Piše: L.K.
Pogovarjali smo se z Ivanom Skalivskyim, grko katoliškim duhovnikom v Metliki, ki sicer prihaja iz mesta Ivano-Frankivsk na zahodu Ukrajine. Govorili smo o ukrajinski zgodovini in kulturi ter koreninah vojne v Ukrajini.
DEMOKRACIJA: Ruska agresija na Ukrajino ima dolge in razvejane korenine. Že samo Ruska federacija se je je prisesala na Ukrajino že pred osmimi leti, ko je zasedla Krim in zanetila vojno na Donbasu. Če človek bere zgodovino, opazi, da Moskva Ukrajini pravzaprav že stoletja »pije kri«… Najstarejša država na ozemlju Ukrajine je bila Kijevska Rus. Čigava je bila? Je povezana z Rusijo? Imeni sta podobni…
SKALIVSKYI: Naša zgodovina je bila velikokrat ukradena. Zato je pravzaprav jasno zakaj ruska vojska tako neusmiljeno uničuje ukrajinska mesta in spomenike – zato, ker to ni njihovo. Zgodovina je sicer zelo preprosta. Leta 882 je nastala Kijevska država oziroma Kijevska Rus, ki je sprejela krščansko vero leta 988. Kijevska Rus nima povezave z Rusijo, ker sta Rus in Rusija dva različna pojma, v njej pa so živeli Ukrajinci, Belorusi, Rusi in drugi narodi oziroma njihovi predniki iz tistega časa. Toda boljševiki, Lenin in Stalin so to zgodovino iznakazili (in podobno zdaj počne Putinov režim), in izmaličili tudi z represijami in deportacijami Ukrajincev v gulage in v Sibirijo. V 40ih, 50ih letih 20. stoletja so veliko ljudem, predvsem otrokom, ki so osiroteli v vojni, na vzhodu Ukrajine spremenili priimke in dodali končnico -ev, -ov. Podatke o tem in predvsem o pravih priimkih so tisti, ki jih je to zanimalo, našli predvsem cerkvenih krstnih knjigah. Zato so se in se uničujejo cerkve, da bi se prekrila zgodovinska resnica, kakšne narodnosti so ljudje.
DEMOKRACIJA: Kdaj je bila napisana prva ukrajinska knjiga? Kakšne so okoliščine njenega nastanka?
SKALIVSKYI: Tu je veliko diskusije, vendar pa velja, da je bila prva ukrajinska knjiga natisnjena leta 1574, to je bila knjiga Apostil, njen avtor pa je Lvivski metropolit Ivan Fedorovič. V resnici gre za prevod svetega pisma iz grščine. Kakor v vsaki civilizaciji tudi v Ukrajini kultura izhaja in prihaja iz cerkve, tudi v šolah so učile redovnice ali duhovniki, saj so študirali, ljudstvo pa je bilo po navadi neuko.
DEMOKRACIJA: več pisateljev in pesnikov, ki so bili po rodu Ukrajinci, je pisalo v ruščini in jih imajo Rusi za svoje. Na primer Gogolj… Kako je sploh prihajalo do tega? So se dejansko rusificirali?
SKALIVSKYI: Ja, vsi. V zgodovini iz časa ruske monarhije obstaja okoli 488 dokumentov, ki prepovedujejo uporabo ukrajinskega jezika. Naj naštejem le nekatere: Cirkular Valujeva, kjer piše, da nobenega posebnega maloruskega, torej ukrajinskega, jezika ni in ne more biti. Leta 1720 je ruski car Peter I prepovedal tiskanje ukrajinskih knjig v Ukrajini, leta 1753 sledi ukaz Katerine II – prepoved predavanja v ukrajinščini, leta 1768 stopi v veljavo ukaz sinode ruske pravoslavne cerkve, naj se ukrajinskim družinam z otroki vzame ukrajinski Bukvar Abecednik, da se otroci ne bi učili ukrajinsko pisati in brati. 1775 je Katerina II ukazala uničenje Zaporoške Seči kot države. Imeli smo almanah Rusalka Dnestrovaja, avtorji so bili trije grko-katoliški duhovniki, ki je bil uničen, leta 1883 je bilo prepovedano tiskanje knjig v ukrajinščini – v Ukrajini ni smelo biti nič ukrajinskega, vse samo rusko.
