Piše: Peter Truden
Robert Golob je drugi kandidat za novi obraz tranzicijske levice za predsednika vlade, ki nam ga skušajo prodati kot uspešnega menedžerja iz zasebnega sektorja. Prvi je bil Zoran Janković.
Za prvega že vemo, da se je zgodba o njegovi mitološki poslovni žilici razpočila kot milni mehurček, ko so nasedle vse Mercatorjeve balkanske naložbe in smo videli, da je kasnejši ljubljanski šerif kot poslovnež investiral bolj kot ne na pamet, brez resnih poslovnih analiz ali pa še huje – na podlagi kakšnih s poslovnim svetom povsem nepovezanimi motivi. Kaj pa Golob?
Golobova poslovna kariera
GEN-I, ki ga je hegemonsko vodil, že leta predstavlja kot svetovno zgodbo o uspehu. Če želimo Roberta Goloba spoznati kot poslovneža, ne pa kot političnega oprode Zorana Jankovića, kar je očitno še danes, se moramo potopiti v njegovo poslovno kariero.
Še pred petimi minutami ni nihče vedel, kdo Robert Golob sploh je. Tisti, ki se intenzivno prostočasno ali profesionalno ukvarjajo s politiko, so se ga spomnili kot dolgolasega gospoda iz energetike, ki je pred dobrim desetletjem do zadnjega hvalil in branil svojega tedanjega strankarskega šefa Jankovića, ko se je ta utapljal v korupcijskih škandalih. Na novo se je kot »Drnovškov čudežni deček energetike« rodil, ko mu niso podaljšali mandata na vrhu državnega pol-monopolista GEN-I, za katerega je domneval, da bo večen. Delno je mit o čudežnem dečku rezultat samopromocije, delno delo »raziskovalnih inštitutov« slovenskega levičarskega agitpropa.
Človek s preteklostjo
Golob ni začel kot slovenski Steve Jobs iz mamine garaže, ampak je plezal po folklorno slovenski poti do uspeha – v državno energetiko je prišel pred 23 leti po zvezah kot državni sekretar za energetiko na ministrstvu za gospodarstvo v Drnovškovi vladi. Seveda ni prišel kot padalec brez preteklosti – bil je sin že uveljavljenega komunističnega direktorja Valentina Goloba, ki je od leta 1976 v SFRJ vodil Soške elektrarne. Politiko je brez vidnih uspehov zapustil in se podal na pot obnovljivih virov s svojim zasebnim podjetjem Strela G, s katerimi še danes o zakonih narave nepoučenim razlaga pravljice o osončenju celotne države. Kot zasebnik vidnih uspehov ni dosegel. Sekira mu je padla v med, ko je njegovo družbo Strela G leta 2002 dokapitaliziral in kupil takrat mogočni Istrabenz, ki je kasneje deloval v partnerstvu z Gorenjem. Državno podjetje Gen energija, ki je bilo lastnik dela Nuklearne elektrarne Krško, je nato odkupilo polovični delež Istrabenza Gorenja – tako se je rodil GEN-I, ki je bil že spočet s konkurenčno prednostjo ugodne elektrike iz jedrske energije, kar je izredno povečalo prihodke podjetja. Golob je bil pri teh poslih le potnik in opazovalec, kot kamenček na plaži, ki ga nosi sem in tja. Po naključju se je znašel na pravem delu plaže. Genialni podjetnik Golob je bil predvsem pravi človek LDS na pravem mestu, da mi je njegovo stagnirajoče podjetje uspelo prodati državnemu konglomeratu. Ta je potem del podjetja, ki je tržilo električno energijo s pomočjo jedrske energije iz Krškega, spremenil v zgodbo o uspehu. Golob je tako – dobesedno – podjetnik na jedrski pogon reaktorjev in uparjalnikov, ki smo jih plačali vsi, v javnosti pa kot kakšna moška bolj lasata različica Grete Thunberg sanja o vetrnicah in sončnih elektrarnah.
