Piše: C. R.
Ruski oligarhi in uradniki so depresivni zaradi izgube računov in zahodnih sankcij proti gospodarstvu, vendar se počutijo nemočne, da bi vplivali na Putina. Vendar se lahko v bližnji prihodnosti vse spremeni.
Dva meseca po invaziji Rusije na Ukrajino se je molk – in celo tiha privolitev – ruske elite začel rušiti.
Razpoke med frakcijami ruske gospodarske elite postajajo vse bolj vidne in nekateri tajkuni – zlasti tisti, ki so si obogateli pred prihodom predsednika Vladimirja Putina na oblast – so začeli govoriti.
Za mnoge so bili ključni dejavnik njihovi lastni problemi. Radikalne sankcije, ki jih je uvedel Zahod, so spustile novo železno zaveso med rusko gospodarstvo in Zahod ter zamrznile na desetine milijard dolarjev številnih poslovnežev.
Kot je dejal neki poslovnež skupaj s številnimi najbogatejšimi ljudmi v državi poklicani na srečanje s Putinom na dan invazije:
“V enem dnevu so uničili vse, kar se je gradilo leta in leta. To je katastrofa.”
Vsaj štirje oligarhi, ki so uspeli v bolj liberalni dobi Jelcina, so zapustili Rusijo. Vsaj štirje visoki uradniki so odstopili s svojih funkcij in zapustili državo, najvišji med njimi je Anatolij Čubajs, posebni odposlanec Kremlja za trajnostni razvoj in privatizacijski car Jelcinove dobe.
V intervjujih je več ruskih milijarderjev, visokih bankirjev, visokih uradnikov – sedanjih in nekdanjih –, ki so spregovorili pod pogojem anonimnosti zaradi strahu pred maščevanjem, opisalo, kako so bili vsi šokirani zaradi vse večje Putinove izolacije in da so nemočni, da bi vplivati nanj, saj ima v njegovem ožjem krogu nadvlado peščica brezkompromisnih sodelavcev FSB.
Javno izražene pritožbe so se večinoma osredotočile na gospodarski odziv ruske vlade na zahodne sankcije. Nihče ni neposredno kritiziral Putina.
Vladimir Lisin, jeklarski tajkun, ki je obogatel v letih Jelcina, je kritiziral Dumo, ki je v predlogu za blažitev zahodnih sankcij, zahtevala, da se tuje kupce prisili, naj za celo vrsto blaga plačujejo v rubljih. V intervjuju za moskovski časopis je dejal, da se z ukrepom tvega, da bi spodkopal izvozne trge, za katere se je Rusija »borila desetletja«, in opozoril, da bo prehod na obračunavanje v rubljih izločil Rusijo z mednarodnih trgov.
Vladimir Potanin, lastnik jeklarne Norilsk Nickel in eden od arhitektov ruske privatizacije v devetdesetih letih, je opozoril, da bi predlogi za zaplembo premoženja tujih podjetij, ki so po napadu Ukrajine zapustila Rusijo, spodkopali zaupanje vlagateljev in državo vrnili nazaj v revolucionarno leto 1917.
Najdlje je šel Oleg Deripaska, aluminijasti tajkun, ki je svoje začetno bogastvo prav tako ustvaril v času Jelcina, saj je vojno v Ukrajini označil za “norost”, vendar se je osredotočil na gospodarske posledice invazije. Napovedal je, da bo gospodarska kriza, ki so jo povzročile sankcije, trikrat hujša od finančne krize leta 1998, ki je tedaj pretresla rusko gospodarstvo. Deripaska je vrgel rokavico Putinovemu režimu in dejal, da njegova politika državnega kapitalizma v zadnjih 14 letih »ni vodila ne do gospodarske rasti ne do povečanja dohodkov prebivalstva.«
Pozneje je Deripaska v objavi na svojem Telegram kanalu zapisal, da je trenutni oboroženi spopad »norost, za katero se bomo (Rusi, op.p) pred našimi potomci še dolgo sramovali.« Je pa že v naslednjem stavku zapisal, češ je za »peklensko ideološko mobilizacijo z vseh strani« enako kriv Zahod.
Ko so nekaj ur po tem, ko je 24. februarja Putin vojaško napadel Ukrajino, 37 najbogatejših ruskih poslovnežev poklicali v Kremelj, da bi se srečali s Putinom, so bili mnogi od njih pretreseni in šokirani. Eden od udeležencev je rekel:
»Vsi so se počutili grozno. Vsi so sedeli popolnoma pobiti.«
»Nikoli jih še nisem videl tako pretresenih,« je dejal drugi udeleženec. »Nekateri niso mogli niti govoriti.«
Kot običajno so čakali več kot dve uri, preden se je predsednik Putin pojavil v okrašeni Katarinini dvorani v Kremlju, kar je bilo dovolj časa, da so razmislili o svoji usodi. Za nekatere vodje, ko so tiho razpravljali o posledicah Putinove vojne, je bil to trenutek spoznanja, da je to konec za poslovnega imperija, ki ga gradili vse od prehoda Rusije na prosti trg pred več kot 30 leti.