In to je tisto, česar ljudje ne vedo. Ta vojna ni od danes, danes se dogaja groba vojna; hočem reči – če vzameš človeku življenje, to je eno, ampak če vzameš narodu jezik in kulturo, identiteto, to je hujše. Če te ubijejo, greš tako k Bogu in to je to, če pa narodu leta in leta, desetletja, stoletja prepoveduješ njegov jezik in kulturo, pa je to veliko hujše. In v zgodovini so nam večkrat jemali in odrekali naš ukrajinski jezik in kulturo.
DEMOKRACIJA: Kako pa je bilo zadnjih 30 let?
SKALIVSKYI: Jaz sem rojen že v svobodni, neodvisni, samostojni državi Ukrajini, ki je postala samostojna let a1991 ob razpadu Sovjetske zveze. Takrat še ni bilo tako popularno govoriti ukrajinsko, ves Kijev je takrat večinoma govoril rusko. Če bi takrat prišli v trgovino in bi povedali, kaj želite v ukrajinščini, bi vam odgovorili v ruščini in če bi rekli: »Gospa prosim, govorite državni jezik.« bi vas postavili pred vrata. Ukrajinski jezik si je v tridesetih letih zelo opomogel in se ga danes veliko veliko bolj uporablja v vsakdanjem življenju.
Zato vojna ruskega totalitarnega režima proti Ukrajini ni samo vojna, kot tu radi govorijo, države proti državi, – ne, to je vojna ideologij. To pomeni, da nekoga v Moskvi moti, da se v Ukrajini govori ukrajinski jezik in da se v Ukrajini spoštujejo evropske, krščanske, civilizirane, demokratične vrednote. Nasploh se je v Ukrajini do 24. februarja letos živelo vse bolje in bolje in meji na Rusijo, se ruska oblast boji, da bi ljudje to opazili in se uprli: »Kako Ukrajina poskrbi za svoje ljudi, mi pa živimo v revščini!« Na primer ženska je delala celo življenje in zdaj dobi 85 evrov pokojnine in če ne bi prodajala jajc na tržnici, ne bi preživela skozi mesec. Za kilogram ajde bo glasovala za Putina. Takšna je realnost.
DEMOKRACIJA: Vendar ima tudi Rusija veliko naravnih bogastev, nafte, plina, celo zlata, …
SKALIVSKYI: Vsa nafta gre ven, z njo služijo oligarhi, ki držijo državo v šahu, ljudje pa so revni in dezinformirani, čeprav to narodu, ljudstvu ne odvzema odgovornosti. Putin pravi, večkrat sem ga slišal reči, da je »narod, ki razmišlja narod, narod, ki ne razmišlja je samo »naselenje« – poseljenci,« kar drži. Res je, ker njegov narod ne razmišlja. Tlačanstvo v Rusiji je bilo odpravljeno šele leta 1861, svobodni so bili tako rekoč samo nekaj desetletij – do Oktobrske revolucije, po razpadu Sovjetske zveze pa se ni veliko spremenilo oziroma je Rusiji spet zavladal »monarh«, in nagnal sinove ruskih mater v vojno v Ukrajino, kjer jih bo ukrajinska vojska pobila. Mi se moramo braniti.
DEMOKRACIJA: Kako je prišlo do tega, da vzhodni del Ukrajine govori večinoma rusko?
