Piše: Tomaž S. Medved
Čeprav se zdi, da bi morali biti Slovenci hvaležni za nekaj več kot dveletno obdobje (tretje) Janševe vlade, vsaj glede na to, kaj vse so obljubljali pripadniki sedanje vladajoče naveze med Gibanjem Svoboda in KUL, pa se zdi, da so močna (in usmerjana) čustva na volitvah premagala razumno izbiro.
Volitve so sicer mimo, nova vlada je bila prejšnji teden tudi uradno postavljena, že njene prve poteze pa so pokazale vračanje v stare, že preživete tranzicijske modele v slogu »oblast za vsako ceno« – kar se je pokazalo tudi s kadrovanjem. A zdi se, da čustven efekt zaupanja v vlado zgolj zaradi dejstva, da na oblasti ni več »janšistov«, ne popušča. In še dolgo ne bo. Vzporednice s sedanjim dogajanjem v Sloveniji pa lahko najdemo v dogajanju ob razpadanju Jugoslavije – denimo ob javnomnenjsko podprtem vzponu srbskega »vožda« Slobodana Miloševića. Ali pa ob vsesplošni psihozi, ki je leta 1990 zajela Srbe na Hrvaškem. Govorimo o t. i. balvan-revoluciji, ki je bila nekakšen uvod v domovinsko vojno in zaradi katere sta se sredi devetdesetih let zgodila akciji »Nevihta« in »Blisk«.
Od memoranduma SANU do »malega Gazimestana«
A najprej na kratko nekaj o predzgodovini te velike vojne, ki je močno prizadela našo južno sosedo. Potem ko je konec 1986 v javnost prišel povzetek do tedaj še neobjavljenega manifesta, pravzaprav memoranduma srbskih akademikov o tem, da je potrebno zaščititi srbski narod, ki je zaradi kardeljanskega federativnega modela ureditve države razkosan med več republik. Kot je znano, je bil to skupaj s pretresi v vrhu srbske zveze komunistov in širše v jugoslovanskem političnem vrhu sprožilec vzpona t. i. protibirokratske revolucije. Vrhunec je to dogajanje doseglo s proslavo ob 600-letnici kosovske bitke na Gazimestanu, kjer je bil glavni govornik prav prej omenjeni srbski voditelj Slobodan Milošević. Ta množično obiskana manifestacija blizu Prištine ravno v času intenzivnega zatiranja kosovskih Albancev je bila zaznamovana z Miloševićevo napovedjo, da oboroženi spopadi v prihodnosti niso izključeni. Vse skupaj je bila voda na mlin tistim, ki so med Srbe širili propagando, da po republikah prihajajo na oblast buržuazno-klerikalni oz. kontrarevolucionarni rušitelji Jugoslavije in da se je treba temu odločno upreti. Milošević se je s svojimi zavezniki že tedaj močno zavedal, kaj pomeni imeti v rokah medije in kako preko njih izvajati psihološki inženiring.
Že nekaj dni po gazimestanski manifestaciji je sledila nekoliko manjša, a nič manj pomembna proslava ob 600-letnici kosovske bitke blizu Knina na Hrvaškem, ki so se je udeležili številni srbski mitingaši iz vseh delov Jugoslavije. Dan pred tem so v Kistanju med Kninom in Šibenikom ustanovili srbsko kulturno društvo Zora. Na sami proslavi pa se je v dogajanje s svojim govorim vključil razvpiti Jovan Opačić, ki so ga hrvaške oblasti zato poslale v zapor za 40 dni. Ob tem naj spomnimo, da je Hrvaško, tako kot Slovenijo, tedaj vodila še socialistična oblast, HDZ je oblast prevzela šele slabo leto kasneje. V tistem času je na Hrvaškem še vedno veljala ustava, ki je določala dvonacionalnost SR Hrvaške, da jo sestavljajo Hrvati ter na Hrvaškem živeči Srbi. Ta dvonacionalnost naj bi bila nekakšna varovalka pred morebitno obnovitvijo zloglasne ustaške NDH. Kot je znano, so organi te medvojne marionetne države izvajali genocid proti Srbom na Hrvaškem in želeli etnično čisto Hrvaško, kljub temu pa NDH takrat ni imela jurisdikcije nad ozemlji, ki jih je fašistična Italija želela zase (Dalmacija, Istra).
Gonja proti Zagrebu se ni začela s Tuđmanom
Kakorkoli že, beograjski tisk je sprožil močno medijsko ofenzivo proti vodstvu tedanje SR Hrvaške, da dejansko obnavlja ustaštvo in Srbom na Hrvaškem zmanjšuje pravice, ki so ji ustavno zagotovljeno. Pojavljale so se neverjetne zgodbe, ki so dejansko trkale na čustva tam živečih Srbov, mediji pa so jih pod vplivom KOS JLA hujskali proti oblasti v Zagrebu. Celo tako, da se je pojavila ideja o nekakšni novi federalni enoti, ki bi združevala hrvaška področja z večinsko srbskim prebivalstvom. No, potrebno je omeniti, da je bil prvi srbski miting na Hrvaškem v Kninu že konec februarja 1989, kar seveda sesuva znani mit o tem, da je upor Srbov na Hrvaškem sprožil hrvaški predsednik Franjo Tuđman s svojimi nacionalističnimi izpadi. Sledilo je še več podobnih mitingov. V začetku marca 1990 se je eden najbolj odmevnih zgodil na Petrovi gori v Kordunu.
