Piše: Tomaž S. Medved
Včeraj je bila v državnem zboru izvoljena nova vlada pod vodstvom Roberta Goloba. Gre za petnajsto vlado po vrsti, Golob pa bo v vlogi premierja prvič. Kljub »novemu obrazu« na vrhu pa že prve kadrovske poteze kažejo, da se v »prvo ligo« vrača cel kup starih obrazov iz preteklih levičarskih vlad, celo nekaj nekdanjih ministrov je med njimi.
Pričakovano je bilo, da je vlada najprej poskrbela za menjavo na vrhu policije in Sove, pa tudi UKOM. Direktor FURS Ivan Simič je, kot je napovedal, odstopil sam. A v oči bode predvsem dvoje: vlada je namreč sprejela sklep, po katerem morajo ministrstva do konca prihodnjega tedna pregledati vse zaposlitve, premestitve in napredovanja od 1.1. 2020 do danes. To seveda pomeni napoved kadrovske čistke povsod tam, kjer bi se izkazalo, da so zaposleni »podtaknjenci«, iz kozmetičnih razlogov pa niso upali zapisati, da bodo pregledovali zaposlitve od 13. marca 2020 dalje, ko je posle prevzela prejšnja vlada. In kot drugo: s prihodom Golobove vlade se dogaja veliko »come back« mnogih že skoraj odpisanih kadrov, ki so bili v preteklih levičarskih vladah celo ministri, a se bodo morali tokrat zadovoljiti zgolj s funkcijo državnega sekretarja.
Golob pred javnostjo skrival informacijo, da bo Črnčec postal državni sekretar
Med kadrovskimi odločitvami vlade pa je že ena takšna, ki je močno vznemirila tako Levico kot njene civilnodružbene podaljške: razvpiti Damir Črnčec je namreč – v nasprotju s pričakovanji – postal državni sekretar na ministrstvu za obrambo. Čeprav je Golob malo pred tem javno obljubljal, da Črnčeca v vladi ne bo, se je odločanje na seji vladi obrnilo v drugo smer. Očitno si je želel Golob zagotoviti nekaj miru pred tistimi, ki Črnčecu očitajo preteklo nestrpno pisanje o migrantih, hkrati pa potrebuje človeka, ki bo skrbel za dokaj nemoteno delovanje ministrstva (Marjan Šarec tega tako ali tako ni sposoben). A sedaj, ko je imenovanje formalno že izpeljano, bo morda v začetku nekaj nerganja s strani Levice, a kakega velikega škandala iz tega tako ali tako ne bo. Tako ali tako pa se LMŠ dejansko izteka čas obstoja, saj bo najkasneje jeseni postala del »velike Golobove družine«. Povedano drugače: lahko se strinjamo s pisanjem Požareporta, da je Šarec v zameno za vladno funkcijo prodal LMŠ Golobu. No, skupaj s Črnčecem pa bo državni sekretar še Rudi Medved, nekdanji novinar in v prejšnjem mandatu poslanec in predsednik preiskovalne komisije, ki se je ukvarjala s sumi političnega vmešavanja v delo komisije. Za svoje delo, v katerem je predvsem dobro »nasajal« tedanjo vlado, je bil očitno tudi dobro nagrajen.
Šarec minister, Bratuškova pa zgolj sekretarka?!
Vseeno pa jo je Šarec v tem primeru odnesel bolje kot pa Alenka Bratušek, nekdanja premierka, ki je bila v njegovi vladi ministrica za infrastrukturo, sedaj pa bo na istem ministrstvu »le« še državna sekretarka. Kar je dejansko še ena stopnička navzdol zanjo, v državni zbor pa se ne tako ali tako more več vrniti. Toda Golob je dobro poskrbel tudi za kadre iz njene stranke, saj je državna sekretarka v njegovem kabinetu postala nekdanja poslanka Maša Kociper, znana po svojih slikovitih retoričnih figurah, denimo o velikih in malih krogcih. Med državnimi sekretarji so sicer še Andrej Benedejčič, pa povratnik in izvedenec za evropske zadeve Igor Mally, ki ga je v času Šarčeve vlade premier pošiljal na vrh EU, ker se je sam kakor slabo počutil, pa diplomat Vojko Volk, itd. Nenavadno pa je, da med uslužbenci, ki jih je vlada imenovala na prvi seji, ni opaziti sedaj brezposelnega »betonerja« Marka Bandellija. A lahko se zgodi, da bo na vrsto prišel kasneje.