SKALIVSKYI: To je geopolitično, tu je več dejavnikov. Ozemlja, ki so teritorialno blizu Rusije, se govori bolj rusko. Čeprav pred 80 leti je cel Donbas, ne govorim za Odeso, govoril ukrajinsko. Potem se je zgodil tovariš Stalin, ki je uničil Donbas, preselil ljudi v Sibirijo in vsi, ki niso hoteli govoriti rusko, so bili represirani. Najprej je bila na vrsti kulturna elita, pesniki, slikarji, učitelji, duhovniki in škofi. Naj povem primer kardinala Josifa Slipyja, sicer doma iz Galicije, ki je bil 30 let v Sibiriji v zaporu, ker je bil grko-katoliški nadškof. Bil je visoko izobražen, doktor teologije in kot škof zelo strog. Medtem, ko je bil zaprt v Sibiriji, je posvetil veliko duhovnikov, čeprav ga je sovjetska oblat ravno zato zaprla, da bi ga pri tem onemogočila. Niso pa ga ubili, ker je bil tedaj kot nadškof pomembna religiozno politična oseba z velikim vplivom. V svojih spominih pripoveduje, kako so mi redovnice prinesle v zapor pirožke v katerih je bila vzhodna hostija, malo vode in malo vina. In je s tem maševal v svoji celici, pazniki pa niso vedeli, kaj počne. Zato imamo Ukrajinci tudi zdaj veliko upanje, da je z nami Bog, ker so naši predniki dali toliko življenj, in so se toliko trudili, da imamo danes državo Ukrajino. Zato sem prepričan, da je to zadnje vojna Rusije. Njihovi komunisti vsi govorijo »Vstavaj, strana ogromnaja, vstavaj v poslednij boj! – Vstani velika država, vstani v zadnji boj!« – to zdaj govorijo, ampak to je bolno. Mar nočejo živeti? – Na svetu bi morali reševati druge probleme – na pa, da se je razplamtela ta vojna v moji domovini. Prepričan sem, da bomo v tej vojni Ukrajinci zmagali, ampak še z veliko žrtvami; veliko bo še naš narod plačal.
Zelo težko mi je, ker so moji vsi doma, jaz pa daleč proč, moja domovina pa v vojni!
DEMOKRACIJA: Kje živijo vaši domači?
SKALIVSKYI: V Ivano – Frankivsku, pri Lvivu. Več kot eno leto nisem bil doma, in tudi nisem imel še nove maše doma, za svoj narod. Naj povem, da pri nas še vedno zelo spoštujejo duhovnike in jim še vedno poljubljajo roke. Ne spoštuje se toliko oseba kot duhovnik, kot božji poslanec. Ker so verni ljudje.
DEMOKRACIJA: Pa vaši starši ne razmišljajo o tem, da bi prišli k vam, se umaknili pred vojno?
SKALIVSKYI: Ne. Delajo. Država mora delati naprej. Oče je geolog in države noče zapustiti, mama pa brez očeta tudi ne bo šla nikamor. Je učiteljica zgodovine in ravnateljica šole in odgovorna za 40 učiteljev, več kot 200 učencev – za vse mora skrbeti. Če ona odide, bo ustanova razpadla, zato mora ostati in delati do zadnjega. Zato je zelo težko. Če ne bi imel molitve in duhovnega življenja, bi ponorel. Psihično ne bi zdržal. Zato me včasih tako razjezijo komentarji ljudi, ki niso kompetentni, in ki živijo v Sloveniji že 30 let in ne znajo slovensko, ker se nočejo naučiti, o vojni v Ukrajini – češ Ukrajina je izzivala. Jaz sem dve leti živel v Ljubljani in sem se naučil slovenščine, dve leti sem nato živel v Zagrebu in sem se naučil hrvaščine in če bom šel juti na Kitajsko, se bom naučil kitajsko. Takšen je princip, takšna je logika. Vendar za Ruse ta logika ne velja –kamor pridejo, se morajo vsi učiti rusko, ker so Rusi »velik narod« z vojsko, ki zdaj meče rakete na porodnišnice, na cerkve in gledališča, posiljuje ženske in otroke, muči in pobija nedolžne civiliste! Rusija je agresor, prekršila je mednarodno pravo in ozemeljsko celovitost Ukrajine, ki jo je celo sama podpisala in se z njo strinjala ob ukrajinski predaji jedrskega orožja Ukrajini!