Golob kot šef
Večinski mediji so nas do zdaj naučili, da je Golob genialni poslovnež na ravni fantov, ki so ustvarjali Silicijevo dolino. A kako je vodil gospodarske družbe? Pustimo ob strani, da ima njegova primarna družba glede na panoge globalno primerljivo gledano hudo skromne stopnje dobička ne glede na to, da se ukvarja skoraj izključno s preprodajo elektrike, na podoben način torej, kot se Tesla ukvarja s preprodajo bonov za izpuste, se pravi gre za parazitiranje na globalnem zelenem gibanju, ki ga pooseblja Greta Thunberg. Kakšen je bil Robert Golob kot šef – kot direktor velikega sistema državnih družb? Kakšne so bile njegove navade? Kaj je počel, potem ko je spil jutranjo kavo in prelistal časopise?
Afera v BiH
Afera o Golobovi bosanski avanturi, ki so jo slovenski mediji že zdavnaj pozabili, daje nekatere namige.
Robert Golob je imel nekoč želje, da bi ustvaril velik posel z elektrarnami na Balkanu – predvsem v Bosni. Za preboj na trg je uporabil strukturo slovenskih podjetij, ki so mu v Sloveniji pomagala njegovo družbo rešiti izgub in jo z odkupom spremeniti v uspeh. V poslih je bila udeležena bosanska družba Intrade energija. Ta je bila takrat v 51-odstotni lastnica slovenske družbe Istrabenz slovenski inženiring, d. o. o., Robert Golob pa je bil njen direktor. Družba Istrabenz slovenski inženiring je bila v lasti družbe IGES oziroma še prej Istrabenza Gorenja (direktor spet Robert Golob), za katero sta stala državna Istrabenz in Petrol. Istrabenz slovenski inženiring je bila družbena lupina, posvečena bosanski hčerinski družbi Intrade energija. V letu 2010 je bil Istrabenz investicijski inženiring brez poslovnih prihodkov, imel je samo finančne prihodke od delovanja hčerinske bosanske družbe.
Bosanski mediji razkrivajo
Družba se je ukvarjala s proizvodnjo električne energije v štirih hidroelektrarnah na Neretvi, kar sicer ni sporno, a se je zgodba začela hitro prav po balkansko zapletati. Nihče ni točno vedel, kako so slovenski partnerji v Bosni sploh prišli do posla. Takrat so bosanski mediji veliko pisali, da gre za korupcijo na državni ravni in siromašenje davkoplačevalcev. V Bosni se je namreč dolgo prikrivalo, kdo je pravi lastnik podjetja Intrade energija. Za lastnika se je nekaj časa lažno predstavljal Nihad Spahalić, ki je takrat bil poslovni partner Roberta Goloba (oba sta bila v nadzornem svetu družbe). Pravo lastništvo so šele čez čas odkrili bosanski mediji. Takrat se je družba potegovala za velik posel graditve bosanskih hidroelektrarn. Da bi posel dobilo Golobovo podjetje Intrade energija, je lobiral takratni bosanski minister za industrijo Vahid Hećo in jim kar samoiniciativno želel ponuditi koncesijo za graditev osmih velikih hidroelektrarn, o čemer so bosanski mediji veliko pisali in špekulirali, da gre za interni dogovor med Golobom in ministrom ali pa drugimi predstavniki vlade.