Nekatera imena novih državnih sekretarjev v Golobovem kabinetu pa vseeno močno izstopajo. Pisali smo že o Meliti Župevc, ki se po nekajletnem delu za Pristop znova vrača v politiko, potem ko je po debaklu Jankovićeve Pozitivne Slovenije ostala brez poslanskega stolčka, sedaj pa bo – očitno skupaj s kolegico Petro Škofic, nekdanjo desno roko Jožefa Školča – skrbela za strateško komuniciranje. Župevčeva je kariero začela najprej kot novinarka, preko strankarskih zvez (najprej LDS, nato SD, sledila je PS in sedaj GS) pa je bila najprej tiskovna predstavnica, nato pa že poslanka, ki uživa svoje družinsko življenje z nekdanjim premierjem Antonom Ropom, nekoč že poročenim in nato ločenim. Močno izstopa tudi Anton Grizold, ki je bil v času zadnje Drnovškove (in nato še Ropove) vlade minister za obrambo, sicer pa je dolgoletni profesor na FDV in tudi njen nekdanji dekan. V zadnjih letih se je moral na sodišču zagovarjati zaradi izplačevanja nezakonitih dodatkov k plačam, vendar je postopek proti njem že zastaral.
Židan in Frangež k Hanu, bo konec energetsko-prehrambene krize?
S tem pa vračanja starih obrazov v politiko še ni konec. Na ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki ga po novem vodi Matjaž Han, kot državna sekretarja prihajata nekdanji poslanec SD Matevž Frangež in, pozor, nekdanji minister za kmetijstvo ter nekdanji predsednik SD Dejan Židan, ki beleži podoben karierni zdrs kot Bratuškova, saj se mu ni uspelo uvrstiti med poslance, zato mu tudi SD ni namenila ministrske funkcije. V osmi volilni enoti ga je za las premagal kolega Damijan Zrim iz sosednjega okraja in postal poslanec, medtem ko je Židan izvisel. Židan, ki je bil minister za kmetijstvo v več vladah, je leta 2020 nenadoma odstopil s funkcije predsednika SD in vodstvo prepustil Tanji Fajon – takšen »sestop z oblasti« pa se v SD ni zgodil prvič, saj je Židan na podoben način kot Fajonova prevzel vodenje SD, ko je »nenadoma« odstopil njegov predhodnik Igor Lukšič, sicer profesor na FDV. No, zdaj se celo nekateri v SD ob imenovanju Židana za Hanovega državnega sekretarja posmehljivo muzajo, da bo Han skrbel za poceni naftne derivate, Židan, sicer nekdanji direktor Panvite, pa za poceni svinjsko meso. Kar pomeni, da je cenovne krize z energenti in živili v vsakem primeru konec. No, gre seveda za sarkazem.
Kar se pa tiče Frangeža, ki ga mediji sicer predstavljajo kot podjetnika, pa velja spomniti, da je bil še pred kakimi dvajsetimi leti predsednik Študentske organizacije Maribor, ki je prav v tistem času sprejela statut, s katerim je sedmerica najbolj vplivnih študentskih funkcionarjev pridobila vso oblast nad ŠOUM. Takšno početje je takrat celo javno obsodil nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, češ da gre za totalno uzurpacijo omenjene organizacije oz. »diktaturo sedmih japijev«. Frangeževi tedanji kolegi so sicer večinoma prihajali iz vrst tedanje Stranke mladih Slovenije, ki je bila v mandatu 2000-2004 parlamentarna stranka. Takrat je bil »oficir za zvezo« med ŠOUM in parlamentom poslanec SMS Marko Diaci, danes šentjurski župan, pred prihodom v parlament pa direktor Zavoda ŠOUM, nekakšne vzporedne organizacije ŠOUM, in tudi predsednik študentskega parlamenta. Več pa seveda TUKAJ. No, ob tem velja omeniti, da je bil tedanji predsednik SMS Dominik S. Černjak, ki se ni uspel uvrstiti v DZ in je po izpadu stranke iz parlamenta izpuhtel iz politike…
MNZ pod nadzorom Gregorja Golobiča
