugoslavije, kako se je boril s starimi “strici” iz kroga Ivana Mačka Matije (zlasti inženirja Cirila Mravljo) ki so hoteli imeti velik vpliv na železnicah, pa tudi o tem, kako je omogočil brezposelnemu profesorju dr. Francetu Bučarju pravniško delo za železnice. Opisal je tudi svoja velika razočaranja, denimo v odnosu do goriškega rojaka Dušana Šinigoja, predsednika izvršnega sveta SR Slovenije v obdobju 1986-1990, ter zaradi odnosa številnih funkcionarjev na železnicah.
Leta 1988 se je znašel v vlogi nasprotnika stavkajočih strojevodij iz ljubljanske sekcije vleke vlakov, ki so se jim pridružili še ostali strojevodje. Stavka, ki se je začela 27. decembra 1988 zgodaj zjutraj, je trajala dva dni, očitno pa je vendarle prinesla nek uspeh, saj je bil nato ustanovljen prvi neodvisni poklicni sindikat – to je Sindikat strojnega osebja Slovenije in Istre. Po politično obarvani stavki v Litostroju je bila to prva vnaprej napovedana stavka v tedanji SFRJ. Zaradi njene narave je Slokar stavkajočim pripisal vpliv Slobodana Miloševića iz ozadja. Ironija je bila, da je bil nato prav Milošević tisti, ki ga je predlagal Markoviću za ministra kot vzor človeka, ki je v Sloveniji poskrbel za uspešno zamrznitev plač. Kot odmev na to poglavje je nato pri založbi Nova obzorja izšla knjiga “Stavka, ki je iztirila rdeči režim”. V njej je Slavko Kmetič, ki je takrat vodil stavkovni odbor, pojasnil svojo plat zgodbe o stavki.
Zagotovo so v Slokarjevi knjigi najbolj zanimivi njegovi opisi delovanja v Beogradu in tudi obisk v Kninu, ki pa žal ni prinesel uspeha, saj so bili kninski Srbi premočni, tudi zaradi podpore iz Beograda. Zanimivo je sicer, da je skušal nekoliko oprati vlogo Anteja Markovića, češ da so na dan slovenske osamosvojitve Markoviću Srbi (ter generalštab) podtaknili spremenjen dokument s sklepi zveznega izvršnega sveta, s čimer naj bi Marković nehote odobril oboroženo intervencijo JLA pri njenem “osvobajanju” Slovenije.
Slokarjev pogreb naj bi bil sicer 12. julija na ljubljanskih Žalah.
