Piše: Jože Biščak
Ker prevladujoči mediji in njihova cehovska združenja niso nič drugega kot propagandni stroj za demoniziranje desnice in skrivanje (ali relativiziranje) lumparij levice, povprečno poučeni bralci in gledalci težko dobijo pošten vpogled v dogajanje v slovenski politiki in družbi nasploh. Še posebej pred volitvami, ko si odmerki zlivanja toksičnega koncentrata po vseh, ki jim nazorsko niso blizu, sledijo z bliskovito naglico. Da imajo prav, potrdijo s ponarejenimi javnomnenjskimi raziskavami, češ, javnost tudi tako misli. Tista peščica medijev in novinarjev, ki ne sledi njihovim prevaram, je osamljena, izobčena in deležna groženj v smislu: »J**eno več nas je kot njih, njih je samo ene par in vemo točno, kdo so.«
Bolj neposredne grožnje, da so tistim, ki niso z njimi, tako ali drugače šteti dnevi, bi težko izrekli. A ker je levičarjem, ki še vedno obvladujejo prav vse podsisteme v državi, dovoljeno groziti, se ni zgodilo nikomur nič. Tudi ob srhljivo napoved Roberta Goloba, glavnega kandidata globoke države proti konservativnemu liderju Janezu Janši, ki je natančno opisal, kako bodo po »putinovsko« mimo vseh pisanih in nepisanih pravil obračunali z ideološkimi nasprotniki, se ni nihče spotaknil. Še več. Pri svojih pajdaših in podpornikih žanje navdušenje ter kot častnega gosta vabi k sebi spolnega predatorja in h korupciji nagnjenega ljubljanskega župana Zorana Jankovića, za katerega sodni spisi in dokazi čudežno izginjajo ali se uničujejo.
Najimenitnejši umi klasičnega liberalizma 20. stoletja so opozarjali na zlorabo sodstva, ki lahko z ideološko interpretacijo zakonov postane glavni uničevalec svobode in demokracije. V teh krajih smo temu priča že tri četrt stoletja in nič ne kaže, da je na obzorju kakšna temeljita reforma: nosilci sodne veje oblasti so postali vojska pohabljenega uma, da ne ogrozijo svoje eksistence, se prehranjujejo s tistim, kar jim na ulico s svojimi mediji vržejo hudobci iz ozadja. Ni naključje, da so želeli pred volitvami pripreti novinarja in urednika Bojana Požarja, da so pogrevali zadeve Janeza Janše (njemu se to pred volitvami dogaja že nekaj volitev zapored) in začeli proces proti konservativno opredeljeni reviji Demokracija.
Zloraba pravosodja sedanjosti po merilih preteklosti ima seveda svoje korenine. Kakšne so, je že pred osamosvojitvijo pokazala malo znana raziskava, ki je ugotovila, da kar 80 odstotkov sodnikov poudarja »velik pomen moralnih načel socialistične družbe za sodniško odločanje« in da je pri njih »v ospredju avantgardna vloga Zveze komunistov«. Da je bila velika večina sodnikov članov komunistične partije, ni treba posebej poudarjati. Čeprav je zelo pomembno za razumevanje sodb, to nikoli ni bilo (dovolj) obešano na veliki zvon, še manj presekano z lustracijo. Totalitarno sodstvo si je čez noč nadelo masko branika pravne države v (vsaj na deklarativni ravni) demokratični državi. Najmanj ena generacija bo potrebna, da se vsaj malo spremeni in normalizira.
Upam le, da se dovolj Slovencev tega zaveda, da ne nasedajo kampanji radikalne levice, ki odkrito sovraži miselno drugačnost, ki ruši standarde dostojnosti in morale, ki si podreja podsisteme. In tragično je, koliko mladih, ki so odraščali v samostojni Sloveniji, ne razume in ne ceni resničnega blagoslova imeti svojo državo, ampak si želi vnovičnega eksperimenta upravljanja z ljudmi, kar je nekdanji režim zagotovo počel in prek vzporednih mehanizmov pod krinko Sorosove liberalne demokracije še vedno počne.
Airbus 380 je sestavljen iz približno štirih milijonov delov. Če ne delujejo sinhrono in pravilno, če deli niso dobro izdelani, lahko en sam pokvarjen povzroči celo paleto neprijetnosti – od manjše nevšečnosti do katastrofe. Slovenska demokracija ima več pokvarjenih delov, globoka država preprečuje, da bi jih zamenjali in da bi se o oblasti odločalo na poštenih volitvah. Želi imeti vpliv, da se o tem odloča na ulici s kolesom, v sodnih dvoranah z montiranimi procesi ali v kavarni pri Koseškem bajerju. Zato tudi tak upad zaupanja javnosti v demokratične procese in institucije, ki lahko zaradi gonje medijskega mainstreama uničijo vse. Tudi življenje. Kot lahko majhna, slabo narejena ali zmontirana zakovica strmoglavi letalo.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