Ko pa je leta 1990 razpadla Zveza komunistov Jugoslavije in je postalo jasno, da bodo v številnih republikah večstrankarske volitve (tudi v Sloveniji in na Hrvaškem), se je boj le še zaostril. Propaganda je med Srbe, živeče na Hrvaškem, vnašala strahove o krvavem razpadu Jugoslavije in možni ponovitvi scenarija z Jasenovcem, zloglasnim uničevalnim taboriščem. Ko je na hrvaških parlamentarnih volitvah zmagala HDZ, se je med hrvaškimi Srbi pojavila Srbska demokratska stranka (SrDS) s političnim voditeljem, znanim psihiatrom Jovanom Raškovićem. 27. junija 1990 je občina Knin izstopila iz skupnosti občin Dalmacije ter z nekaterimi občinami v soseščini ustanovila skupnost občin severne Dalmacije in Like (poleg Knina še Benkovac, Obrovac, Titova Korenica, D. Lapac in Gračac – opomba: vse te občine obsegajo pomembne prometne poti, ki povezujejo Dalmacijo z notranjostjo Hrvaške). Tej zvezi, zametku »Kninske krajine«, kasneje SAO Krajine oz. Republike Srbske krajine so se pridruževale tudi občine v Kordunu in Baniji ob meji z Bosno in Hercegovino (Vojnić, Glina, Kostanjica, Dvor na Uni…). Spremembo hrvaškega grba in napovedane ustavne spremembe, po katerih Srbi ne bodo več konstitutivni narod Hrvaške, so predstavniki SrDS ostro obsodili. Objava vsebine pogovora med Tuđmanom in Raškovićem, v katerem naj bi slednji izjavil, da so Srbi nor narod, je sprožila politični vzpon bolj radikalnega kninskega župana (sicer zobozdravnika) Milana Babića in politični zaton Raškovića.
Udba in KOS ter njuna agentura v Srbski krajini
Razmere so se še zaostrile, ko so se v kraju Srb v Liki konec julija 1990 na množičnem shodu zbrali hrvaški Srbi in zavrnili napovedane ustavne spremembe na Hrvaškem ter dialog z Zagrebom. Sklenili so tudi razpisati referendum o avtonomiji srbskega naroda v drugi polovici avgusta 1990. Hrvaška stran je referendum prepovedala, a brez učinka. Seveda pa je bila priprava na te dogodke povezana z delom dveh agentov srbske SDV (oz. Udbe) ob pomoči zvezne SDV in KOS JLA. Agenta Franko Simaković in Radovan Stojičić sta pomagala organizirati agentsko mrežo, v katero so bili vključeni pomembni vplivneži, od komunističnega majorja Sime Dubajića (znanega iz povojnih pobojev v Sloveniji) in poveljnika garnizije JLA v Kninu polkovnika Ratka Mladića pa vse do šefa kninske milice Milana Martića ter zloglasnega zločinca Željka Ražnjatovića-Arkana. Tej agenturi je tako uspelo združiti do tedaj nezdružljiva tabora: komunističnega in »četniškega«, saj so ravno takrat med Srbi že nastajali zametki novega srbskega četniškega gibanja in njegove stranke (tj. kasnejše Srbske radikalne stranke z voditeljem Vojislavom Šešljem). Tako so pripravili načrt etnične povezave srbskih enklav ter njihovo kasnejšo vključitvijo v Veliko Srbijo, s tem, da bi Hrvaško spustili iz Jugoslavije, a brez teh območij (podobno kot načrt amputacije manjšega dela Hrvaške pred drugo svetovno vojno, kar je preprečil sporazum Cvetković-Maček).
Zagrebška oblast je doumela, da mora ukrepati in po razorožitvi, ki jo je doletela sredi maja 1990 (takrat so razorožili tudi slovensko TO) in zaseči orožje, ki bi šlo lahko v roke srbskim upornikom. To so poskušali v Benkovcu, a brez uspeha, akcija je samo podžgala negativen odziv srbskega prebivalstva. Nato je skušala Tuđmanova vlada ukrepati s helikopterji s pripadniki policijskih sil, ki so iz Zagreba poleteli proti Kninu, a jih je jugoslovansko vojno letalstvo prisililo k pristanku. Kninski župan Babić je preko kninskega radia razglasil vojno stanje in sprožil pravo psihozo, češ da so ustaši tako rekoč že pred vrati in da se je treba zavarovati za vsako ceno. Zato je sledila zapora prometno pomembnih cest v okolici Knina z barikadami (kamni, hlodi, od tod naziv balvan-revolucija) ter zastraševanjem Hrvatov, ki so živeli na tem območju, pa tudi sabotažami na železnici. Jovan Opačić je kasneje sam razkril, kako močna psihoza je bila to in kako so skrajneži preko radia Knin ljudem lagali o vojnem stanju.