Imam vprašanje za Slovence – Ali ste v življenju vi ali vaši prijatelji, videli zelo dober ruski avto, ki porabi samo 4-5 litrov dizla, vozi 30 let brez servisa? – Niste. Ste slišali, da je šel kdo iz Evrope v Moskvo na težko operacijo? – Ne. Ker tam vsega tega ni. Rusi hodijo v Evropo kupovat dobre znamke, k dobrim zdravnikom, v Evropi šolajo otroke. Otroci revežev ostajajo v Rusiji, oligarhi vsi prihajajo sem v Ljubljano, Varšavo, Berlin, München, London …povsod so, samo ne tam, v Rusiji. Tam imajo plin in nafto, a pri tem nimajo nič – to jim je dala mati zemlja…
DEMOKRACIJA: Če se vrnemo na zgodovino… Na zahodu Rusije ob meji z Ukrajino je ob reki Kubanj Kubanska pokrajina – tudi ta je bila še pred 70- 80 leti pretežno ukrajinsko govoreča, kot sem prebrala. Tam so živeli tudi Kubanski kozaki, ki obstajajo tudi danes. Torej so bili Kubanski kozaki Ukrajinci?
SKALIVSKYI: Da. Ruska država je naredila dvojnik Kubanskih kozakov, to je ruski način skozi celo zgodovino. Morda bo za bralce bo najbolj razumljivo, če povem, da je bil država Moskovija, kasneje ruska monarhija in zdaj Ruska Federacija od svojega začetka v svojem principu država napadalec. Nikoli ni prinašala miru. Ni bila kot Slovenija, ki ni nikoli napadla drugega naroda in ni bila kot Ukrajina, ki ni nikoli napadla drugega naroda – Ukrajinci so šli v vojno v sklopu Avstro-Ogrske monarhije ali Sovjetske zveze.
DEMOKRACIJA: Najbolj boleča točka ukrajinske zgodovine pred sedanjo vojno je bil golodomor, umetno povzročena lakota, ki ga RF še danes ne priznava. Je tudi zato postal vzhodni del Ukrajine še bolj rusko govoreč?
SKALIVSKYI: To je bila pokvarjena strategija Stalina, narediti ogromno državo. Prišel je iz Gruzije in je celo študiral v pravoslavnem semenišču. In še danes ruska pravoslavna cerkev podpira vojno in agresijo.
DEMOKRACIJA: Videla sem en prispevek ukrajinske televizije, v katerem je hotel novinar vprašati za mnenje očete ruske pravoslavne cerkve v Kijevu, pa so ga podili in mu zapirali vrata pred nosom…
SKALIVSKYI: To so ljudje, ki so najprej agenti režima, ki jim je vseeno za državo, za narod, nimajo nobenih vrednot in dobijo veliko denarja za to kar počnejo.
DEMOKRACIJA: Taras Ševčenko velja za največjega ukrajinskega pesnika, katero njegovo delo lahko vzamemo v roke?
SKALIVSKYI: Predvsem zbirko pesmi Kobzar. Taras Ševčenko je prerok ukrajinskega naroda, ki je že leta 1860 opisal vse to, kar se danes dogaja. Rad bi vam citiral eno izmed njegovih pesmi, s katero se jaz v teh dneh tolažim:
In pozabi se sramotna,
davna zgodovina,
oživi spet dobra slava,
slava Ukrajine,
in svit jasni, nevečerni
tiho spet zasveti ——–
Prosim vas, rotim vas, bratje,
dajte se objeti!
In še naslednjo:
Dume moje, dume moje!
Hudo mi je z vami!
Čemu na papir ste došle
s tužnimi solzami?
Kaj da veter vas ni porazvel
po stepi, ko cvete?
Zakaj vas ni gorje končalo,
kakor svoje dete!
Saj vas na svet je gorje v posmeh porodilo,
Zalivale solze – niso vas utopile?