Stvari pa se dogajajo tudi na ministrstvu za notranje zadeve, saj tja kot državna sekretarja prihajata nekdanja poslanka LMŠ Tina Heferle in profesor na fakulteti za varnostne vede Branko Lobnikar, nekdaj viden član stranke Zares (bil je celo podpredsednik stranke) in človeka iz kroga Gregorja Golobiča. Lobnikar je bil v času Pahorjeve vlade že državni sekretar in sicer na ministrstvu za javno upravo (pod ministrico Irmo Pavlinič Krebs). Nato pa se je spet predstavljal kot neodvisen varnostni strokovnjak, ki so ga tudi vabili v medije. No, konec aprila 2020, mesec in pol po tistem, ko je oblast prevzela zadnja Janševa vlada, pa je preko twitterja sporočil, da mu je vlada odpovedala financiranje raziskav, prav tako naj bi dobil dva telefonska klica z grožnjami. In se je, kot je napovedal, povsem umaknil iz javnega življenja in tudi twitterja. Res nenavadno. Lobnikarja je sicer z velikim člankom na svojem blogu »pokril« znani filozof Boris Vezjak, a brez navedbe, da je bil Lobnikar nekdaj pomemben član Zaresa. Ob tem ni odveč omeniti, da je bil Lobnikar ves čas zadnje Janševe vlade njen glasen kritik, zlasti na področju delovanja policije ter njenega ukrepanja proti demonstrantom. No, v tem se očitno zelo dobro ujema z novo ministrico Tatjano Bobnar, sicer nekdanjo generalno direktorico policije v času Šarčeve vlade, češ da je treba »naše« demonstrante, tudi če so nasilni, zavijati v vato.
Kar pa se tiče nekdanje podpredsednice DZ Tine Heferle, pa »strici« zelo dobro vedo, zakaj jo pošiljajo na notranje ministrstvo. Leta 2019 je, kot je pisal Peter Jančič, preprečila poskus preiskave zlorab represivnih organov v politične namene, konkretno v poskusu onemogočanja Franca Kanglerja in Janeza Janše (več TUKAJ). Sicer pa Tina Heferle glede na svoje izjave na družbenih omrežjih ob prevzemu oblasti leta 2018 (ko je na oblast prihajala Šarčeva vlada) očitno podpira takšna stališča do gospodarstva, kot jih goji Levica. Torej čim bolj obdavčiti in »scuzati« podjetnike do bridkega konca. Kot poslanka je sicer velikokrat brala levite ministrom zadnje vlade, a v primeru »Lepe Nataše« je snedla jezik. Tudi to je očitno dobra referenca, da bo po novem delala na ministrstvu za notranje zadeve.
Vrnitev Žbogarja in vzpon novinarke Primorskih novic
Na ministrstvo za okolje in prostor prihaja Uroš Vajgl, sicer sin politika, nekdanjega evropskega poslanca in nekdanjega zunanjega ministra Iva Vajgla. Kot je znano, je deloval že na zunanjem ministrstvu v času ministra Karla Erjavca in že takrat je Erjavcu diplomat Peter Golob očital klientelistično zaposlovanje. Na ministrstvo za zunanje zadeve pa kot državni sekretar prihaja nekdanji zunanji minister iz časa Pahorjeve vlade Samuel Žbogar, sicer nekdanji veleposlanik EU na Kosovu in Makedoniji.
V vlado prihaja še ena osebnost s Primorske in sicer Vesna Humar, ki je bila imenovana za državno sekretarko v Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, kjer funkcijo ministra opravlja nekdanji novogoriški župan (in nekdaj tudi prepoznaven obraz »pozne« LDS) Matej Arčon, slednjega je na zadnjih lokalnih volitvah v drugem krogu izločil Klemen Miklavič. Primer Vesne Humar je zanimiv, ker je bila nekdaj že odgovorna urednica Primorskih novic, nazadnje pa izvršna urednica PN, pa tudi na občini v novogoriškem delu ekipe, ki je skrbela za projekt Evropska prestolnica kulture. S te funkcije oziroma polovične zaposlitve pa je odstopila v času zadnje Janševe vlade. Očitno je bila ves čas zelo blizu nekdanjemu županu, to zelo dobro poznanstvo pa je zadostovalo, da bo sedaj postala Arčonova desna roka in še ena iz vrst novinarskih bojevnic, ki se je – poleg Mojce Pašek Šetinc – pridružila »projektu svoboda«. No, Arčon je sicer naveden tudi kot generalni sekretar Gibanja Svoboda, Humarjeva pa se očitno zelo dobro razume tudi z Golobom.
