Piše: Narodni svet koroških Slovencev
Adreas Mölzer je v komentarju v Die Presse ogorčeno zavrnil možnost javne rabe dvojezičnih gorskih, vodnih in cestnih imen, ker da to spominja »na čas nesrečnih jugoslovanskih teritorialnih zahtev, ko je Jugoslavija želela preko topografskih napisov določiti slovensko naselitveno območje«.
Od leta 2008 na Koroškem izhajajo zemljevidi s slovenskimi ledinskimi in hišnimi imeni, na katerih so zabeležena tudi gorska in vodna imena v obeh jezikih. Številna slovenska gorska in vodna imena, ki so živa le v ustni rabi, so na teh zemljevidih zabeležena prvič. Projekt izvajajo domačini, posamezniki in slovenska krajevna društva v sodelovanju z občinami. Z velikim prizadevanjem in prostovoljnim delom se trudijo, da beležijo ustno prenesena imena. Organizacijsko in strokovno spremljajo projekt osrednji kulturni organizaciji (SPZ in KKZ) in Slovenski narodopisni Inštitut Urban Jarnik. Doslej je izšlo devet zemljevidov z geografskimi imeni v osmih občinah, številni zemljevidi so v pripravi za tisk. Iniciativa za ohranjanje slovenskih geografskih imen doslej zbrana geografska imena na območju južne Koroške daje na razpolago tudi za projekt, ki ga izvaja Dežela Koroška (Oddelek za občine) s pomočjo koroške ustanove Kärntner Bildungswerk, katerega cilj je zbiranja vseh (!) geografskih imen po celotni Koroški za vnos v deželni sistem KAGIS. Ker so slovenska geografska imena neločljivo povezana z obdajajočo naravo, so pomemben vir informacij o naravi in krajevni zgodovini, v nemško prevedenih imenih se prvotni pomen imen večkrat izgubi. Tudi zato je pomembno, da se ohranijo koroška slovenska avtohtona geografska imena.
Od leta 2010 je element »Slovenska ledinska in hišna imena na Koroškem« vpisan v seznam nesnove dediščine pri Avstrijski Unescovi komisiji. Projekt zbiranja ustno prenesenih geografskih imen je kot primer dobre prakse prejel odlikovanja s strani avstrijske Unescove komisije (Good Practice) in na evropski ravni (Cultural Heritage in Action). Kot zgleden projekt dokumentiranja geografskih imen kot kulturne dediščine zbuja pozornost tudi na mednarodni ravni, npr. pri Združenih narodih (UNGEGN – United Nations Group of Experts on Geographical Names). Ker imajo slovenska imena tudi pomembno orientacijsko funkcijo (na lokalni ravni jih poznajo in uporabljajo tudi nemško govoreči), se za zbrano gradivo zanimajo reševalne organizacije na Koroškem.
Preko občinske avtonomije imajo občine možnost, da sklepajo o nadaljnjih napisih topografske narave in drugih uradnih napisih v javnosti in s tem pripomorejo k jezikovnemu in kulturnemu razvoju Koroške. Mölzerjevo izjavo, da vidnost slovenskih vodnih, gorskih in cestnih imen v javnem prostoru spominja na »čas jugoslovanskih teritorialnih zahtev« v celoti zavračamo. Brigitta Busch je v radijskem pogovoru ugotavljala, da je slovenščina v javnosti premalo prisotna in da bi bila potrebna bolj dosledna jezikovna politika v javnosti. »Moralo bi biti samoumevno, da je slovenščina prisotna tudi pri cestnih imenih, na kažipotih, krajevnih napisih, na gostinskih obratih, v reklami ipd. Vse to bi pripomoglo, da bi slovenščino tudi bolj govorili. Če bi bila slovenščina bolj prisotna, bi to vplivalo tudi na vsakdanjo rabo slovenščine.«
Očitno predsednik koroškega Heimatdiensta Andreas Mölzer noče vzeti na znanje vsebine 7. člena Avstrjske državne pogodbe, ki v tretjem odstavku določa obvezo Republike Avstrije v zvezi z napisi topografskega značaja: »V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvaškim ali mešanim prebivalstvom je slovenski ali hrvaški jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu. V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja prav tako v slovenščini ali hrvaščini kakor v nemščini.« Na to obvezo Republike Avstrije do slovenske narodne skupnosti slovenske politične predstavniške organizacije pri pogovorih in pogajanjih vedno spet opozorjajo avstrijske sogovornike. Nazadnje je na to zamudo pri izpolnjevanju obveznosti iz 7. člena ADP opozoril tudi veleposlanik Republike Slovenije, gospod Aleksander Geržina.
Letos jeseni se bomo spominjali 50-letnice »ortstafelšturma«, ki je bil začetek skoraj 40-letnega odklanjanja slovenskih krajevnih napisov v javnosti s strani KHD-ja. Ali naj bo prav letos ob tej obletnici nov začetek odklanjanja dvojezičnih napisov gorskih, vodnih in cestnih imen v javnosti? Ali se po petdesetih letih pri koroškem Heimatdienstu na tej ravni res prav nič ni spremenilo, kljub številnim pohvalam in nagradam od vsepovsod?