Sumi korupcije
Načrte pa so jim pokvarili tuji lastniki, ki za domnevni dogovor Heća in Goloba seveda niso vedeli in so oddali svoje ponudbe. Zato je bil nujen javni razpis. Intrade energiji je kljub boljši tuji konkurenci uspelo s koncesijo pridobiti posel graditve manjših hidroelektrarn na Neretvi. Obstajajo pa utemeljeni sumi, da je šlo pri zadevi za korupcijo oz. vsaj za izkoriščanje političnih zvez v bosanskem vladnem vrhu. To je bilo še toliko bolj jasno, ko se je v javnosti pojavil videoposnetek slabše kakovosti, ki ga je objavil sarajevski dnevnik Dnevni avaz in prikazuje pogovor med Nihadom Spahalićem, takratnim direktorjem Intrade energije, in Safetom Oručevićem, nekdanjim poslancem in županom Mostarja ter takratnim lobistom avstrijskih firm, ki so želele prodreti na bosanski trg. V delu, kjer se omenja Intrade energija, teče beseda o graditvi dveh hidroelektrarn na Neretvi, za kateri naj bi si bil Spahalić že več kot pet let prizadeval pridobiti koncesijo s samoiniciativno ponudbo.
Afera 15 odstotkov
Oručević in Spahalić naj bi bila izdelala strategijo, kako naj bi s pomočjo nekdanjega predsednika Bosne in Hercegovine Harisa Silajdžića pridobila soglasje komisije za koncesije, koncesije pa bi nato prodali za izdaten dobiček. V tem delu pogovora sta se Spahalić in Oručević pogovarjala o deležu, ki bi ga v celotnem poslu moral ohraniti slovenski partner, se pravi Istrabenz. Spahalić v pogovoru ugotavlja, da ima lahko Istrabenz v družbi, ki investira v graditev hidroelektrarne, največ 15-odstotni delež. Takole je govoril, ko je omenil tudi Goloba: »… ker je tam, kot sam veš, nosilec tega projekta (elektrarn) moj prijatelj Robert Golob, razumeš, tisti doktor, ki je služil kot povezava. Jaz sem Robertu rekel, prosim, stori to zaradi mene, sprejmi 15 odstotkov, jaz pa bom tebe, Roberta Goloba, uvedel pri sebi v firmi, ne, ne pri sebi – v Intradu. Ti si moj dober prijatelj, jebiga, skupaj se bova borila v PM. In to je bilo potem tako dogovorjeno. Zato je zaradi te osnove bilo potrebnih 15 odstotkov.«
Razkritje lastništva
Bosanski mediji so po razkritjih pravega lastništva podjetja Intrade energija in o čudnih poslih s koncesijo napadli zastopnika Spahalića in direktorja Roberta Goloba. Spraševali so se, kako lahko BiH dopušča slovenske koncesije v energetiki, ki jo je regulirala država, in kateri bosanski politiki so bili za to podkupljeni. V odgovorih, ki jih je Spahalić ponujal novinarjem, postane tudi jasno, zakaj je govoril o največ 15-odstotni prisotnosti slovenskega kapitala v projektu hidroelektrarne na Neretvi. Spahalić je v javnosti že od 2006 razlagal, da bo Istrabenz slovenski inženiring oziroma Intrade energija svojo koncesijo odstopil novemu podjetju, v katerem bi ohranila največ kakšen simbolni odstotek. Kasneje je zgodbo zopet spremenil in trdil, da delež slovenskih firm v projektu hidroelektrarn na Neretvi ne bo višji od 30 odstotkov.
V BiH nezaželena oseba
Na koncu je bila edini investitor v bosanske hidroelektrarne, nad katerimi je visela močna senca korupcije, še vedno družba Intrade energija oz. prek njega Istrabenz slovenski inženiring Roberta Goloba. Golob v Bosni še danes velja za nezaželeno osebo, saj so bosanski mediji v poslih Intrada energije prepoznali sume korupcije in oškodovanja bosanskih državljanov.
Sledi mentorju
Kaj nam torej ta tipična balkanska epizoda intrig in sumov o korupciji pri velikih energetskih poslih pove o Golobu? Več kot očitno je, da Robert Golob tudi v tem pogledu sledi mentorju Jankoviću, ki je svoje meglene posle rad širil v brezvladje Balkana. V deželah, kjer vlada vzporedna ekonomija in se da vse urediti prek poznanstev v lokalni in državni politiki, je veliko laže delati posle, kjer na račun davkoplačevalcev izgine kakšen milijon ali dva.