Tuđman se je bal konfrontacije z JLA in nasedel usodni prevari
Jesen 1990 je bila tako zelo vroča in tudi Slovenija je morala pohiteti s tajnim projektom Manevrske strukture narodne zaščite, da bi vzpostavila svoje lastne oborožene sile. 27. septembra 1990 je hrvaška policija skušala odvzeti orožje na policijskih postajah v Obrovcu ter Dvoru na Uni, vendar so Srbi vdrli v ti dve postaji in pobrali orožje. Isti dan je slovenska skupščina sprejela pomembne amandmaje k ustavi in zakonodajno podredila TO slovenskim oblastem, čemur je nato sledila kriza na Prežihovi v Ljubljani, ko je JLA reagirala z zasedbo RŠ TO.
Srbska krajina na Hrvaškem pa se je medtem uspešno širila še na Slavonijo, Baranjo in Zahodni Srem. Nova (para)država Srbov na Hrvaškem je celo izglasovala priključitev k matični Srbiji, pri tem pa jo je ves čas ščitila JLA, ki je sicer skušala sprva nositi masko nevtralnosti, dejansko pa je ves čas podpirala srbske upornike in jim ščitila hrbet. Leta 1991 so tako sledili znani dogodki: razvpite nočne seje predsedstva SFRJ z grožnjo nasilnega razoroževanja hrvaških policistov in slovenske TO, diskreditacijo generala Martina Špeglja s posnetkom, kjer naj bi na tajnem sestanku razlagal načrte, kako napasti armado in Srbe na Hrvaškem, itd. Vmes se je zgodil slovenski plebiscit (dan pred njim pa razglasitev nove hrvaške ustave), marca 1991 pa t. i. krvava velika noč na Plitvicah, ko je padla prva žrtev med hrvaškimi branilci. Začetek maja je bil še bolj krvav, saj so pri Borovem selu uporniki dobesedno zmasakrirali več kot deset hrvaških policistov.
Dne 25. junija 1991 je Hrvaška sprejela deklaracijo o neodvisnosti, efektivne oblasti za razliko od Slovenije ni prevzela, saj se je Tuđman bal konfrontacije z JLA in je verjel obljubam, da če Hrvaška pusti JLA prosto pot proti Sloveniji, ne bo napadena. Zato je Tuđman skušal svojo napako opravičiti tako, da, ko je odrekel sodelovanje s Slovenijo, njeno osamosvojitev označil kot »operetno«. Hrvaška se je tako dejansko osamosvojila šele v začetku oktobra 1991 – takrat pa je bila že v totalni vojni, saj so vojaška letala napadla tudi Banske dvore v Zagrebu. Dejansko so se prve resne vojaške operacije JLA proti Hrvaški začele v času, ko se je armada umikala iz Slovenije in so bile njene enote že dokaj etnično homogene. Začela se je krvava domovinska vojna, ki je bila v prvem delu neuspešna za Hrvate, saj so lahko osvobodili zasedena ozemlja šele leta 1995.
»Na naš ukaz je narod pripravljen jesti travo!«
Ob tem velja spomniti na podobnost med tovrstnimi »osvobajanji« srbskih ozemelj na Hrvaškem s tem, kar se sedaj dogaja v Ukrajini. V obeh primerih je nasilje posledica boljševiške ideologije, »cepljene« z nacionalizmom, v ozadju pa je inženiring človeških duš. In navsezadnje: tudi v Sloveniji imamo podobno psihozo, ki na naših tleh obnavlja sovraštvo revolucije ter iz nje izhajajoče državljanske vojne. Kako so mentalni vzorci podobni, pa priča anekdota, ki jo je septembra 1990 v Kninu doživel tedanji jugoslovanski minister za promet Jože Slokar. Zaradi blokad magistralnih cest ter železniških prog na območju t. i. Krajine je nastajala ogromna gospodarska škoda, kar je Slokar tudi omenil na sestanku v Kninu ter opozoril na socialne posledice takšnega početja. Član krajinske vlade, zadolžen za verske zadeve, Petar Štikovac, mu je odgovoril: »Gospod minister, če bomo temu narodu ukazali, bo jedel travo.« Po tej izrečeni pripombi je bilo jasno, da se nimajo več kaj pogovarjati. Kot je še zapisal, so predstavniki (lokalnega) gospodarstva le nemo spremljali razpravo, brez ene same pripombe.
Prav ta anekdota v povezavi z opisanim dogajanjem v »Krajini« pred dobrimi 30 leti pa v marsičem pojasnjuje sedanje stanje v Sloveniji…
Viri:
Hribernik M.: Vojna na Hrvaškem 1990-1995, doktorska disertacija, Maribor 2013.
Slokar J.: Listi iz dnevnika, Modrijan, Ljubljana 2016.
