Piše: Arian Sajovic
Slovenija se zunanjepolitično vrača v status quo preteklih levih vlad.
Medtem ko je vojna v Ukrajini presegla sto dni bojevanja, se je peščica akademikov z nekdanjima predsednikoma Kučanom in Türkom na čelu oglasila v pismu in prišla do sklepa, da je treba poiskati način, kako končati oboroženi konflikt, ki je terjal že tisoče življenj. Misel, s katero se seveda vsi strinjamo, a poraja se dvom o načinu, kako želijo to doseči pod pismom podpisani strokovnjaki. V pozivu po prekinitvi vojaške pomoči Ukrajini preseneča tudi ideja, da je treba ciljati na vnovično implementacijo sporazuma iz Minska leta 2014, kar pa nima smisla, saj bi ta ohranil rusko moč in vpliv na ozemlju Ukrajine. Ta vpliv bi še vedno rušil ukrajinsko suverenost, onemogočal njeno samoupravljanje in razvoj ter samo začasno preložil prelivanje krvi.
In tako kot je ruski vpliv rakrana za ukrajinski napredek, se tudi Slovenija sooča z vplivi in interesi nekdanje avtoritarne elite in nas vrača v status quo preteklih levih vlad, ki so se po rusofilskih vzorcih pogosto postavljali v ruski kot oziroma vsaj prehajali med Moskvo in Zahodom. Podpisani Aurelio Juri pravi, da dokument ni rusofilske narave, a težko je prezreti dejstvo, da njihova rešitev veliko bolj ustreza ruskim interesom. To nakazuje, da se Slovenija vrača k izmeničnemu pomakanju nog v ruski in zahodni bazen, kar nas je v preteklosti osamilo v mednarodnem prostoru. Fajonova medtem pozdravlja določene točke omenjenega pisma, kar gre navzkriž z mnogimi pozicijami zaveznikov, s katerimi smo vzpostavili boljše diplomatske odnose skozi aktivno delovanje pretekle vlade. Kot napoved nekonkrektnosti prihodnjega delovanja slovenske diplomacije bi lahko vzeli tudi njeno izjavo na konferenci v Solunu, kjer je najprej pozdravila idejo prekinitve oboroževanja in kmalu zatem dodala, da ne bi smeli prekiniti vojaške pomoči Ukrajini. Sama izjava spominja na preračunljivo ravnanje z nasilnežem in njegovo žrtvijo, medtem ko tehtaš med navidezno moralo in lastnimi interesi.
Ukrajinci se pravkar na vse pretege trudijo ohraniti navzočnost v Donbasu, ki ga Rusi v primeru osvojitve nikoli ne bodo spustili ne glede na kakršnekoli pretekle sporazume. Zato ukrajinskih prizadevanj ne smemo omejevati in začenjati diskurza o njihovi vojaški osamitvi, ampak ga dodatno podpreti, če dejansko želimo delati za pravično razrešitev konflikta.