Ponosna naslednika ZKS Koprivc in Šoltes
Ob koncu pa omeniti še dva res posebna primerka, ki predstavljata kontinuiteto »ponosnih naslednikov Zveze komunistov Slovenije«. To sta Marko Koprivc, ki je ostal brez poslanskega stolčka in se je v prejšnjem mandatu celo sam kitil s svojim ponosnim nasledstvom, ter Igor Šoltes, vnuk komunističnega revolucionarja Edvarda Kardelja. Šoltes, nekdanji evroposlanec, ki je pred leti celo ustanovil lastno stranko Verjamem, se je po koncu svojega mandata v Bruslju pridružil SD (kar je oznanil decembra lani) in januarja letos napovedal poslansko kandidaturo, v SD pa je nato postal predsednik odbora za pravosodje. Po novem bo desna roka Dominike Švarc Pipan, tiste podpredsednice SD, ki je zavrnila rokovanje s sedaj že nekdanjim premierjem Janezom Janšo. Švarc Pipanova je sicer v začetku maja, po že končanih volitvah, javno tarnala zaradi govoric, da se je Golobu sama ponujala za ministrico, kar je omenil celo časopis Delo, to pa pomeni, da so to govorico pomagali razširiti celo nekateri njeni strankarski kolegi iz SD. »Je pa globoko žalostno, kam vodi sla po moči in to od ljudi v isti stranki, ljudi, ki bi morali biti ekipa. Ni razočaranje, ker to je del politike. Mešetarjenje in nož v hrbet znotraj lastnih vrst. Ampak to je tisti del politike, ki ga NIKOLI ne bom sprejela in tolerirala. Ki ga moramo spremeniti za dobro države in državljanov. Kot trdno verjamem, da velja ta vrednota in ta cilj tudi za našo predsednico Tanjo Fajon, ki bo vedno imela moje polno zaupanje in podporo, in prav tako vse to velja za dr. Goloba. Prav tako pa ne bom dopuščala, da se maže in blati moje ime. Vem, od koga, in vem, zakaj. Poštenje, načelnost in strokovnost očitno niso vsem prioriteta,« je tedaj užaljeno zapisala na svojem facebook profilu. No, ministrica je postala vseeno.
Kaj pa Marko Koprivc? Sin nekdanjega režimskega časnikarja ter urednika Jaka Koprivca (ki je v imenu partijske oblasti lomastil po medijih in med drugim pomagal likvidirati satirični list Pavliha) bo desna roka ministra za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, sicer nekdanjega policista in nazadnje murskosoboškega župana Aleksandra Jevška. Znan je denimo po tem, da se je poklonil pred kipom revolucionarja Borisa Kidriča. V skladu s svojim družinskim poreklom ima tudi zelo svojske poglede na medijsko svobodo, zato ne preseneča, da je kot poslanec večkrat napadel medije, ki ne trobijo v isti rog z mainstreamom, in se ob tem celo grdo zlagal. »Popolnoma jasno je, da vi preko tega trobila perete sredstva za stranko SDS in problem je pač v tem, da je stranka SDS trenutno najmočnejša vladna stranka in da je tovrstno financiranje nezakonito,« je lani decembra na seji preiskovalne komisije Koprivc navrgel direktorju Nova24tv Borisu Tomašiču. Ta mu seveda ni ostal dolžan in je pozval Koprivca, naj svoje trditve dokaže.
Koprivc je bil sicer kot poslanec tudi velik ljubljenec Odlazkovih tabloidov, preko katerih je seveda slovensko javnost prepričeval, kako je treba Slovenijo »razstrupiti«, ker naj bi jo »janšizem« tako zasvinjal. Sedaj bo lahko užival sadove dela prejšnje vlade, saj je Janševa vlada Sloveniji priskrbela ogromno evropskih sredstev – za katere pa sedaj obstaja zelo velika možnost, da bodo vložena v razne študije, tako kot smo bili vajeni pod tranzicijskimi vladami. Kajti tudi minister Jevšek je že napovedal, da se denar ne bo vlagal v beton…