»Nekateri izmed njih so rekli: »Vse smo izgubili«,« je povedal eden od udeležencev.
Ko je prišel predsednik, si nihče ni upal protestirati. Z okamnelimi obrazi so poslušali Putina, ki je zagotavljal, da bo Rusija ostala del svetovnih trgov – obljuba, ki je postala nesmiselna zaradi vrste zahodnih sankcij – in jim rekel, da nima druge izbire, kot da začne svojo »posebno vojaško operacijo.«
Represija in razcep elit
Od takrat je Putin okrepil grožnje vsem, ki kritizirajo vojno, in hitro izdal nove zakone, ki dovoljujejo 15-letno zaporno kazen za vsakogar, ki o ruski vojski pove karkoli, za kar Kremelj meni, da je lažno. Putinova administracija je predlagala oblikovanje novega sistema namestnikov v ruskih ministrstvih, ki bodo Kremlju poročali o »emocionalnem ozračju in razpoloženjih«.
En od oligarhov je dejal, da pričakuje, da bo prihajajoče represije naravnost »ljudožerske« v primerjavi z »vegetarijanskim obdobjem« prejšnjih let.
Kljub naraščanju opozoril ameriških obveščevalnih služb so mnogi v moskovski eliti menili, da Putin svoje cilje omejuje na separatistična območja v vzhodni Ukrajini. Uradniki so »mislili, da bo to omejeno na operacije v Donecku in Lugansku, in na to so se pripravljali,« je dejal visoki uradnik. Po njegovih besedah so bili pripravljeni na sankcije Zahoda, vključno z začasno ustavitvijo mednarodnega sistema za finančno sporočanje SWIFT, na tako hude sankcije, ki so nastopile sedaj, pa nikakor niso bili pripravljeni.
Bolj, ko se ruske vojaške žrtve povečujejo in se čete umikajo, bolj zaskrbljeno na vojno gledajo ne le milijarderji, ki so pod sankcijami Zahoda, ampak celo nekateri siloviki, sta povedala dva poznavalca zadeve.
Eden od njih je posebej omenil Šojguja, ki je sodeloval pri pripravah na vojno:
»Vsi želijo živeti normalno življenje. Imajo hiše, otroke, vnuke. Ne potrebujejo vojne. Niso samomorilci. Vsi želijo dobro življenje. Da bi njihovi otroci imeli vse in lahko potovali na najlepše kraje.«
Vse večji pritisk na njihove račune v tujini še posebej jezi rusko eliti. Tudi tisti, ki so se poskušali zaščititi s prenosom denarja na račune v lasti poslovnih partnerjev, zdaj ugotavljajo, da so ti računi blokirani.
Kdo bo nasprotoval Putinu
Na prvi pogled se zdi, da se je rusko gospodarstvo stabiliziralo po prvi sankciji, k čemur je prispevalo več kot 800 milijonov dolarjev prihodkov od prodaje nafte in plina Evropi. Politika centralne banke, ki je prisilila izvoznike, da prodajo 80 % svojih deviznih prihodkov, je preprečila, da bi rubelj propadel, Putin pa je izjavil, da je »gospodarski blitzkrieg« proti Rusiji propadel.
Toda v začetku tega meseca je vodja NB Nabiullina opozorila, da učinkov sankcij še ni čutiti v polni meri in da najhujše šele prihaja. Proizvodne dejavnosti, v katerih je tako rekoč vsak izdelek odvisen od uvoženih komponent, se začenjajo krčiti, zaloge uvoženega potrošniškega blaga so izčrpane. »Vstopamo v težko obdobje strukturne preobrazbe. Obdobje, ko lahko rusko gospodarstvo živi od rezerv, je končno,« je dejala.
V takih okoliščinah je Putinov položaj negotov, pravi Sergej Pugačov, ki je delal v Kremlju, dokler ni leta 2011 zapustil Rusijo. Prebivalstvo pa še vedno uspavata državni propagandni stroj, ki prikriva smrti v ruski vojski, in premajhni takojšnji učinki sankcij:
»Toda v treh mesecih bo trgovinam in tovarnam zmanjkalo zalog in na dan bo prišel podatek o dejanskem številu v Ukrajini padlih ruskih vojakov.«
Ne glede na skoraj smrtonosni udarec njihovim interesom se za zdaj zdi, da je ruska poslovna elita še vedno zamrznjena v strahu. »Ne vem, kdo ima dovolj jajc, da bi se uprl,« je dejal eden od poslovnežev. »Toda če se bo vojna zavlekla in bo vojska začela zgubljati, bo možnosti več. Če bo bitka za Donbas neuspešna, prihaja velika bitka med elitami znotraj Rusije.«
Vir: UNIAN po Washington Post