Na drugi strani je Golobovo vedenje zadnjih nekaj mesecev, odkar je izvedel, da ne bo več direktor družbe, ki si jo je že kar lastil, postalo povsem nevrotično, nič v skladu z zvitim poslovnežem iz sence, ki izkorišča balkansko bedo za osebno bogatenje.
Dogajanje v GEN-I
Golob je še kot direktor brez kakršnihkoli dokazov trdil, da je ogromno zanimanja za polovični delež GEN-I v Gen EL in da so dobili ponudbo Evropske banke za obnovo in razvoj, se pravi, da bi se družba privatizirala. Ta ponudba se nikoli ni materializirala, nihče je ni potrdil, veliko možnosti je, da nikoli ni obstajala. Že takrat, ko je bil direktor, je torej šlo za tipičnega politika. Šlo je za čisto samopromocijo kot takrat, ko je rekel, da ima ponudbe iz tujine za milijon evrov, nikoli pa ni povedal v katerem podjetju. Zviti poslovnež se je čez noč spremenil v najstnika, ki se želi pred sošolci bahati, s koliko dekleti je že preživel noč. Močno ga je namreč prizadelo spoznanje, da direktorske funkcije v državnih družbah niso večne.
Reinkarnacija Zorana Jankovića
Kdo je torej Robert Golob? Slovenski Steve Jobs? Luka Dončić slovenske politike? Ne. Spet bomo dobili reinkarnacijo Zorana Jankovića – arogantnega, vase zagledanega, ozkogledega, nestrpnega predstavnika tranzicijske levice, ki je v svojem mehurčku skozi leta začel verjeti lastni zablodi, da mu ni para v državi in na svetu. Bolj podobna si ne bi mogla biti – oba politično nastavljena, pa to zanikata. Oba s spornimi posli na Balkanu, oba sprenevedava okrog osebnih dohodkov, oba se imata za vrhunska poslovneža, čeprav sta vodila državna podjetja, pa še to z globalno primerljivo slabimi poslovnimi izidi. Je Slovenija pripravljena na novega Jankovića?
Afera 15 odstotkov, velika panika
V soboto je Planet TV javnosti predstavil posnetek iz leta 2009, ki se je takrat za kratek čas pojavil na spletni strani časopisa Dnevni avaz, potem pa za več kot desetletje izginil s strežnikov. Govor je bil o delitvi provizij oziroma lastniških deležev v projektu graditev hidroelektrarn na reki Neretvi, vrednem 300 milijonov evrov.
Planet TV je večerno objavo, zdaj znano kot Afera 15 odstotkov, napovedal že v teku dneva, nato so se v medijih pod okriljem smetarsko-medijskega tajkuna Martina Odlazka vrstili odzivi. Po svoje je zelo presenetil Reporter, kjer so domnevno kot ekskluzivno napletli zgodbo, »kako so v SDS vpregli tuje obveščevalne službe, da bi diskreditirali Roberta Goloba«. Pri tem so povsem »prezrli« dejstvo, da je v Sloveniji na posnetek in vsebino že leta 2011 kot edini opozoril prav tednik Reporter. Res pa je, da Reporter leta 2011 še ni bil v Odlazkovi lasti.
V Golobovi stranki Gibanje Svoboda je nastala velika panika, hiteli so s pojasnjevanjem in objavljanjem posnetkov na družbenih omrežjih, v katerih je Robert Golob zatrjeval, da nikoli v življenju ni imel bančnega računa v tujini, niti ni nikoli imel podjetja v tujini. O tem sicer za zdaj še ni govora. Zanikal je tudi, da bi kdaj prejel provizijo ali podkupnino. Še bolj pomenljivo pa je, da o aferi ob koncu tedna in v začetku tega ni poročal nobeden od večjih medijev.