Ne odnesle v morje, ne izmile v polji?
Ne bi vpraševal svet, kaj da me boli,
Ne bi vpraševal, zakaj preklinjam usodo,
Zakaj bedujem v svetu? … »Delo ga mrzi!«
Ne bi rekli v posmeh…
Zdaj, ko sem daleč od doma in sem zelo zaskrbljen, si vsak dan preberem kot molitev tudi Ševčenkovo pesem Oporoka. V mislih sem doma s svojim narodom, ki zdaj zelo trpi. To kar je Ševčenko 1860 napovedal našemu ukrajinskemu narodu, to se zdaj dogaja:
Ko umrem, pokopljite
mene na gomili,
sredi stepe neizmerne
v Ukrajini mili,
da bo uzreti širno polje,
Dniper in skalovje,
da bo čuti, kak deroče
mu bobni valovje!
Da ponese z Ukrajine
daleč v sinje morje
kri sovražno…v istem hipu
polje in pogorje –
vse ostavim ter se dvignem
do Boga v nebesa,
zahvalit Ga…..
Pokopljite me, vstanite,
In vezi razbijte,
In s hudobno vražjo krvjo
prostost pokropite!
Mene pa v družini novi,
prosti in veliki
ne zabite se spomniti
z ne zlim tihim slovom!
Ukrajinskemu narodu je vse jasno, jasno nam je, da se moramo boriti za svoj narod za svojo državo, za svoj jezik, ker je bilo to velikokrat prepovedano.
DEMOKRACIJA: Kaj bi povedali za zaključek? Kako nasploh se Slovenci odzivajo na vojno v Ukrajini? Jo prav razumejo?
SKALIVSKYI: Putinove grožnje Ukrajini – »če ne boš naredila kot jaz hočem, bom sprožil jedrsko orožje,« so bolne. V tej situaciji poskušam biti čim bolj objektiven, čeprav sem za svojo državo zelo zaskrbljen. Vendar Rusov ne sovražim, ne zavračam, mnogi so moji prijatelji, jaz samo naštevam dejstva kakšna je njihova država. Veste, to je tako kot bulling – zastraševanje v šoli, ko starejši otrok ustrahuje mlajšega, ki ni nič kriv. Večji pa ga napada in tolče: »Ti si majhen, ti si nič, tvoji starši so nič!« in ga tolče 2,3,5, 8 let in sošolci samo gledajo, češ – kaj bom jaz – bo tudi mene udaril… Pa tako vendar ne gre! Nasilneža je treba ustaviti!
Prav danes sem bil na obisku pri ukrajinskih beguncih, ali bolj pravilno begunkah, ki so pribežale v Slovenijo z otroki. Vse so pretresene, v šoku, da so moral z danes na jutri oditi iz Ukrajine, bežati. Vse sedijo na kovčkih, želijo si domov! Vesel in hvaležen sem, da je Slovenija odprla vrata za ukrajinske begunce in da jim ljudje pomagajo.
Po drugi strani pa me še toliko bolj čudi, da je v Sloveniji kar precej ljudi, ki zagovarjajo Rusijo in bi samo stali pri strani in se ne vmešavali. Ko poslušam njihove besede, to ni za verjet, to ni za poslušat! To so ljudje, ki mislijo, da vedo veliko, da vedo kakšna je ekonomija, politika, religiozna slika in migracije, v resnici pa je ravno obratno… Glede tega bi povedal samo eno, kar mi je povedal prijatelj župljan, arhitekt po poklicu, in s čimer se strinjam: »Rusijo je treba izločiti iz civiliziranega sveta, izolirat, da ne bo nič za piti za jeti, jo na tak način ustaviti.« Ljudje molijo za mir v Ukrajini in svetu, za spreobrnitev Rusije ter prosijo Boga, naj ustavi vojno in smrt. Prepričan sem, da je Bog z nami in da bomo Ukrajinci v tej vojni zmagali!
DEMOKRACIJA: Boste! Močni ste, Bog je z vami!
Hvala za pogovor.
